Tako je govoril Mahatma Ghandi

Mohandas Karamčand Gandhi (1869 - 1948) se je v politično zgodovino dvajsetega stoletja vpisal z delovanjem, ki ga je opredelila privrženost nenasilju. Ko je Gandhi iskal primerno besedo za pasivni odpor, ki bi najbolje opisala njegova nenasilna prizadevanja, je v časopisu Indian opinion razpisal nagrado za tistega, ki bo predlagal najprimernejšo indijsko besedo. Njegov nečak Maganlal Gandhi je zmagal na natečaju, ko je predlagal besedo: sadagraha (sat – resnica; agraha – trdnost), ki jo je Gandhi kasneje spremenil v satjagraha (satya tudi izhaja iz korena sat, pomeni pa biti), da je bila bolj jasna. Resnica tako izhaja iz biti. Iz tega lahko izpeljemo Gandijevo idejo, da je satjagraha v svojem bistvu orožje resnicoljubnih. Satjagraha pomeni moč resnice.

Satjagraha ni isto, kot pasivni odpor, metodi se med seboj razlikujeta. Pasivni odpor se pogosto razume kot orožje šibkih in ne izključuje uporabe fizične sile ali nasilja z namenom, da doseže svoj cilj, medtem ko je satjagraha orožje močnih in izključuje uporabo nasilja v katerikoli obliki. Satjagraha pomeni prizadevanje za resnico, ne da bi prizadeli trpljenje nasprotniku, trpljenje satjagrahi prevzame nase. Na političnem bojišču je satjagraha nenasilni boj za korist ljudi, večinoma sestavljen iz nasprotovanja napakam v obliki krivičnih zakonov ali ravnanju oblasti.

V svojem zagovoru pred Odborom za raziskavo neredov, ki je bil ustanovljen z namenom, da bi preiskal Gandhijevo gibanje, je Gandhi podrobno obrazložil prvine satjagrahe. Odboru je predsedoval lord Hunter. Njegovi člani so bili sodnik Ranklin, W. F. Rice, major-general Sir George Barrow, Jagat Narajan, Thomas Smith, Sir C. H. Setalvad, sultan Ahmad Khan in N. Williamson kot tajnik.

Gandhijevo pričanje pred odborom za raziskavo neredov

Gospod Gandhi, obvestili so nas, da ste avtor gibanja satjagraha.

Da, gospod. Rad bi pojasnil, kakšno je to gibanje.

To gibanje naj bi zamenjalo metode nasilja. To je gibanje, ki temelji izključno na resnici. Zamislil sem si ga kot razširitev domače zakonodaje na politično področje in moja izkušnja me je pripeljala do sklepa, da se Indija s tem gibanjem in zgolj s tem gibanjem lahko reši nasilja, ki se širi po vsej državi, in z njim doseže popravo krivic, domnevnih in stvarnih...

Zadnjih trideset let sem pridigal in prakticiral satjagraho. Načela satjagrahe, kakor jih poznam danes, ustvarjajo postopno evolucijo. Satjagraha se razlikuje od pasivnega odpora tako, kakor se severni pol razlikuje od južnega. Pasivni odpor so si zamislili kot orožje šibkih in ne izključuje rabe fizične sile ali nasilja, da bi z njim dosegli cilj, medtem ko je satjagraha orožje najmočnejših in izključuje rabo nasilja v kakršni koli obliki.

Izraz satjagraha sem skoval v Južni Afriki, da bi z njim izrazil tisto moč, ki so jo tamkajšnji Indijci uporabljali polnih osem let in izmislil sem si ga, da bi gibanje satjagrahe ločil od gibanja, imenovanega pasivni odpor, ki se je uveljavilo v Združenem kraljestvu in Južni Afriki.

Njegov temeljni pomen je vztrajanje pri resnici, zato se imenuje tudi sila-resnice. Prav tako mu rečemo sila-ljubezni ali sila-duše. Pri uporabi satjagrahe sem že zelo zgodaj odkril, da pri prizadevanju za resnico ne smemo biti nasilni do nasprotnika, temveč ga moramo potrpežljivo in razumevajoče odvračati od napak. Kar se namreč zdi resnica enemu, je nemara za drugega zmota. Potrpežljivost pa pomeni, da trpimo sami. Ta nauk potemtakem pomeni zmagoslavje resnice, a ne tako, da prizadenemo nasprotnika, temveč tako, da sami trpimo.

Na političnem področju pa boj v imenu ljudstva v glavnem poteka tako, da nasprotujemo napakam v okviru nepravičnih zakonov. Ko se vam ni posrečilo, da bi s peticijami ali čim podobnim prepričali zakonodajalca o napaki, je edino zdravilo, ki vam ostane, če se namreč s to napako nočete sprijazniti, da ga s fizično močjo prisilite, da popusti ali da sami trpite, ko si s kršenjem zakona nakopljete kazen. Zato se satjagraha javnosti v glavnem kaže kot državljanska neposlušnost ali državljanski odpor Državljanska je v tem smislu, da ni hudodelska.

Hudodelec krši zakon na skrivaj in se poskuša izogniti kazni; ne pa tudi tisti, ki izvaja državljanski odpor. Ta uboga zakone države, v kateri živi, pa ne iz strahu pred kaznijo, temveč zato, ker so po njegovem koristni za blaginjo družbe. Kdaj pa kdaj, v glavnem sicer redko, pa meni, da so nekateri zakoni tako nepravični, da bi bilo sramotno, če bi se ravnal po njih. Takrat jih odkrito in civilizirano krši in mirno prenaša kazen za njihovo kršitev. In da bi izrazil svoj protest zoper delovanje zakonodajalcev, lahko državi odreče svoje sodelovanje tudi tako, da ni poslušen tistim zakonom, katerih kršitev ne pomeni nemoralne sprijenosti.

Po mojem mnenju sta lepota in učinkovitost satjagrahe tako veliki, nauk o njej pa tako preprost, da se ga lahko naučijo celo otroci. Pridigal sem ga tisočim, moškim, ženskam in otrokom, in pri tem dosegel imenitne rezultate.

Ko so bili objavljeni Rowlattovi zakonski osnutki, so po mojem mnenju tako zelo omejevali človekovo svobodo, da se jim je bilo treba kolikor je le mogoče upreti. Prav tako sem opazil, daje bilo med Indijci nasprotovanje vsesplošno. Menil sem, da nobena, še tako despotska država nima pravice predpisovati zakonov, ki se upirajo vsem ljudem, še toliko manj vlada, ki se ravna po ustavi in precedenčnih primerih, kakor to počne indijska vlada. Prav tako sem menil, da bo bližajoča se agitacija potrebovala čisto določeno smer, če nočemo, da propade ali se sprevrže v nasilje.

Zato sem si drznil tej deželi predstaviti satjagraho in pri tem poudaril njen vidik državljanskega odpora. In ker je popolnoma notranje in očiščujoče gibanje, sem predlagal, da se en dan - 6. aprila [1919] postimo, da molilno in odložimo vse delo. Po vsej Indiji je bilo zaznati imeniten odziv, celo v majhnih vaseh, čeprav tam ni bilo nobene organizacije in nobenih vnaprejšnjih priprav. Idejo sem predstavil javnosti, brž ko sem si jo zamislil. Šestega aprila ni prišlo do nobenega nasilja in do nobenega omembe vrednega spora s policijo. Protest je bil popolnoma prostovoljen in spontan...

Ste nameravali pridobiti toliko satjagrahijev, kolikor je le bilo mogoče?

Da, kar se ujema s pravilno izpeljavo gibanja. Če bi namreč našel milijon ljudi, ki bi lahko razumeli resnico, ji bili zvesti in nikoli ne uporabili nasilja, bi bil prav gotovo vesel, da imam milijon takšnih ljudi...

Domnevam, da imajo ljudje v Indiji, tako kakor drugje, različna mnenja o pravičnosti ali nepravičnosti posameznih zakonov?

Da, to pa je tudi razlog, glavni razlog, zakaj smo se odpovedali nasilju. Satjagrahi priznava svojemu nasprotniku enako pravico do neodvisnosti in do občutenja resnice, kakor jo priznava sebi, saj ve, da [če] se hoče bojevati za resnico, bo to storil le tako, da bo pri tem sam trpel krivico...

Mar ni to, da se nočete ravnati po tem ali onem zakonu, ki ste si ga izbrali, precej drastično početje?

Z vsem spoštovanjem, ne. Če ugotovim, da mi je celo moj oče naložil zakon, ki se upira moji vesti, mislim, daje še najmanj drastično, če mu spoštljivo rečem: »Oče, temu se ne morem ukloniti.« Ko to storim, sem do svojega očeta kar najbolj pravičen. Če smem reči, ne da bi bil pri tem kakor koli nespoštljiv do tega odbora, sem si za to čisto preprosto prizadeval v svojem domačem krogu in ugotovil sem, da sem to počel kar najbolj uspešno. Predlagal sem, da bi to sprejeli Indijci in vsi drugi ljudje. Ne razjezim se na očeta, temveč mu spoštljivo rečem: »Tega zakona ne morem ubogati«. Mislim, da pri tem ni nič narobe. Če po mojem ni narobe, da to rečem očetu, po mojem tudi ni nič narobe, če to rečem prijatelju ali pa vladi...

Mar s tem ne ustvarjate razmer, ki ogrožajo mir in red?

Nikakor, zavzemam se za mir. Prav to sem počel 6. aprila, saj sem bil v Bombaju in tam je bilo zaznati nekaj strahu, da bodo ljudje postali nasilni. In tukaj sem zato, da vam povem, da ljudje niso izrazili nobenega nasilja, nobenega pravega nasilja, saj smo jim pripovedovali o resnični naravi satjagrahe. In zame je bil pogled na tisoče ljudi, ki se vedejo popolnoma mimo, prav osupljiv. Tega pa ne bi bilo, če ljudi ne bi pravilno poučili o satjagrahi.

Zdi se, da je vaša aretacija v Ahmedabadu ... vzbudila veliko nezadovoljstvo pri njih, a žal tudi pri množici ...

Menim, da je množica tako v Ahmedabadu kakor v Viramgamu ravnala popolnoma neodgovorno, in pomislil sem, kako žalostno je, da se ljudje niso obvladali. Dejanj množice ne želim niti najmanj zagovarjati, vendar bi hkrati rad dejal, da so bili ljudje, med katerimi sem po pravici ali po krivici priljubljen, pod hudim pritiskom vlade, ki bi to morala bolje vedeti. Mislim, da je vlada zagrešila neopravičljivo napako v presoji, množica pa je zagrešila podobno neopravičljivo napako, a napaka množice je bolj neopravičljiva kakor napaka vlade. Povedati želim, da tudi kot satjagrahi pri množici ne morem najti niti ene stvari, ki bi jo lahko zagovarjal ali upravičeval. Naj so bile provokacije še tako hude, to ne more upravičiti dejanj teh ljudi. Dejali so mi, da vsi tisti, ki so odgovorni za ta dejanja, niso satjagrahiji. To je res. A odločili so se, da bodo sodelovali v gibanju satjagrahe in so bili zato podrejeni njeni disciplini. S temi besedami sem spregovoril ljudem; in z največjo radostjo, pa tudi bolečino, izražam svoje trdno prepričanje tudi pred tem odborom.

Kolikor lahko razumem, vaš nauk o satjagrahi pomeni iskanje resnice?

Da.

In kdo pri tem nauku odloča, kaj je resnica? Posameznik sam?

Da, posameznik sam.

Potemtakem se mora vsak, ki sprejme ta nauk, sam odločiti, kaj je resnica, ki jo bo iskal?

Nedvomno.

Ali ne bodo imeli različni posamezniki različnih stališč o tem, kaj je resnica, ki jo je treba iskati?

Prav gotovo.

Mar ne bo to povzročilo precejšnje zmede?

S tem se ne bi strinjal. Sploh ne bo pripeljalo do zmede, če se strinjate s trditvijo, da si človek pošteno prizadeva za resnico in da ne bo nikoli prizadel drugega, ki se prav tako oklepa resnice. Potemtakem ni nobene možnosti, da bi nastala zmeda.

Človek si lahko pošteno prizadeva za resnico, a naj si zanjo še tako pošteno prizadeva, mar se ne bodo njegovi pojmi o resnici razlikovali od pojmov o resnici nekaterih drugih ljudi ah pa je njegov intelektualni domet takšen, da bodo njegovi sklepi o tem, kaj je resnica, nemara popolnoma v nasprotju s sklepi koga drugega?

Natanko to je bil razlog, zakaj sem pri odgovoru lordu Hunterju omenil, da je nenasilje nujen korolarij pri sprejemanju nauka o satjagrahi.

Mar ni neustavno?

Dejal sem že, da nesodelovanje ni neustavno. Drznem si zanikati, da je neustavno. Prav narobe, menim, da je nesodelovanje pravičen in religiozen nauk; je naravna pravica vsakega človeka in popolnoma ustavna. Velik ljubitelj angleškega imperija je dejal, da je tam, kjer vlada angleška ustava, celo uspešen upor popolnoma ustaven in pri tem navedel zglede iz zgodovine, za katere ne morem reči, da niso v prid njegovi trditvi. Ne trdim, da je uspešen ali kakršenkoli upor v skladu z ustavo, dokler ta upor v navadnem pomenu besede pomeni, kar pač pomeni, namreč odpravo zakonitosti z nasilnimi sredstvi. Prav narobe, svojim rojakom sem nenehno ponavljal, da nasilje, ne glede na to, kakšnim ciljem služi v Evropi, nam v Indiji ne bo nikoli služilo. Moj brat in prijatelj Šaukat Ali verjame v metode nasilja; in če bi bilo v njegovi moči, da bi potegnil meč proti angleškemu imperiju, vem, da je zadosti pogumen za to, prav tako pa je tudi zadosti moder, da razume, da bi bilo treba angleškemu imperiju pokazati pripravljenost za boj. Ker pa kot pravi vojak priznava, da nasilna sredstva niso primerna za Indijo, se mi je pridružil, sprejel mojo ponižno pomoč in dal besedo, da, dokler bom z njim in dokler bo verjel v ta nauk, ne bo niti pomislil na nasilje proti Angležem ali proti komur koli drugemu. Povedati vam moram, da svojo besedo zvesto in pobožno drži. Pričati moram tudi, da dobesedno izpolnjuje načrt o nenasilnem nesodelovanju in tudi vso Indijo prosim, da sledi nenasilnemu nesodelovanju. Pravim vam, da v naših vrstah v britanski Indiji ni boljšega vojaka od Saukata Alija. Ko pa bo prišel čas, da bodo potegnili meče, če bo sploh kdaj prišel, ga boste videli, kako bo ta meč izvlekel, mene pa boste videli, kako se bom umaknil v hindustansko džunglo. Brž ko bo Indija sprejela doktrino meča, se bo moje življenje Indijca končalo. To pa zato, ker verjamem v posebno poslanstvo Indije, in zato, ker verjamem, da so že naši predniki po stoletjih izkušenj ugotovili, da tista prava stvar za vsakega človeka na tej zemlji ni pravičnost, ki temelji v nasilju, temveč pravičnost, ki temelji v samožrtvovanju, pravičnost, ki temelji v jadžni in kurbani [žrtvovanju] - oklepam se tega nauka in vselej se ga bom oklepal - zato vam moram povedati, da, medtem ko moj prijatelj verjame tudi v nauk o nasilju in je sprejel nauk o nenasilju kot orožju šibkih, sam verjamem v nauk o nenasilju kot orožju najmočnejših. Verjamem, daje človek najmočnejši vojak, kadar si upa umreti neoborožen in z golimi prsmi pred sovražnikom. Toliko o nenasilnem delu nesodelovanja. Zato si upam svojim učenim rojakom omeniti, da, dokler bo nauk o nesodelovanju ostal nenasilen, tako dolgo v njem ne bo ničesar neustavnega.

Sprašujem tudi, ali je zame neustavno, če angleški vladi rečem: »Ne bom vam služil«? Je za našega častivrednega predsednika neustavno, če z vsem spoštovanjem vrne vse naslove, ki jih je kdaj koli dobil od vlade? Je za starše neustavno, če svoje otroke vzamejo iz vladnih šol ali šol, ki jih podpira vlada? Je za pravnika neustavno, če reče: »Nič več ne bom podpiral vladavine teh zakonov, vse dokler me bodo z njimi poniževali, namesto da me povzdigujejo«? Je za državnega uradnika ali sodnika neustavno, če reče: »Ne bom služil vladi, ki ne spoštuje želja vsega naroda«? Sprašujem, ali je za policista ali vojaka neustavno, če da odpoved, ko ugotovi, da služi vladi, ki ima slabo mnenje o njegovih rojakih? Je zame neustavno, če grem h krišaku, kmetu, in mu rečem: »Ni pametno, da plačuješ davke, če vlada te davke uporablja za to, da bi te naredila šibkega, namesto da bi te okrepila?« Trdim in upam si trditi, da v vsem tem ni nič neustavnega. Še več, vse to sem storil v svojem življenju in nihče ni podvomil v ustavnost vsega tega. Bil sem v Kairi, med sedemsto tisoč kmeti. Odločili so se, da začasno ne bodo plačevali davkov in vsa Indija je bila na njihovi strani. Nihče ni menil, daje to neustavno. Trdim, da pri celotnem načrtu o nesodelovanju ni ničesar neustavnega.

Drznem pa si reči, da bi bilo izjemno neustavno sredi te neustavne vlade - sredi naroda, ki je oblikoval svojo imenitno ustavo, če bi indijski narod postal šibek in bi se plazil po trebuhu - za indijski narod bi bilo izjemno neustavno, če bi požrl vsako žalitev; za sedemdeset milijonov indijskih muslimanov je izjemno neustavno, da morajo trpeti nasilje do svoje religije; za vso Indijo je izjemno neustavno, da je ostala mirna in da sodeluje z nepravično vlado, ki je poteptala čast Pandžaba. Svojim rojakom pravim: »Dokler imate občutek za čast in dokler hočete ostati dediči in branilci plemenite tradicije številnih generacij, je za vas neustavno, da ne bi nesodelovali, in neustavno je za vas, da bi sodelovali z vlado, ki je postala tako nepravična, kakor je postala vaša vlada. Nisem proti-angleško in proti-britansko usmerjen; nisem proti vsaki vladi; sem pa proti neresnici - proti sleparstvu in nepravičnosti. Dokler bo ta vlada nepravična, me lahko ima za sovražnika, za neizprosnega sovražnika. Ko je bil kongres v Amritsarju, sem upal - in pred vami govorim resnico kakor pred bogom - ko sem pred nekaterimi izmed vas na kolenih prosil, da bi sodelovali z vlado, sem močno upal, da bodo angleški ministri, ki so navadno modri, pomirili čustva muslimanov, da bodo v zvezi s surovostmi v Pandžabu ravnali popolnoma pravično in sem zato dejal, da naj vrnemo naklonjenost tej tovariški deželi, ki se nam je približala, ki se nam je, kakor sem tedaj verjel, približala s kraljevskim razglasom. Tedaj sem prosil za sodelovanje. Ker pa so zakoni angleških ministrov to vero zdaj pregnali in uničili, vas tukaj ne prosim zgolj za nepomembno obstrukcijo v zakonodajnem svetu, temveč za resnično pravo nesodelovanje, ki naj ohromi najmočnejšo vlado na svetu. To danes zagovarjam. Dokler iz nenaklonjenih rok in iz nenaklonjenih peres ne bomo izvili pravičnosti in dokler iz njih ne bomo izvili našega samospoštovanja, ne more biti nobenega sodelovanja. Naše mitre pravijo in tudi sam pravim z največjim spoštovanjem do vseh največjih indijskih verskih učiteljev, a brez strahu, da bi bilo to v nasprotju z nauki naših šaster, da med nepravičnostjo in pravičnostjo, med nepravičnim človekom in tistim, ki zagovarja pravičnost, med resnico in neresnico, ne bo nobenega sodelovanja. Sodelovanje je dolžnost le tako dolgo, dokler vlada varuje našo čast, prav tako pa je nesodelovanje dolžnost, kadar vas vlada te časti oropa, namesto da bi jo varovala. To je nauk o nesodelovanju...

Literatura:

Gandhi: AVTOBIOGRAFIJA - Zgodba o mojih eksperimentih z resnico (Založba Modrijan)
GANDHI IN SATJAGRAHA Izbral in uredil: Janez Krek, Zbirka ANALECTA, Revija PROBLEMI Izdajatelj: Društvo za teoretsko psihoanalizo