Kaos in volja do moči
Jančarjev Veliki briljantni valček po skoraj treh desetletjih spet na odru
Veliki briljantni valček je univerzalno besedilo o diktatorskih režimih, ki temeljijo na ustrahovanju državljanov in duševni torturi.
© arTibeiru Marta/Arhiv koproducentov
Grande valse brillante iz leta 1833/34, ki ga je Frédéric Chopin zložil na predvečer evropskih meščanskih revolucij, se lepo prilega drami Draga Jančarja Veliki briljantni valček. Aktualni poudarek ji daje uprizarjanje te velike želje oblastnikov po nadzoru nad ljudmi, te arogance, ko za lastni drobni užitek poteptajo človekovo dostojanstvo. Ta se v dveurni predstavi, ki se je po dolgem času vrnila na slovenske odre, razigra do grotesknih razsežnosti človeške nravi. Nazorno, z veliko humorja pokaže, da so nekateri ljudje v želji po oblasti (in v želji, da bi na oblasti tudi ostali) pripravljeni uporabiti katerakoli sredstva.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Veliki briljantni valček je univerzalno besedilo o diktatorskih režimih, ki temeljijo na ustrahovanju državljanov in duševni torturi.
© arTibeiru Marta/Arhiv koproducentov
Grande valse brillante iz leta 1833/34, ki ga je Frédéric Chopin zložil na predvečer evropskih meščanskih revolucij, se lepo prilega drami Draga Jančarja Veliki briljantni valček. Aktualni poudarek ji daje uprizarjanje te velike želje oblastnikov po nadzoru nad ljudmi, te arogance, ko za lastni drobni užitek poteptajo človekovo dostojanstvo. Ta se v dveurni predstavi, ki se je po dolgem času vrnila na slovenske odre, razigra do grotesknih razsežnosti človeške nravi. Nazorno, z veliko humorja pokaže, da so nekateri ljudje v želji po oblasti (in v želji, da bi na oblasti tudi ostali) pripravljeni uporabiti katerakoli sredstva.
Režiser Diego de Brea pravi, da so dramo zastavili kot peklenski stroj, ki 24 ur na dan neusmiljeno melje in preoblikuje človeka v brezosebno tvorbo iz mesa in kosti, oropano lastne vrednosti, občutka za etiko in z uničenim jazom. In v enem zamahu se je tridejanka o »imaginarnem« sistemu norišnice spremenila v celovečerno dramo, ki ti ne pusti, da bi pogledal na uro in pomislil na odmor.
Občinstvo študentskega abonmaja, s katerim smo si ogledali predstavo v ljubljanski Drami, je res dihalo z igralci in jih na koncu tudi nagradilo z aplavzom, predvsem Gregorja Bakoviča, ki je v vlogi Doktorja na trenutke telo in obraz zmaličil v karikaturo človeka, ki ve, kaj se dogaja, a nima moči, da bi tok dogodkov ustavil, in Vlada Novaka, ki je kot bolničar Volodja natančno, z močno igralsko prezenco odmerjal teror in prevzem oblasti v zavodu. Mlado občinstvo je razumelo sporočilo predstave: »Norost je bolj prisotna pri teh, ki vladajo, kot pri ljudeh, ki jih želijo preoblikovati. Ta norost, ta pogled z lune pa odpira cel historiat ne samo naše zgodovine, pač pa vse evropske zgodovine.«
Pisatelj in dramatik Drago Jančar je bil v osemdesetih letih, ko je dramo napisal, prepričan, da govori o »norišnici« vseh takratnih komunističnih režimov. Takrat je napisal univerzalno besedilo o diktatorskih režimih in vanj ujel vse sisteme oblasti, ki temeljijo na ustrahovanju državljanov in duševni torturi, danes pa ne najde več niti besed niti moči, da bi s podobnim načinom prikazovanja in kritično distanco ubesedil sedanje dogajanje v naši družbi.
A Veliki briljantni valček je, kot rečeno, univerzalen. Jančarjevo dramsko besedilo govori o zgodovinarju, ki je raziskoval življenjsko zgodbo poljskega vstajnika iz 19. stoletja. Oblastem sta prišla v roke zgodovinarjev dnevnik in neka razglednica in zazdel se jim je nevaren. Tako so ga neke pijane noči pripeljali v »zavod Svoboda osvobaja, eno najboljših transformacijskih ustanov pri nas«. In nemudoma se je začela prevzgoja hospitaliziranega zgodovinarja v poljskega upornika. Ime zavoda aludira na nacistično geslo Delo osvobaja in podkrepi poanto, da je volja do moči naseljena v človeku. Ta hlasta po oblasti, pa četudi je le bolničar Volodja ali pa sta to le izvedenca za metafore (tajna policija), ki najdeta državnega sovražnika v vsakem državljanu, podobno kot policija (in še bolj politiki) na zdaj potekajočih protestih po Evropi in doma.
Jančarjev Veliki briljantni valček prihaja na slovenske odre po 27 letih, torej v povsem drugačnih družbenih razmerah, kot so vladale v času njegovega nastanka. Krstni uprizoritvi sta bili odigrani v sezoni 1984/85 v obeh osrednjih nacionalnih gledališčih, mariborskem in ljubljanskem hkrati. A takratne kritike niso bile ravno navdušujoče. Ljubljanski predstavi so očitali razvlečenost, mariborska pa je le s scenografijo bolje ujela otožno razpoloženje Jančarjeve drame.
Režiser De Brea, ki je v tokratni postavitvi v koprodukciji ljubljanske in mariborske Drame ter EPK v rokah držal tudi dramaturške vajeti, se je zavedal, da mora biti dramsko besedilo krajše, a kolikor je to dobrodošlo, je dramaturško nenatančno, včasih tudi nelogično. Zmanjšal je število nastopajočih, osrednji ženski lik, Ljubico, pa je v skladu z današnjim pojmovanjem ženske spremenil le v ženskico, ljubico, »neumno« umetnico, okrasek v norišnici. V osemdesetih letih, ko je dramsko besedilo nastalo, so ženske pač še imele pomembno vlogo v družbi in jih politiki niso naganjali nazaj za štedilnik.
Predstava je vredna ogleda, v Velikem briljantnem valčku prepoznamo tesnobo, ki preveva današnjo evropsko (in tudi slovensko) družbo, v »osvobojevalnici« pa politiko, ki nas stiska za vrat in v imenu velikega kapitala srka iz razplastenega prebivalstva poslednje življenjske sokove.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.