Mačja muzika (v Mariboru)

Mariborski protestniki, združeni v skupino Franc Kangler naj odstopi, so se po njegovem odstopu odločili za drugačen način protesta proti mestnim svetnikom, ki nočejo z oblasti. Pred kakšnim tednom so se kar sami »povabili« na obisk k tem svetnikom, jim izročili odstopne izjave in vse skupaj pospremili s hrupom. Ker pa večina svetnikov ne živi na naslovu, na katerem so prijavljeni, so pred stanovanji in hišami prebrali odstopne izjave in jih zataknili za kljuke. Ta protest nameravajo nadaljevati vse dotlej, dokler se mestni svet ne razpusti. Kajti le deset svetnikov je doslej poslušalo glas ljudstva in odstopilo. Premalo za samorazpustitev.

»Neubogljivi« svetniki se zgražajo in protestirajo zaradi takšnega načina političnega delovanja. Milan Mikl, ki je konec lanskega leta od Kanglerja prevzel županske naloge, je v imenu vseh mestnih svetnikov podpisal odprto pismo, v katerem opozarja na spornost ravnanja protestnikov na domovih svetnikov. Sam jih je sicer sprejel in obrazložil, zakaj vztraja na položaju. V javnem pismu pa sprašuje pristojne, ali je v Sloveniji »nasilno ravnanje« dopustno in ali je policija dolžna ukrepati. Informacijska pooblaščenka in varuhinja človekovih pravic sta že opozorili, da takšna oblika protestov ni primerna. »Če ima kakšen mestni svetnik objavljen naslov v telefonskem imeniku, to še ne pomeni, da ga je objavil zato, da lahko pridejo pred hišo protestniki. Če je nekaj javno, še ne pomeni, da lahko s temi podatki počnemo tako rekoč karkoli,« je pojasnila informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Sicer pa je policija budno spremljala dogajanje pred stanovanji in hišami svetnikov, z globo 104 evre pa kaznovala enega izmed protestnikov, ker je v stanovanjskem bloku uporabil megafon. Protestniki Musarjevi odgovarjajo, da »vsi vedo, kdaj pridemo, ne povzročamo nobenega kravala, ampak le zahtevamo svoje«.

Sicer pa boj za pravice s hrupom in z obiski na domu ni nekaj novega na slovenskih tleh. V 19. stoletju so takšne proteste poimenovali mačja muzika. Zgodovinar dr. Andrej Studen jih imenuje zasramovalne serenade, saj »gre za namerno, ušesa parajočo ’glasbo’, ki so jo zaradi nezadovoljstva in zamere priredili komu v obliki podoknice«. V revolucionarnem letu 1848 je bilo na Slovenskem mačje muzike obilo, kajti z njo so izražali protest proti konservativni politiki cerkve, tu in tam pa je bila ta muzika tudi ventil za izražanje nestrinjanja s politiko posvetnih oblasti. Delavce na železnici in nekatere meščane je raztogotilo, ker je njihov duhovnik nekega luteranca, ki je utonil, k »pogrebu spremil brez molitve ino blagoslova«. To so povedali z mačjo muziko. Mačjo godbo so uprizorili tudi peku, ker je pekel skorajda neužiten in predrag kruh, poleg tega niti teža ni ustrezala tarifi. Zaradi hrupa in metanja kamenja v pekova vrata in okna je morala posredovati celo narodna straža in razgnati mačje godce.