Zavedati se realnosti

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

4. 1. 2013  |  Mladina 1  |  Komentar

Je ljudskofrontno povezovanje v sedanjih slovenskih razmerah mogoče? Ali pa gre zgolj za preživeto zgodovinsko izkušnjo iz obdobja med obema vojnama, ko je parlamentarna demokracija odpovedala in je bil fašizem v različnih oblikah na zmagovitem pohodu po evropskih državah?

Razmere so v marsičem podobne tistim iz tridesetih let. Slovenija je priča konservativni revoluciji, ki se izvaja pod krinko odpravljanja gospodarske krize in varčevalnih ukrepov. Ta konservativna revolucija je kombinacija ameriških republikanskih metod, ki v Slovenijo prihajajo prek raznih sponzoriranih »izobraževanj«, in nekakšne zlepljenke desničarskih idej iz slovenske zgodovine 19. in 20. stoletja, zlasti tridesetih let, in iz druge svetovne vojne. Temelj je kulturni boj, ki temelji na postulatih mati, domovina, bog. Na ideologiji »Blut und Boden«. Osrednji motiv je geslo Kdor ni z nami, je proti nam. Tako kot med drugo svetovno vojno so se razdelili tudi kulturniki in intelektualci: levoliberalna večina proti oblasti, desna manjšina zanjo. Reduciranje domoljubja na eno oblast in eno ideologijo je pri vsem skupaj najhujša sprevrženost: bistvo domoljubja danes je aktivno državljanstvo, ubranitev demokracije in socialne države, zagotovitev nove, demokratične in še posebej etične oblasti. Sedanja je z ljudstvom v vojni, kot so bili arogantni avtokratski vladarji vedno v zgodovini. Sorodno s tridesetimi leti je tudi rušenje pravne države in tiho poenotenje oblasti, ki se je začelo s podrejanjem tožilstva notranjemu ministrstvu in se nadaljuje z razsodbami ustavnega sodišča. Enovitost oblasti je sploh glavni cilj konservativne revolucije, ki se, tudi ob pomoči pravnikov na oblasti, uresničuje po etapah, a že zelo prepoznavno. Po zadnjih predsedniških volitvah je jasno, da bo tudi predsedniška funkcija podrejena izvršni oblasti, to nakazujejo Pahorjev odnos do Janše v daljšem obdobju in njegove predvolilne izjave, med drugim zlasti tista, da sedanja oblast nima alternative. Ne bo sicer formalne združitve funkcij, kot jih je združil Hitler po Hindenburgovi smrti, ko je predsedniško funkcijo in funkcijo kanclerja združil v führersko, je pa jasno, kdo bo usmerjal »Jahorja« (če uporabim duhovito oznako z demonstracij). Zelo nazorno je to pokazala tudi tiskovna konferenca ob razglasitvi izidov.

Nasproti etablirani politiki, ki se pred ljudstvom skriva za ograjami in kordoni policistov (še ena podobnost s tridesetimi leti, ne pa tudi z osemdesetimi – tedaj se politiki niso skrivali, niti si niso delali skrivnih izhodov za beg iz pisarn), je v slovenskem prostoru nastalo velikansko vrenje. Vendar je gibanje zelo heterogeno. To je sicer trenutno tudi njegova prednost, saj oblasti in njim podrejeni medij in novinarji na vse kriplje iščejo »organizatorje« in »sile iz ozadja«. Kot vedno v takih razmerah obstaja nevarnost, da bo gibanje izigrano in zlorabljeno za utrditev avtoritarne oblasti.

Ali izkušnja ljudskofrontnih gibanj iz tridesetih let lahko pomaga?

Najprej je treba opozoriti na razlike med tedanjim in sedanjim časom. Sloveniji ne preti zunanja nevarnost, kot ji je tedaj. Je pa seveda, podobno kot takrat, zelo odvisna od ekonomskega in političnega dogajanja v EU in v svetu, na katero ne more vplivati. Po drugi strani pa tolikšnega zunanjega vpliva, kot ga je imela mednarodna komunistična organizacija Kominterna na ljudskofrontna gibanja v Franciji, Španiji in drugod, deloma tudi pri nas, danes ni. So pa vsaj večje stranke povezane v novodobne internacionale in zelo disciplinirano in nekritično sledijo bruseljskim centralam pri izvajanju konservativne revolucije. Skoraj vse brez izjeme, tudi levoliberalne, pa upoštevajo stroge varčevalne ukrepe in rušijo socialno in uvajajo t. i. vitko državo. Obstajajo podobna rivalstva in boj za prevlado na levici, kot so takrat med komunisti in socialdemokrati. Tedaj so komunisti socialdemokrate označevali za najhujše sovražnike, sodobnim razmeram prilagojeno, a vsebinsko podobno taktiko in tudi retoriko uporablja danes na primer Lukšič v odnosu do Pozitivne Slovenije. Najprej naj se ve, kdo je gospodar na levici, izgubljene ovčice naj se vrnejo, potem pa bo že kako! To pregrupiranje v korist komunistov v odnosu do socialistov je sicer za kratek čas uspelo v Franciji, a je hkrati okrepilo desnico in, kot meni Eric Hobsbawm v knjigi Čas skrajnosti, volivcev ni pritegnilo k levici. V Španiji je bila slika izvedbeno drugačna, vendar vsebinsko podobna: sicer manj vplivni komunisti so obračunavali z anarhisti in s katalonskimi avtonomisti. Šele ko jim je to uspelo, so se zares obrnili proti fašistom. In ljudska fronta je, kot vemo, kljub internacionalnim brigadam vojno izgubila. Splošno vzeto pa je bilo tako ravnanje eden od razlogov za propad ljudskih front, za katere številni zgodovinarji menijo, da so bile »zelo heterogene in kot take niso bile sposobne rešiti žgočih socialnih, gospodarskih in političnih vprašanj«, prav tako pa jim ni uspelo zagotoviti trajnejšega političnega ravnotežja. Na tradicijo ljudskih front so sicer občasno prisegali zlasti francoski socialisti, nekateri pisci so oživitev njihovega duha videli v »maju ’68« ali celo v zmagi Mitterrandovih socialistov leta 1981.

Izkušnja ljudskih front iz tridesetih let je lahko koristna, če bi nam jo uspelo razviti in aktualizirati. Je pa prehodna, klasičnega strankarskega sistema ne more nadomestiti.

Ljudskofrontna gibanja, ki so bila predvsem posledica spremenjene politike Kominterne po letu 1935 (čeprav so prvi pojavi opazni že prej), so bila torej precej raznorodna in krhka. V Sloveniji so ostala na ravni demokratičnih narodnoobrambnih, protifašističnih in proticentralističnih gibanj in so imela različna imena: Slovensko ljudsko gibanje, Slovenska ljudska fronta in zlasti Kmečko-delavsko gibanje (podrobno jih je popisala Alenka Nedog v knjigi Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji iz leta 1978). Volilnih izkušenj zaradi tedanjega volilnega sistema in političnih razmer ljudska fronta ni imela. Manjša izjema so občinske volitve v letih 1935 in 1936.

Je pa Slovenija zanimivo »ljudskofrontno« izkušnjo, vredno zgodovinskega spomina, dobila deset let prej, preden se je ideja začela pojavljati v evropskem tisku in na političnih zborovanjih. Konec leta 1922 so se za ljubljanske občinske volitve prvič povezali krščanskosocialna delavska zveza (del Slovenske ljudske stranke), komunisti in del socialistov (t. i. zarjani, po društvu Zarja). Ustanovili so Zvezo delovnega ljudstva in zmagali na volitvah. Njihov program je vseboval zahteve po odpravi Zakona o zaščiti države (ta je, potem ko je bila z Obznano leta 1920 prepovedana komunistična stranka, tedaj tretja najmočnejša parlamentarna stranka, prepovedal vsakršno protidržavno delovanje), po samoodločbi ljudstva, samoupravni občini v Ljubljani, podreditvi policije občinski oblasti, uvedbi proporcionalnega volilnega sistema z aktivno in pasivno volilno pravico za oba spola (ženske v kraljevi Jugoslaviji niso imele volilne pravice), svobodi združevanja in zagotovitvi spodobnega življenja. Zveza delovnega ljudstva je dobila 25 odborniških sedežev, vse druge strankarske skupine pa le 14. Vladala je samo leto dni (potem je razpadla, ker so iz nje izstopili komunisti), a je v tem času zgradila več velikih stanovanjskih hiš, med njimi t. i. Rdečo hišo na Poljanskem nasipu. Občinska uprava je sprejela 48-urni delovni teden, uvedbo delavskih zaupnikov v podjetjih, uravnavanje otroških doklad.

Kaj uporabnega za današnji čas se lahko naučimo iz izkušenj ljudskofrontnih gibanj doma in v Evropi kljub različnim okoliščinam?

Francijo je pred volitvami zajel val spontanih množičnih stavk in demonstracij, ki so ljudsko fronto podpirale, vendar so ji postavljale tudi konkretne socialne zahteve in jo s tem zavezovale k uresničitvi teh. V Sloveniji prav tako potekajo množične demonstracije, na njih pa bodo morali protestniki, če želijo biti uspešni in prisiliti politiko v spremembe, svoje zahteve konkretizirati. Koristno bi bilo tudi, če bi demonstracije dobile bolj organizirano, programsko vsebino. Spontani »happening« je sicer dober, tudi zelo zabaven in sprošča neizmerno ljudsko energijo in ustvarjalnost, a nekaj vsaj minimalnega usklajevanja med različnimi skupinami ne bi škodilo. Za začetek vsaj eno skupno ozvočenje in program, čeprav sprotno improviziran.

Zlasti pa bi se morale povezati in poskusiti narediti minimalni skupni program na državni in lokalnih ravneh različne iniciativne skupine, ki so nastale v zadnjem času. Osnovni obrisi se postopoma zaznavajo, kratkoročno temeljijo na zahtevi po odhodu te oblasti, po prehodni vladi »narodne enotnosti« in po izrednih volitvah v doglednem času.

Niso vsi ljudje, ki so bili tako ali drugače povezani s politiko, enaki in niso vsi ravnali enako. Vsekakor pa bi v ospredju morala biti vzpostavitev novih etičnih standardov.

Od tu je vprašanje za zdaj odprto. Ljudskofrontno gibanje v tridesetih letih je bilo kljub raznorodnosti v bistvu koalicija različnih strank. Društva, sindikati in druge skupine so imeli predvsem podporno in agitacijsko funkcijo. To izkušnjo bi bilo treba preseči. Sedaj imamo opraviti s protislovjem, ko je množično gibanje usmerjeno kar počez proti vsem politikom in tudi sindikalnim voditeljem, enim pač bolj, drugim manj. Imamo tudi močan trend popolnega zavračanja strankarstva in zahteve po neposredni demokraciji. Če je v gibanjih, ki so nastala, dovolj potenciala, bodo potrebni premiki in tudi kompromisi. Gibanja se bodo v dogledni prihodnosti morala ustaliti in institucionalizirati. Časovno sta tu dve možnosti: ali predčasne volitve ali redne čez tri leta. Predčasne bi bile nujne, saj bodo sicer posledice štiriletne vladavine janšizma prehude. Hkrati čakanje na redne volitve lahko pomeni tudi nevarnost, da se gibanje razvodeni. Vsekakor sprememb brez neposrednega sodelovanja na volitvah ne bo mogoče doseči. Mogoče je sicer tudi posredno sodelovanje z navezavo na posamične parlamentarne in neparlamentarne stranke, ki že delujejo. Vsaj deloma se temu gotovo ne bo dalo izogniti, v posameznih primerih (TRS, Delavska stranka, najbrž še kdo) gre navsezadnje že sedaj za sorodne cilje in tudi medsebojno podporo. Ko (če) bo izoblikovan skupni program in vzpostavljeno koalicijsko zavezništvo (lista, zveza, kakorkoli), bo zelo pomemben kadrovski del. Med tistimi, ki so bili do sedaj najdejavnejši in so se pripravljeni politično angažirati, bi bilo treba narediti demokratično in optimalno izbiro, da se ne bi ponovile slabe izkušnje, kot so jih imele na hitro sestavljene novoustanovljene stranke pred predčasnimi volitvami. Načeloma bi se bilo koristno izogibati »starim obrazom«, vendar iz logističnih, še bolj pa iz načelnih razlogov ne kar povprek. Niso vsi ljudje, ki so bili tako ali drugače povezani s politiko, enaki in niso vsi ravnali enako. Vsekakor pa bi v ospredju morala biti vzpostavitev novih etičnih standardov v politiki (skupaj s pravno pretehtanim postulatom odpoklica poslancev in županov, ki zlorabljajo oblast). Gibanja v sedanji obliki bodo to težko dosegla, vendar je hkrati ob morebitni institucionalizaciji (ta vsaj na osnovni ravni poteka, npr. Odbor za pravično in solidarno družbo) in tudi že koordinaciji edini način vztrajanje in stalni pritiski (na Islandiji so protesti na primer trajali nekaj mesecev, preden je ljudstvu uspelo). Brez dvoma pa se je treba izogibati nasilju, zlasti čim prej in sproti razkrinkati provokacije; tu bi ključno vlogo morala odigrati poštenost policije.

Prehodno bi bil politično nujen tudi pritisk na koalicijske politike (pregovarjanje teh politikov), ki oblast Janeza Janše omogočajo, saj brez tega rekonstrukcije vlade ni mogoče doseči. Glede na njihovo slo po oblasti, eksistenčno povezanost s politiko in bližino še zadnje delitve družbenega premoženja, je to sicer nerealno pričakovati. Hkrati bi bil potreben tudi pritisk za povezovanje in dejavnejšo vlogo opozicije: kominternovski koncept »počistiti« najprej v svojem taboru je popolnoma zgrešen in škodljiv. Ne bi smeli niti prezreti, da je že na prejšnjih volitvah v parlament vstopilo kar nekaj politikov in političark nove, modernejše generacije, kar bo treba nadgraditi.

Izkušnja ljudskih front iz tridesetih let je torej lahko koristna, če bi nam jo uspelo razviti in aktualizirati. Je pa prehodna, klasičnega strankarskega sistema ne more nadomestiti. Vendar lahko pomaga, da se ta spremeni in izboljša, lahko odpravi ali vsaj omili strankokracijo in omeji moč strank, lahko vzpostavi nove standarde v politiki in v politiko vpelje oblike neposredne demokracije. Tam, kjer je to mogoče in funkcionalno. Pa soupravljanje, socialno in ekološko podjetništvo in podobno. Lahko, skratka, pomaga narediti Slovenijo prijaznejšo in bolj povezano.