Dovolj teatra s slabo banko

Vlada mora ustaviti projekt slabe banke in dve največji slovenski banki, NLB in NKBM, morda pa tudi Abanko, neposredno kapitalsko okrepiti, da ne bosta prisiljeni še naprej zmanjševati obsega posojil. To je edini smiseln odgovor na vprašanje, kako ravnati zdaj, ko je trojka, torej Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad in Evropska centralna banka, negativno ocenila vladni načrt sanacije bančnega sistema oziroma resno podvomila o učinkovitosti in uspešnosti slovenske slabe banke.

Država za neposredno dokapitalizacijo treh največjih bank potrebuje približno milijardo evrov, takšna je vsaj ocena agencije za upravljanje kapitalskih naložb države, ministrstva za finance in Banke Slovenije. Če država nima gotovine, lahko kapital poveča s svojimi obveznicami, vendar samo za toliko, kolikor ima lastništva v bankah. Sčasoma, ko se bo vrednost delnicam dvignila, bo obveznice prodala in si z izkupičkom zmanjšala svoj dolg. To rešitev, ki je nekajkrat cenejša od slabe banke, je že pred časom predlagal ugledni ekonomist dr. Ivan Ribnikar, vendar mu vlada ni prisluhnila. Rajši je trmasto vztrajala na začrtani poti, alternativne rešitve pa ignorirala. Zaman so bila opozorila številnih domačih ekonomistov, da je slaba banka za državo bistveno dražja rešitev od neposredne kapitalske okrepitve bank, da se vrednotenje in prenos slabih terjatev lahko zavlečeta v več mesecev ali celo let in da si naše gospodarstvo čakanja ne more privoščiti. Zdaj je vlada dobila bolečo lekcijo mednarodnih institucij, ki je ne more ignorirati.

Konec iluzij

Trojka je razbila iluzijo, da je sanacija bančnega sistema prek slabe banke optimalna rešitev. Vladi sicer ni naročila, naj projekt slabe banke ustavi, a zdi se, da le zato, ker tega ne more storiti. Države so namreč avtonomne pri odločanju, po kateri poti bodo reševale bančni sistem. Je pa trojka dala jasno vedeti, da je način vzpostavitve slabe banke, kot si ga je zamislila vlada, zgrešen. Kajti skoraj ni člena v zakonu o slabi banki, ob katerega se predstavniki trojke ne bi obregnili. Tako niso prepričani, da bodo štiri milijarde evrov državnih poroštev zadoščale za sanacijo bančnega sistema, saj pisci zakona niso pojasnili, kako so do tega zneska sploh prišli. Očitno je tudi, da trojka dvomi o rezultatih cenitve NLB, NKBM in Abanke, ki jo je po naročilu finančnega ministrstva opravilo londonsko svetovalno podjetje European Resolution Capital Partners, saj sicer ne bi priporočila, naj Banka Slovenije v treh mesecih izvede stresne teste bank, s katerimi bi ugotovili njihovo dejansko kapitalsko trdnost, prav tako pa tudi ne bi spraševala, kakšne so možnosti, da se Slovenija dodatno zadolži, če bi se izkazalo, da štiri milijarde poroštev ne bodo zadoščale za sanacijo. Paradoksalno je, da ustavno sodišče ni dopustilo referenduma o slabi banki, ker je menilo, da bi lahko bila ogrožena javnofinančna vzdržnost države, iz poročila pa smo zdaj izvedeli, da bo ta vzdržnost tako ali tako ogrožena, če se potrdi sum, da je vlada podcenila stroške in tveganja, ki jih bo slaba banka povzročila proračunu.

Kritika je uničujoča. Izpostavlja vse temeljne dileme, ki jih nosijo s seboj slabe banke, poročilo trojke komentira ekonomist dr. Bogomir Kovač.

Trojko tudi moti, da vlada še vedno ni zadovoljivo odgovorila na eno ključnih vprašanj, in sicer po kakšni vrednosti se bo zaseženo premoženje prenašalo na slabo banko. Če namreč slaba banka sanacije ne bo sposobna financirati z odprodajo zaseženega premoženja, bo davkoplačevalce reševanje bank stalo precej več, kot predvideva vlada. Ta pomislek trojke je še kako upravičen glede na katastrofalne izkušnje, ki jo je s slabo banko imela Irska. Irci so svoj bančni sistem reševali z ustanovitvijo posebnega sklada v višini 90 milijard evrov, ki je od bank z diskontom odkupoval nasedle nepremičnine in jih tako rešil bremena hipotekarnih kreditov. Toda ta rešitev se je izkazala za izredno drago, saj se je proračunski primanjkljaj Irske v prvem letu dvignil na več kot 30-odstotkov BDP-ja, javni dolg pa za več kot 53 odstotkov BDP-ja. Irska izkušnja kaže, da slaba banka težko posluje brez izgube. To je mogoče le pod pogojem, da slaba banka nasedle nepremičninske projekte od bank odkupuje z dovolj velikim, vsaj 50-odstotnim diskontom. Če je namreč diskont prenizek, to pomeni socializacijo izgub oziroma zavestno pretakanje denarja od davkoplačevalcev k lastnikom bank.

Poleg tega predstavniki mednarodnih institucij resno dvomijo o neodvisnosti in preglednosti delovanja Družbe za upravljanje terjatev bank, zlasti ker bo država njena edina lastnica in ker ima slovenska različica slabe banke po zakonu zelo široka pooblastila, večja, kot je to običajno. Skratka: obstaja resno tveganje za vdor politike v delovanje slovenske slabe banke, za korupcijo in klientelizem, pa tudi za to, da bo sanacija stala več, kot na pamet predvideva vlada, zaradi česar se lahko zgodi, da bo Slovenija za pomoč pri sanaciji prisiljeni zaprositi stalni evropski mehanizem za stabilnost. Prav to pa je verjetno eden ključnih razlogov, da je trojka tako sumničava do vladnega načrta sanacije.

Alternativa

»Kritika treh institucij je uničujoča. Izpostavlja vse temeljne dileme, ki jih nosijo s seboj slabe banke in njim podobne institucije,« poročilo komentira ekonomist dr. Bogomir Kovač. »Vlada se je izjemno zahtevnega posla lotila diletantsko in sedaj imamo zunanji dokaz, da je tako. Šušteršičeva ekipa je bila preprosto nedorasla širini in globini problema. Podzakonski akti ne morejo nadomestiti razumevanja in praznin temeljnega zakona.« Po mnenju Kovača so škoda in stroški takšne sanacije, kot si jo je zamislila Šušteršičeva ekipa, izjemno veliki, predvsem pa ni jasnih jamstev, da bodo ti procesi sploh končani. »Slaba banka potrebuje pri sedanji politični krizi nekaj mesecev, da bi sploh lahko začela delovati. Če upoštevamo domače in sedaj tudi tuje kritike in napotke, potem potrebujemo radikalno dopolnitev modela slabe banke in seveda ponovno prevetritev zakona. Ker Šušteršič odhaja in bo celotno zgodbo prevzel nov finančni minister, morda kar ministrski predsednik, so operativni nastavki še toliko slabši.«

Zakon je sicer možno popraviti v skladu s pripombami mednarodnih institucij, vendar bi to zahtevalo ogromno časa, ki ga Slovenija nima. Z vsakim dnem, ko se ne naredi nič za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, se eksponentno povečuje tveganje za kolaps bank in posledično kolaps celotnega gospodarstva. »Alternativa, ki je trojka ne presoja, sta dokapitalizacija in vzpostavitev decentraliziranega sistema slabih bank na ravni samih bank. To je glede na vladno krizo in zmedo na ministrstvu za finance edina realna alternativa,« meni Kovač. Banke bi takšne interne slabe banke lahko vzpostavile že zdavnaj (če bi to storile pravočasno, bi šlo v stečaj manj podjetij), a tega niso storile, verjetno prav zato, ker so računale, da jih bo iz godlje reševala država prek slabe banke.

Eden temeljnih Šušteršičevih problemov je bil, da se je pri vzpostavitvi slabe banke želel izogniti Banki Slovenije, kar mu očita tudi trojka. Toda, sanacija bank je v temelju bančni posel, ki ga brez sodelovanja s centralno bančnim sistemom ni mogoče izpeljati. »Ni sanacije bank brez sodelovanja Banke Slovenije, združenja bank in samih bank. Gre za princip od spodaj navzgor in ne zgolj od zgoraj navzdol, kot so si to zamislili na ministrstvu za finance,« pravi Kovač.

Zakon o slabi banki je torej zmazek in blamaža za vlado. Finančnemu ministru Janezu Šušteršiču torej celo malo prav pride, da predčasno zapušča mesto finančnega ministra. Iz te godlje bi se namreč težko izmazal precej spretnejši politik od njega. »Zelo jasna poanta poročila je, da ekipa ministrstva za finance deluje povsem brez številk in ustreznih analiz,« pravi Marko Golob, bivši član uprave agencije za upravljanje kapitalskih naložb države. »Za tako velik in usoden projekt bi morala vlada angažirati najboljše ljudi v državi in zunaj nje, ne glede na njihovo politično pripadnost, in se intenzivno truditi na konsenz vseh deležnikov. Ta načrt pa je ena sama blamaža.«

Zakon o slabi banki je takšna blamaža, da je lahko Janez Šušteršič hvaležen, ker mora predčasno zapustiti mesto finančnega ministra.

Slovenija je še v prvi polovici leta 2011 imela izjemen ugled v mednarodnih finančnih krogih, od takrat dalje pa ga pospešeno izgublja. »Ne le, da ne vemo, kaj hočemo, ampak tudi nismo sposobni predstaviti strokovno korektnega izdelka. Postajamo problem, čeprav za to ni potrebe. Imamo vrsto pogojev, ki nam omogočajo, da bi bančno krizo razmeroma lahko obvladali. Obseg bančne luknje je okoli tri odstotke BDP-ja, kar je primerjalno manj kot je povprečje razvitih držav EU. Poleg tega je naš bančni sektor razmeroma majhen, več kot pol manjši od evropskega povprečja, smo država, ki je relativno nezadolžena in ki ima presežek v tekoči bilanci, kar je ena bistvenih razlik glede na sredozemske države. Bančni problem bi zato moral biti ob neki normalni strokovnosti in političnem konsenzu razmeroma hitro rešljiv, s tem pa tudi slovenska gospodarska kriza,« je prepričan Golob.

Ministrstvo za finance je zakon o slabi banki povzelo po nemški različici in ga predelalo tako, da ustreza politični agendi Janeza Janše. Ta v slabi banki vidi predvsem nekakšno para-policijo, alternativni pripomoček za lov na barabe, ki so oškodovale bančni sektor. Toda slaba banka je zelo draga institucija za lov na barabe, saj bi državo stala vsaj 15 odstotkov BDP-ja. Ali kot pravi Kovač: »Za politike je temeljno vprašanje, kako razkriti, kdo je odgovoren za napake, in ne kako stabilizirati finančni sistem. Kredibilnost celotnega pristopa s tem pade.«

Vendar tu ne gre samo za kritiko na račun katastrofalno pripravljenega zakona. Med vrsticami je mogoče razbrati globlje sporočilo, to pa je, da mora Janševa vlada oditi, kajti samo tako bo mogoče ustaviti slabo premišljene reforme, ki za Slovenijo pomenijo ekonomski samomor. »To je konec zgodbe ministrstva za finance in Janševe vlade, da ima strukturne reforme, ki jih je treba samo izpeljati. Janševi, še posebej Virantovi kadri, domače naloge niso opravili in učitelji so jim za začetek dali slabo oceno. Trojka je že tukaj, le da je Janševi očitno niso opazili. In za začetek govori tisto, kar zahteva stroka,« pravi Kovač.