Izsiljevalsko ministrstvo

Že nekaj časa bi rada nekam izlila svoj gnev zaradi delovanja nesposobnega ministrstva, med drugim pristojnega tudi za izobraževanje. Človek se nekaj časa še zadržuje in priduša, ampak uvedba globe za direktorje šolskih zavodov v primeru primanjkljaja je bila pa kaplja čez rob. Članek, na katerega se sklicujem, je izgovor, da sem se tega pisma končno le lotila.

Imam to srečo, da namreč poznam tako ravnateljico, ki bi prodala dušo, da bi dijaški in študentski dom, ki ga upravlja, obstal. Lansko leto, ko je dobitek loterije zrasel v vrtoglave višave in smo tudi tisti, ki nikoli ne vplačujemo, to počeli in se pogovarjali, kaj bi naredili z denarjem, če bi ga zadeli, je bil njen prvi stavek: »Jaz bi v celoti sanirala dijaški in študentski dom.« Da boste dobili občutek, o kakšni požrtvovalnosti govorim. Da o nespečnosti, urah dodatnega dela še doma, stresu in zdravstvenih težavah, do katerih je privedel, sploh ne govorim.

In potem si ministrstvo drzne vpeljati tako globo?

Dobro vedo, da število otrok upada (ampak dajmo, lotimo se še zasebnega šolstva, sigurno bo pokalo po šivih in vse bo spet lepo in prav) in je priliva v šolske proračune vedno manj, hkrati pa je sofinanciranje takih in drugačnih šolskih ustanov znižano na minimum ali celo na ničlo na vseh področjih. Direktorji so torej bolj ali manj prepuščeni samim sebi in se morajo znajti, kakor se pač lahko, da ne bodo na koncu leta v rdečih številkah.

Nič ne rečem – seveda se najdejo taki ravnatelji in drugi uslužbenci, ki so bodisi nesposobni bodisi sem in tja pospravijo kaj v svoj žep. Ali pa na stroške ustanove, ki jo vodijo, hodijo po seminarjih, tako da spijo v najdražjih hotelih in polovico predavanj prešpricajo v savnah in bazenih. Zato bom na tem mestu uporabila stavek, ki ga je bivši predsednik naše republike Danilo Türk venomer glasno ponavljal, pa ga nihče ni hotel poslušati: treba je ločiti zrnje od plevela!

To je potrebno izpeljati na vseh področjih javnega sektorja. Povsod je tako, da so nekateri javni uslužbenci udobno nameščeni na svoja delovna mesta, službo pa opravljajo slabo ali sploh ne – direktor pa se ga ne more odkrižati, tudi če prinaša samo škodo. Na drugi strani pa jih ogromno opravlja svoje delo korektno in kot jim je dodeljeno, tudi garajo do amena, če je treba. (In tudi tem bomo nižali plače?!) Spet tretji pa so na račun prvih brezposelni in še dolgo bodo, čeprav so delavni in sposobni.

Naj na tem mestu omenim, da mi gre včasih na bruhanje, ko berem kake dopise ali pa ukaze z ministrstva – pravopisnih in slogovnih napak, da bi jih učiteljice slovenščine lahko samo prekopirale v svoje teste in zraven dopisale: »Popravi.« O nelogičnostih in nasprotujočih si izjavah, na katere nato naletimo še v vsebini in človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal ob njih, se pa raje sploh ne bom razpisovala.

V ločevanje dobrih in slabih uslužbencev je seveda potrebno vložiti preveč samoiniciative in dela. Lažje je posplošiti, da je vsak direktor javnega zavoda, ki ustvari (še tako majhen) primanjkljaj, nesposoben tat, ki mu je potrebno za to neodgovorno vodenje odvzeti dve plači.

Če smo že pri tem – gospod minister, mar niste ravno vi direktor vseh teh direktorjev?