Cirkus Ludus

Na Drugi vseslovenski vstaji se je zdelo, da je Trg republike, ki je po dolgem času lahko s ponosom nosil svoje ime, nabito poln. A šlo je za privid. Iluzijo. Polna je bila samo polovica trga, druga polovica je bila zastražena, ograjena, zavarovana s policisti in z njihovimi ščiti. Kar je odlična prispodoba za dogajanje v Sloveniji. Policisti so z železnimi ograjami potisnili ljudsko demokratično prebujanje stran od parlamenta, da bi oblast laže varovali pred demokracijo. In tudi protestniki so v veliki večini gledali stran od parlamentarne stavbe, proti odru, ki je bil postavljen pred banko. Parlamentu so pokazali hrbet. Podobno kot so hrbet pokazali Borutu Pahorju, ki jih je želel pozdraviti nekaj minut po prisegi za predsednika države. Novoizvoljeni predsednik ne predstavlja politike, kakršno zahtevajo protestniki, tudi parlament in njegovi poslanci je ne.

Seveda ni naključje, da je Druga vseslovenska vstaja potekala pred parlamentom. Parlament in poslanci naj bi v parlamentarni demokraciji predstavljali voljo ljudstva. Poslanci naj bi imeli v rokah moč in odgovornost, da se ta volja udejanji, vlada pa naj bi samo izvrševala smer politike, izbrane na volitvah. V Sloveniji ni tako. France Bučar že dolgo opozarja, da oblast v Sloveniji ni v rokah ljudstva in poslancev, pač pa v rokah političnih strank, v rokah politične elite, v rokah predsednikov teh političnih strank. V Sloveniji ni demokracije, imamo partitokracijo, vladavino strank, metapolitiko, ki se igra sama s seboj, ne pa resnega, strankarskega, vsebinskega pluralizma. Tudi zato je ena od maksim slovenskega protestniškega gibanja, naj gredo vsi politiki. Gre seveda za poenostavljanje, a legitimni vzroki za takšno razmišljanje obstajajo. Parlament, vlada, institucije demokratične države so med ljudmi izgubili zaupanje. Na srečo ne čisto vsi. Med redkimi pozitivnimi transparenti na petkovih protestih je bil tisti, namenjen Goranu Klemenčiču, predsedniku komisije za preprečevanje korupcije. Če poročila »o sistematični kršitvi zakonov in razpolaganju z nepojasnjenimi viri premoženja«, kar Zoranu Jankoviću in Janezu Janši očita protikorupcijska komisija, ne bi bilo, bi si ga bilo treba izmisliti.

Če se ni bi zgodil Maribor in če ta Maribor ne bi oplazil Ljubljane, potem poročilo protikorupcijske komisije ne bi zamajalo koalicije.

Vladna kriza, morebitni odstop Janeza Janše ali predčasne volitve, vsi politični pretresi, ki naj bi bili posledica Klemenčičevega poročila, ne bodo prinesli političnega razodetja. Pred skoraj dvema letoma so nekateri Slovenijo že želeli resetirati, iskali so mesijo in novo politiko. V parlament je po predčasnih volitvah prišlo 55 poslancev, ki jih v prejšnjem sklicu parlamenta ni bilo. V Janševi vladi so trije ministri, ki prej nikoli niso bili politiki. Stranka, ki je leta 2011 zmagala na volitvah, tri mesece pred volitvami ni obstajala. Vendar takratna preigravanja politike niso spremenila. Prej velja nasprotno. Janševo vlado podpira manj kot četrtina volivcev, v parlamentu sedijo poslanci s ponarejenimi spričevali, politika »izgublja« podpise za referendumsko zahtevo, napovedana je stavka javnega sektorja, upirajo se univerze in kulturniki. Ekonomska politika Janeza Šušteršiča ni prinesla obljubljenih učinkov: linearno varčevanje ni zmanjšalo brezposelnosti, ni spodbudilo gospodarske rasti, Slovenija ni postala svetilnik 21. stoletja … Kadar novi obrazi delajo po starih pravilih, ni sprememb. Novi ljudje, ki so po letu 2011 prišli v politiko, so ali brez znanja ali brez moči ali pa se ne razlikujejo od starih obrazov in njihovih političnih praks.

Za zdaj se strankarska politika (še) ni ustrezno odzvala na zahteve protikorupcijske komisije in protestnikov. Izogibanje in izmikanje odgovornosti Janeza Janše in Zorana Jankovića je pričakovano. Pričakovano je tudi zadržano nasprotovanje Janši znotraj koalicijskih strank. Gregor Virant je z grožnjo o izstopu iz koalicije Janši res postavil ultimat in ga zavil v privlačno retoriko spoštovanja pravne države, a isti Gregor Virant bi rad še vedno sodeloval v vladi, ki ji nasprotuje večina Slovenije. Če bi bil Virant načelen politik, Janši ne bi dal desetdnevnega ultimativnega roka za premislek, ampak bi odstopil takoj, znotraj Državljanske liste pa bi se resneje pogovorili o ekonomski politiki Janeza Šušteršiča, o slabi banki in nastajajočem holdingu.

Enako velja tudi za druge koalicijske stranke, še posebej za Novo Slovenijo Ljudmile Novak, ki pravi, da je za Slovenijo bolje, da ima stabilno vlado, kot pa da nastane politična kriza. To, da vlado vodi politik, pri katerem je neodvisen nadzorni organ med drugim odkril velika korupcijska tveganja, Novakove očitno ne moti.

Politični cirkus

Janez Janša ne bo odšel brez spektakla. Njegov obred poslavljanja bo oblika predvolilnega boja. Napadal bo Klemenčičevo komisijo, žugal nagajivim koalicijskim partnerjem, govoril bo o komunistih in zarotah. Scenarij političnih preigravanj v prihodnjih tednih je predvidljiv. Če bodo tri koalicijske stranke res zapustile vlado, bo Janša v parlamentu iskal zaupnico in donedavne politične sopotnike izzval, da ga ne bodo podprli. Lahko se tudi zgodi, da bo v času morebitnega glasovanja o Janševi prihodnosti pred parlamentom demonstrirala organizirana množica njegovih podpornikov. Ta scenarij SDS posredno že napoveduje, Janša pa ga je uporabil leta 1994, ko ga je v času Depale vasi parlamentarna večina odstavljala s položaja obrambnega ministra. Obstaja tudi možnost, da bodo nezadovoljni poslanci vložili konstruktivno nezaupnico, vendar bi morali v tem primeru poiskati novega premiera. Drugače se bo Slovenija znova znašla pred parlamentarnimi volitvami, te pa same po sebi rešitve in povrnitve zaupanja v politiko ne bodo prinesle …

Politično preračunavanje, kaj kakšni stranki danes najbolj ugaja in kako naj se obnaša prihodnje tedne, je samo nadaljevanje enake politike cirkusa in prerivanje za vzvode moči, ki ji nasprotujejo protestniki. A bodimo pošteni, ti so eno zmago že dosegli. Če se ni bi zgodil Maribor in če ta Maribor ne bi oplazil Ljubljane, potem poročilo protikorupcijske komisije ne bi zamajalo koalicije. In če protestniki ne bi glasno artikulirali zahtev po večji pravičnosti in socialni enakosti, se tudi politika ne bi začela ozirati na levo. Z vladajočo koalicijo vred, ki je popustila pri financiranju otroških malic. Tudi nedavno sprejeta Temeljna listina Pozitivne Slovenije govori o pomenu socialne države in socialne pravičnosti, o enakosti, svobodi in solidarnosti, o pravičnejši porazdelitvi premoženja – to pa so besede, ki jih vladni politiki ne uporabljajo. Težava je seveda v tem, da ista Pozitivna Slovenija govori tudi o družbeni odgovornosti posameznikov in ustanov, ki svoje blaginje ne postavljajo pred dobrobit drugih, a pri svojem zamrznjenem predsedniku Zoranu Jankoviću te odgovornosti ne zna prepoznati.

Med politiko in protestniki, med parlamentarnimi strankami in njihovimi volivci, med parlamentom in ljudstvom stoji velik zid. Če bi bil sestavljen samo iz policijskih ograj, bi jih bilo mogoče hitro preplezati. Zid je v glavah. Namesto da bi strankarska politika prisluhnila protestnikom, jim oblast izreka globe. Namesto da bi osramočena politika odstopila, njun »pravičniški« boj zoper komisijo za preprečevanje korupcije soglasno podpirata njuni stranki. Namesto da bi zaradi ugotovitev Klemenčičeve komisije odšel premier ali pa bi koalicijo nemudoma zapustili koalicijski partnerji, so se začela razmišljanja o političnih permutacijah, spremembah, ki ne bi spremenile ničesar.

Zato je treba zapisati zelo jasno. V Sloveniji ni problem Janez Janša. Prav tako ni problem Zoran Janković. Temeljni problem je razumevanje demokracije. Upoštevanje različnih pogledov. Spoštovanje pravne države. Temeljni problem so demokratične vrednote. Vzporednice z Roško niso le nostalgičen sen neke generacije. Demokracijo je treba osmisliti na novo. Premierov odstop, nova vlada, predčasne volitve – vse to ne bo pomenilo zmage protestniškega gibanja. To bo zmagalo v trenutku, ko bodo zahteve po pravi demokraciji vstopile v parlament. In ko bo ta iz cirkusa preigravanj in intrig postal pravo politično telo odločanja, ne pa vzvod, ki ga bodo za lastne interese uporabljale te ali one klike.

Stvari so se začele premikati. Ljudje so se začeli upirati. Konec je strahu. Prihaja svoboda. Politika in politiki bodo ljudem morali prisluhniti, sicer jih bodo na oblasti zamenjali drugi.