MDS se kesa

Priznanje Mednarodnega denarnega sklada (MDS), da je pretirano varčevanje v času krize prej strup kot zdravilo za obolelo evropsko gospodarstvo, pomeni velik premik v miselnosti te mednarodne finančne organizacije, ki je javnosti znana predvsem kot apologet prostega trga, deregulacije finančnih ustanov in prožne delovne sile. Gre za priznanje, da imajo prav tisti ekonomisti, ki že od prvega dne izvajanja ekonomske doktrine varčevanja trdijo, da je ta pot zgrešena in da lahko vodi samo v pogubo. Eden prvih, ki je opozarjal na zgrešenost varčevalne doktrine, je Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman. Že spomladi leta 2010 je dejal: »Z varčevanjem in zaostrovanjem denarne politike je treba začeti šele, ko bo stopnja brezposelnosti občutno padla. Sedaj ni čas, da bi si belili lase zaradi primanjkljajev.« Krugman naraščanje proračunskih primanjkljajev v obdobju krize razume celo kot blagoslov oziroma kot enega najpomembnejših razlogov, da nismo doživeli polne reprize velike depresije iz 30. let dvajsetega stoletja. Po njegovem mnenju rezanje porabe v depresiji situacijo le še poslabša, rešitev pa vidi v začasnem povečanju porabe. Države morajo v krizi trošiti več in ne manj, saj sicer ni mogoče zagnati gospodarske rasti, brez rasti pa davčni prilivi ne morejo biti dovolj visoki, da bi države sploh lahko poravnale svoje nakopičene obveznosti. Bolj ko države varčujejo, se pravi bolj ko režejo plače zaposlenim v javnem sektorju, bolj ko odpuščajo in bolj ko zmanjšujejo socialne transferje, bolj se krči tudi zasebna potrošnja, ne samo zato, ker ima prebivalstvo na voljo manj denarja, ampak tudi zaradi vzpona vsesplošne negotovosti, to pa posledično vodi v še globljo depresijo, v kateri ljudstvo še bolj trpi. Gre za začarani krog, iz katerega je težko izstopiti. »Eno je zmanjšati porabo in zvišati davke, kadar v gospodarstvu ni težav z zaposlenostjo in centralna banka dviguje obrestne mere, da bi preprečila tveganje inflacije. V tej situaciji rez porabe ne ohromi gospodarstva, ker lahko centralna banka njegov negativni učinek uravnoteži z zniževanjem obrestnih mer.

A če je gospodarstvo v krizi, so obrestne mere že blizu ničle in rezov porabe ni mogoče uravnotežiti. Zato še bolj ohromijo gospodarstvo, s čimer se zmanjšajo prihodki in onemogočijo vsaj del nameravanega zmanjšanja primanjkljaja,« v knjigi ’Ustavimo to krizo takoj!’ piše Krugman. Pravi pa tudi: »Če si ogledamo, kaj zategovalci želijo – fiskalno politiko, ki se osredotoča na primanjkljaje, namesto na ustvarjanje delovnih mest, monetarno politiko, ki se obsedeno bori že s sencami inflacije in dviguje obrestne mere celo ob množični brezposelnosti (Evropska centralna banka je v prvi polovici leta 2011 dvignila obrestne mere, da bi se ubranila grožnje pred inflacijo, ki je obstajala samo v njeni glavi, pozneje je ukrep sicer umaknila, toda škoda je bila že storjena) –, vidimo, da vse to v bistvu služi interesom upnikov, torej tistih, ki posojajo, v nasprotju s tistimi, ki si izposojajo in/ali delajo za plače. Posojilodajalci hočejo, da je državi njihov dolg prioriteta, in nasprotujejo vsakršnim ukrepom na monetarni strani, ki bi z nizkimi obrestnimi merami zmanjšali dohodke bankirjev ali načenjali vrednost terjatev prek inflacije.«

Ta recept za hitrejše okrevanje, kot ga propagira Krugman, priporočajo tudi mnogi drugi ugledni ekonomisti, od Josepha Stiglitza do Christine D. Romer, profesorice ekonomije na kalifornijski univerzi Berkeley in bivše predsednice odbora ekonomskih svetovalcev ameriškega predsednika Obame. »Še nikoli nismo imeli trdnejših dokazov, da fiskalne spodbude pomagajo gospodarstvu odpirati nova delovna mesta in da zmanjšanje proračunskega primanjkljaja vsaj kratkoročno zniža rast,« opozarja Romerjeva. A vse zaman. Ključni nosilci ekonomske politike, tudi slovenska vlada, so zadnja tri leta slepo poveličevali varčevalni kult, zaradi česar je kriza v območju evra po nepotrebnem hujša, kot bi sicer bila.

Ni treba biti genij za ugotovitev, da kadar vse države hkrati pospešeno varčujejo, samo zmanjšujejo agregatno povpraševanje, sploh če se to dogaja znotraj enotnega trga. Posledici sta zadušitev že tako šibke gospodarske rasti in dodatno naraščanje brezposelnih. V območju evra je danes brezposelnih že 18,5 milijona ljudi, kar je več kot kadarkoli doslej. Najhitreje brezposelnost narašča v Španiji in Grčiji, kjer je brez dela kar dobra četrtina prebivalstva. Socialna beda je vse večja, protesti pa vse pogostejši. Na ulicah Madrida je na tisoče zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev te dni protestiralo proti privatizaciji zdravstva, ki jo španska vlada namerava izvesti zato, da bi lažje pokrpala proračunsko luknjo. Samo v Madridu naj bi privatizirali kar šest bolnišnic in 27 medicinskih centrov! Socialna država se torej ne krči samo z nižjimi socialnimi prejemki, denimo z nižjim otroškim dodatkom in nižjim nadomestilom za čas porodniškega dopusta, krči se tudi z vse težjim dostopom do različnih javnih storitev. Vse več javnih storitev se privatizira, s čimer se še dodatno znižuje eksistenčna raven prebivalstva.

Toda čeprav sta vodilna ekonomista Mednarodnega denarnega sklada Olivier Blanchard in Daniel Leigh priznala, da so strokovnjaki tega sklada podcenili učinek varčevalnih ukrepov v šibkih evropskih ekonomijah, kot so grška, španska in portugalska, Krugman dvomi, da bodo ključni nosilci ekonomske politike, predvsem nemška kanclerka Angela Merkel, Evropska komisija in Evropska centralna banka, diametralno spremenili svoja stališča in prenehali izvajati varčevalno doktrino.

Kako zelo so se v svojih izračunih o posledicah varčevanja ušteli strokovnjaki Mednarodnega denarnega sklada? Zelo. Še oktobra leta 2010 so namreč verjeli, da fiskalni rez v višini ene odstotne točke bruto domačega proizvoda pomeni padec gospodarske aktivnosti za pol odstotne točke bruto domačega proizvoda. To se jim ni zdel pretirano hud padec, zato so evropskim državam svetovali zategovanje pasu in zmanjšanje javnega dolga, ki se je nakopičil v času krize. Varčevalni ukrepi naj bi bili boleči, vendar pa naj bi v navezi s strukturnimi reformami privedli do višje in vzdržne gospodarske rasti. A to se ni zgodilo. Ponovni zagon gospodarske rasti je bil začasen in krhek. Po prvem, velikem šoku so se gospodarstva sicer pobrala, toda nova rast še zdaleč ni nadomestila izpada v času krize. Oktobra lani so se strokovnjaki Mednarodnega denarnega sklada morali posuti s pepelom in priznati, da so varčevalni ukrepi v določeni konstelaciji škodljivi in da lahko države poženejo v recesijo. Ko so primerjali pretekle gospodarske napovedi z rezultati v praksi, se je namreč izkazalo, da so negativni učinki fiskalnih rezov na rast kar dva- do trikrat višji od prvotno predvidenih. Povedano drugače: znižanje proračunskega primanjkljaja v višini enega odstotka BDP-ja znižuje gospodarsko rast za 0,9 do 1,7 odstotka BDP-ja, torej ne le za pol odstotka, kot so sprva predpostavljali. To pomeni, da preoster in prehiter fiskalni rez povečuje javnofinančni primanjkljaj, namesto da bi ga zniževal, da je torej država kljub varčevanju na slabšem, kot bi bila brez njega. To ne velja samo za Grčijo, Španijo in Portugalsko, temveč tudi za Slovenijo, saj je bil padec bruto domačega proizvoda pri nas lani dvakrat tolikšen, kot pa je vlada prihranila s svojimi varčevalnimi ukrepi. Zmoto pri izračunu t. i. fiskalnega multiplikatorja, ki kaže razmerje med varčevalnimi ukrepi in gospodarsko rastjo, je Mednarodni denarni sklad pravzaprav priznal že oktobra lani. Blanchard in Leigh sta jo zdaj le še potrdila, pri čemer sta poudarila, da to ne pomeni, da varčevalni ukrepi niso zaželeni ter da mora odločanje o primernih varčevalnih ukrepih vsebovati veliko več kot le preračun kratkoročnega fiskalnega multiplikatorja. A to so podrobnosti. Ključno je priznanje, da je učinek agresivnega varčevanja nasproten od želenega. Simulacija, ki so jo opravili strokovnjaki MDS, kaže, da se bo država s 120-odstotnim javnim dolgom, ki se na finančni šok odzove s fiskalnim krčenjem v obsegu 5 odstotnih točk BDP-ja v poldrugem letu, pri čemer se celoten obseg fiskalne konsolidacije preloži na ramena javne porabe, še naprej srečevala z intenzivnim nadaljnjim naraščanjem javnega dolga. Po štirih letih bo javni dolg te države še vedno 14 odstotnih točk višji kot pri alternativnem scenariju postopne finančne konsolidacije, sestavljene iz kombinacije nižanja javne porabe in višanja davkov. Finančni trgi se namreč na agresivno konsolidacijo odzovejo negativno. Izguba zaupanja se prevede v zvišanje pričakovane donosnosti državnih obveznosti, s čimer se ponovno sproži negativna dolžniška spirala, to pa podaljša čas izhoda iz krize. Da je pretirano varčevanje kontraproduktivno, kaže tudi zgodovina. Po podatkih, ki so jih zbrali strokovnjaki Mednarodnega denarnega sklada, je bilo v obdobju med letoma 1978 in 2009 v razvitih državah 173 primerov fiskalnega varčevanja, varčevalni politiki pa sta sledila krčenje gospodarstva in višja brezposelnost. Zgodilo se je torej natančno to, kar se šibkim evropskim državam dogaja zdaj. Zato MDS državam po novem svetuje blažje varčevalne ukrepe oz. postopnejšo finančno konsolidacijo, ki naj jo spremljajo stimulativni ukrepi za spodbuditev rasti.