Dr. Peter Novak: Ortodoksnost ni odgovor

Mladina, št. 01

Prof. Novak trdi, da je odločitev za gradnjo nove termoelektrarne na premog v Šoštanju pravilna. Označuje se za realista in njegovi argumenti za TEŠ 6 naj bi izhajali iz dejstev, kot je npr. globalni trend povečevanja uporabe premoga: »Najnovejše poročilo Mednarodne agencije za energijo navaja, da bosta gorivo tega stoletja plin in premog. Premog bo že do l. 2020 prevzel prvo mesto v svetu. To je dejstvo.«

Prav mogoče je, da se bo ta napoved izpolnila. A vendar to ni edino dejstvo, povezano z uporabo premoga. Naj omenim le eno dodatno okoliščino.

Premog je zdravju ljudi najbolj škodljiv način proizvodnje električne energije. Nedavna zelo odmevna študija raziskovalcev medicinske fakultete Harvardske univerze ocenjuje dodatne stroške zaradi škodljivih vplivov premoga na zdravje ljudi. Povečana smrtnost, ki jo lahko pripišemo onesnaženju zraka zaradi kurjenja premoga, je v ZDA po ocenah avtorjev več kot 24.000 smrti letno. Na območjih, kjer premog tudi kopljejo, s tem povezane bolezni povzročijo dodatnih 11.000 smrti letno. Če bi upoštevali stroške dejansko povzročene škode za zdravje in okolje, bi se cena kilovatne ure elektrike iz premoga podvojila ali potrojila, trdijo avtorji. (1.) (2.) Ko je Greenpeace lani politično nekorektno objavil oceno, da termoelektrarna v Šoštanju letno povzroči smrt približno 110 ljudi, je v Sloveniji nastal cel škandal. Čeprav so popolnoma primerljive številke o nevključenih stroških uporabe premoga prevzeli po virih, kot je študija Evropske agencije za okolje. A domač slovenski premog je najbrž čisto drugačen kot ameriški in evropski, sladek in neškodljiv, pa še splača se.

Biti realist je nedvomno priporočljiva lastnost. Pomeni, da svoja stališča oblikujemo ob kritičnem upoštevanju dejstev. V primeru uporabe premoga so to vsaj še njegova neposredna škodljivost za zdravje in največji prispevek, ki ga ima kurjenje premoga pri povečevanju koncentracije toplogrednih plinov in posledično spreminjanju podnebja. Zagovor premoga, ki svoj realizem utemeljuje na dejstvu, da »to pač vsi počnejo«, spregleda pa njegovo dokazano škodljivost in skrito ekonomiko, po mojem mnenju ni realizem. Je prej ortodoksija: v smislu, da bom počel še naprej isto, kot počnem že ves čas, pa čeprav se dokazi o škodljivosti tega početja množijo iz dneva v dan.