Čas je za konec

Predsednik slovenske vlade je po poročilu Komisije za preprečevanje korupcije ogorčen. Krivi »strice iz ozadja«, ki so mu afero zakuhali ravno takrat, ko ga država krvavo potrebuje. Ko tudi državljani na ulici pokažemo, da se z lumpenpolitiko v konkretnem in nasploh ne strinjamo, se sprostijo strasti njegovih kameradov; imenovani smo »skrajno levičarski zombiji«, odstop velikega vodje s položaja pa so naše »mokre sanje«. Na odkritje, da je cesar nag, se nosilci in pristaši te oblasti odzivajo s cinizmom in žalitvami. Ta sovražna govorica iz arzenala SDS, intonirana s strani »princa teme« (po dr. Drnovšku), mi je priklicala v spomin davno izrečeno sintagmo o »zlobnem imperiju«. Ko po 30-ih letih doživim enako asociacijo v primeru lastne države, sem sprva negotov.

A se skoraj vse ujema, sicer v svojeglavi avtohtoni različici, pa vendar.

Neverjetno - je še kje v civiliziranem svetu oblast, ki z orkestracijo fanatične stranke zmore nezadovoljne državljane prek »uravnoteženih« medijev in »čivkanja« na internetu zmerjati, medtem ko sprejema ukrepe, ki vsak na svoj način ponižujejo državljane, nekateri so tudi v nasprotju z intenco ustave? – vsekakor edinstven primer, da je arogantna oblast v demokraciji možna in da ostane v sedlu.

Čemu se upiramo »zombiji«, sporočajo civilna gibanja in se vidi na demonstracijah. Ost se vse bolj uperja v predsednika vlade, ki pohlep po oblasti prikriva s »poslanstvom« borca-odrešenika pred »silami kontinuitete« (ko so te že davno »papirnati tiger«). Mimogrede: kaj potem, če se kdo navdušuje za socialno prijazno, ne pa »vitko« državo? Je to zločin, je zato »zombi«? Zglednemu demokratu bi pripisal, da dopušča vse, tudi skrajno nasprotne ideje (celó komunizem); zoperstavlja se jim s programom na volitvah, nato z argumenti v parlamentu. V njegovem primeru pa gre že za sveto vojno, »đihad« proti potuhnjenemu, na videz spečemu sovražniku. Na tej fantazmi že 22 let zastruplja ozračje, spodbujan s fanatiki in križarji debelorite »tete iz ozadja«. Absurd je, da se v vročični vnemi uči iz priročnika vladanja nekdanje »kontinuitete« in stremi k istemu cilju – absolutni oblasti. Privid odrešitve posvečuje tudi nov protokol državnih proslav, izbor kitic iz himne, preimenovanje vojašnic, kar je za reševanje krize »izjemnega« pomena.

Tisti, ki se upira, je »zombi«. Zlovešča sintagma (Ronald Reagan, »Evil Empire speech«, 8. 3. 1983) se kar prilega stanju duha.

Slovenija – »imperij«? Nobenega dvoma ni, da sta demokracijo spodjedla strankokracija (parlament je strankarski aparatčik) in zakulisni konkordati. Nobenega dvoma ni, da so načelno ločene tri veje oblasti v postopku tihe »sinhronizacije«, potiskane v incestualno razmerje; celó ustavno sodišče se je z zadnjo odločbo vladi uklonilo. Novi predsednik države ji ne vidi alternative, z bolestno »povezovalnostjo« jo objektivno podpira. Takšno stanje države je pisano na kožo predsedniku vlade, ki korakoma vzpostavlja kaj drugega kot šentflorjanski imperij, saj samostojni veji oblasti spreminja v satelita, na ključne položaje v državnem aparatu nastavlja njegovi stranki lojalen kader, s projektom državnega holdinga, razprodaje srebrnine, pripravlja ekonomsko podstat za dolgoročno obvladanje »nadstavbe«.

In bilanca hudobij od leta 1991 je neizčrpna: nebrzdana sla po lustraciji njegovih nekdanjih ideoloških tovarišev, podžiganje ksenofobije – čez 24.000 »izbrisanih« državljanov, ponarejanje izjav prvega predsednika države, konstrukt obtožbe s »kreativno« prirejenimi dokumenti, podreditev kritičnih medijev s podmizno kupčijo v prvem mandatu, koncesije RKC, da blagoslovi vodo na njegov mlinček, rušenje reform, ko je v opoziciji, maščevanje »naključno« izbrani populaciji z znižanjem njihovih pokojnin, sovražni govori pod psevdonimom ali na svojem portalu, označevanje univerzitetnih učiteljev z lenuhi. In seveda večni revanšizem, nazadnje v obliki spodletele ukinitve dodatka k penziji prvemu predsedniku države, tokrat prek somišljenikov, ki že sami vejo, kaj mu godi, še preden to izreče. Še predsednik DZ g. Virant ima vsega tega »poln kufer«, kaj šele »zombiji«.

Venček strupenih političnih »bravur«. Je omenjena asociacija neupravičena? Kdo reciklira metode proslulega režima, od katerega naj bi se že davno poslovili? Kdo je pravzaprav pravi »zombi«? Morda prav »princ teme«, ki se je kar sam kvalificiral za ta naziv.