Slavoj Žižek: »V Evropi slepi vodijo slepe«

Slavoj Žižek v Guardianu o finančni krizi in krizi demokracije, ki načenjata zahodni svet

Zahoda ne razjeda le finačna kriza, marveč tudi kriza demokracije, piše Slavoj Žižek v kolumni za The Guardian in dodaja, da odzivi vladajočih elit na ekonomske pritiske v evroobmočju oživljajo duhove diktatorjev, kot je bil Ceausescu.

»V enem od zadnjih intervjujev je zahodni novinar vprašal Nicolaeja Ceausescuja, kako lahko pojasni, da romunski državljani ne morejo svobodno potovati v tujino, čeprav jim je prosto gibanje zagotovljeno z ustavo,« piše Slavoj Žižek. »V najboljši stalinistični tradiciji se je njegov odgovor glasil, da ustava res zagotavlja svobodo gibanja, vendar pa prav tako zagotavlja pravico do varnega doma. Torej se tu kaže konflikt pravic: če bi romunskim državljanom dovolili, da zapustijo državo, bi s tem ogrozili blaginjo domovine. In v tem konfliktu pravic ima prednost varnost domovine.«

Zdi se, da je ta duh danes živ in zdrav v Sloveniji, sklepa Žižek, saj je prejšnji mesec ustavno sodišče ugotovilo, da bi bil referendum o ustanovitvi slabe banke in državnega holdinga protiustaven. Skratka, ustavno sodišče ni dopustilo glasu ljudstva o teh zadevah, pa čeprav so zaradi vladne neoliberalne ekonomske politike referendum predlagali sindikati in zanj zbrali dovolj podpisov. Ker so glede smiselnosti slabe banke in državnega holdinga odkrito dvomili tudi finančni strokovnjaki, se po Žižkovem mnenju postavlja vprašanje zakaj prepovedati referendum. »Ko je leta 2011 vlada Georga Papandreua v Grčiji predlagala referendum o varčevalnih ukrepih, je bila v Bruslju panika, a nihče si ni upal neposredno prepovedati referenduma,« piše Žižek in nadaljuje, da je ustavno sodišče med presojanjem o morebitnih neustavnih posledicah referenduma zaključilo, da bi neupoštevanje diktata mednarodnih finančnih institucij oziroma neizpolnitev njihovih pričakovanj, privedlo do politične in gospodarske krize. Skratka, ti diktati in pričakovanja so torej pogoj za ohranjanje ustavnega reda in imajo zato prednost pred ustavo in s tem tudi pred suverenostjo države.

Slovenija je sicer majhna država, pravi Žižek, a ta odločitev je simptom globalnih teženj po omejevanju demokracije. Osnovna ideja je, da v tako zapletenem gospodarskem položaju, kot ga imamo, večina ljudi ni usposobljena za odločanje, prav tako pa naj bi se ne zavedali katastrofalnih posledic, ki bi nastale, če bi bile njihove zahteve izpolnjene. »Ta utemeljitev ni nova,« trdi Žižek. »V televizijskem intervjuju pred nekaj leti je sociolog Ralf Dahrendorf povezal naraščajoče nezaupanje v demokracijo z dejstvom, da po vsaki revolucionarni spremembi pot do nove blaginje vodi skozi 'dolino solz'. Po razpadu socializma ni mogoče takoj preiti na uspešno tržno gospodarstvo.« Za Dahrendorfa vzrok razočaranja nad gospodarskimi rezultati novega demokratičnega reda v postkomunističnih državah tiči v tem, da so leta 1989 enačili demokracijo z izobiljem zahodnih potrošniških družb in zdaj, 20 let kasneje, krivijo demokracijo, ker tega izobilja ni od nikoder.

Žal pa se Dahrendorf precej manj osredotoča na drugačno skušnjavo, opozarja Žižek: če se večina upre nujnim strukturnim spremembam v gospodarstvu, mar ni eden od logičnih zaključkov tudi ta, da bi oblast prevzela razsvetljena elita, četudi z nedemokratičnimi sredstvi, in na ta način uveljavila sprejetje potrebnih ukrepov ter s tem postavila temelje resnično stabilne demokracije? »V skladu s tem razmišljanjem je novinar Fareed Zakaria postavil tezo, da se demokracija lahko 'prime' samo v gospodarsko razvitih državah. Če so države v razvoju 'prehitro demokratizirane', je rezultat tega populizem, ki se konča z ekonomsko katastrofo in političnim despotizmom. Ne preseneča torej, da so ekonomsko najuspešnejše države tretjega sveta kot so Čile, Tajvan ali Južna Koreja na polno sprejele demokracijo šele po obdobju avtoritarnih vladavin. In dalje, mar ni ta smer razmišljanja najboljši argument za ohranitev avtoritarnega režima na Kitajskem?«

Novo je torej to, trdi Žižek, da se nezaupanje v demokracijo, ki se je začelo s finančno krizo leta 2008 in je bilo nekoč značilno za dežele tretjega sveta ali postkomunistične države, vse bolj širi tudi po razvitem zahodu. »Ta kriza torej ponuja dokaz, da so tisti, ki ne vedo, kaj delajo, prav strokovnjaki, ne pa ljudje. V zahodni Evropi smo dejansko priča vse večji nesposobnost vladajočih elit – vse manj in manj vedo, kako vladati. Poglejmo samo, kako se Evropa spopada z grško krizo: na Grčijo pritiskajo, da odplača dolgove, hkrati pa z vsiljevanjem varčevalnih ukrepov uničujejo grško gospodarstvo in delajo vse, da grški dolgovi ne bodo nikoli odplačani.«

Kot navaja Žižek, zdaj celo Mednarodni denarni sklad priznava, da bi pritisk na Grčijo in na druge z dolgovi obremenjene države, naj čimprej zmanjšajo svoj primanjkljaj, dosegel prav nasproten učinek, vendar so do tega spoznanja prišli potem, ko je bilo zaradi takih in podobnih napačnih izračunov izgubljenih na stotine tisočev delovnih mest. »Prav v tem tiči sporočilo 'neracionalnih' ljudskih protestov po Evropi: protestniki zelo dobro vedo, česa ne vedo; ne pretvarjajo se, da razpolagajo s hitrimi in enostavnimi odgovori. In pri tem jih njihov občutek ne vara – tudi tisti, ki so na oblasti, ne vedo. V Evropi trenutno slepi vodijo slepe,« zaključuje Slavoj Žižek.