Kako do novega?

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

1. 2. 2013  |  Mladina 5  |  Komentar

Ali lahko v današnji politični krizi potegnemo kakšen nauk iz »sestopa z oblasti« konec osemdesetih let? Ta se je začel kakšni dve leti po začetku Kučanovega mandata, aprila 1988, ko je imela Zveza komunistov Slovenije programsko konferenco »Za socializem po meri ljudi«. Na konferenci se je opredelila za gospodarsko in politično reformo ter reformo ZK. Konferenca je bila namenjena iskanju odgovora slovenskih komunistov na krizo, v kateri je bila tedaj jugoslovanska država. S prenovo naj bi dosegli »socializem po meri ljudi«. Prenovo partije so razumeli kot »najpomembnejši sprožilec demokratizacije celotne družbe« in kot zgodovinsko nujnost. Glede poti iz celovite družbene krize je bil Kučan jasen: državnemu socializmu, ki je vzrok krize, je treba postaviti alternativo, videl pa jo je v večji vlogi samoupravljanja, vendar v jasnejšem in manj pretirano organiziranem, za kar je bila potrebna nova ustava. Konferenca ZKS je zato kot bistvene naloge partije postavila spreminjanje ustave, gospodarske reforme in nujno prenovo samoupravnega socializma. Da bi to izpeljali, je bila nujna demokratizacija. Bistvena odločitev konference pa je bila, »da komunisti dojamemo in pomagamo ustvariti sodoben politični sistem«, ki ne bo enopartijski centralistični in etatistični, ne bo pa niti kapitalistični.

Geslo »sestop z oblasti« je sledilo nekaj kasneje in je v perspektivi omogočilo miren in konsenzualen prehod iz enostrankarske ureditve v večstrankarsko. Pri delu opozicije je sicer naletelo na posmeh ali pa napačno interpretacijo, da se bo ZK kar umaknila in ji prepustila oblast, ne pa v konkurenci z drugimi tekmovala zanjo. Kasneje, z zgodovinske distance, pa so se začele celo polemike, kdo je avtor gesla (in v širšem smislu politike, ki jo je označevalo). Avtorstvo si je pred volitvami leta 2009 pripisal Borut Pahor, ki je tedaj pripadal najmlajši generaciji prenoviteljev, Kučan pa naj bi si bil po njegovem termin nekako prilastil in na njem gradil. V resnici so širša razmišljanja o reformah izšla iz ljudi, ki so v začetku prenove vstopili v organe CK ZKS (Peter Bekeš, Ciril Baškovič, Sonja Lokar, dr. Matjaž Kmecl in drugi). Konkretno pa je formulacija prišla iz prispevka Spomenke Hribar v 57. številki Nove revije. Nalogo analizirati besedilo je dobila Sonja Lokar, ki je to tudi naredila, od tod je zamisel prišla v obravnavo (je pa Pahor kasneje, ko je bila formulacija v partijskem vrhu že v obtoku, v Komunistu napisal nekaj člankov na to temo in bil tudi član skupine, ki je o tem napisala elaborat, podobno Milan Balažic in še nekateri).

Spet imamo »partijo«, ki samo sebe razume kot avantgardo. Ker je pač nekdo prepričan, da mu oblast pripada, in jo še po dvajsetih letih skuša vzdrževati z mehanizmi iz prejšnje ureditve.

Spomenka Hribar je februarja 1987 v 57. številki Nove revije zapisala, da mora slovenska partija formalnopravno in dejansko postati Zveza komunistov Slovenije, »torej mora sestopiti s piedestala avantgarde«, ker dokler »nas obvladuje princip avantgardnosti, nam ni dejansko zagotovljena pravna, ekonomska, kulturna, politična varnost in ne – prihodnost«. Sestop partije s piedestala avantgarde bi omogočil ločitev partije od države. To so v različnih variantah zahtevali tudi nekateri liberalnejši komunisti. S tem bi se vzpostavila avtonomnost države od partije in civilne družbe od države, saj brez avtonomnosti posameznih področij družbenega življenja in avtonomnosti političnih subjektov ni mogoča nobena oblika parlamentarnega življenja, niti civilna družba, je menila Hribarjeva.

57. številko Nove revije so v vodstvu CK ZKS skrbno analizirali in verjetna je teza, da je v eni od razprav prišla v politični razmislek (v ohranjeni pisni analizi posameznih člankov revije tega sicer ni, vendar je bilo o 57. številki Nove revije v vodstvu kar nekaj vročih razprav in verjetno se je teza pojavila tam). V bistvu je šla tedanja razprava Spomenke Hribar (ki ne govori o večstrankarstvu, večstrankarstvo je tedaj poudarjal le dr. Jože Pučnik) v kontekst teze, ki jo je zagovarjal tudi Kučan (ZK kot zgolj vodilna idejna sila, osrednja vloga SZDL). Vendar s pomembno razliko: »Kučan je govoril o sestopu partije z oblasti, je pa dopuščal, da naj bi bila še naprej avantgarda. Kar je nesmisel: avantgarda je avantgarda prav v tem, da ima absolutno oblast – ki jo mora imeti, sicer ne bi bila avantgarda, ne bi mogla izvajati svoje vloge avantgarde. Moja zahteva po sestopu ZK s piedestala avantgarde je bila v tem primeru radikalnejša od kasnejše Kučanove. Če pa naj bi že šlo za sestop z oblasti, potem sestop z Oblasti (absolutne oblasti), v kar je kasneje privolila tudi ZK s privolitvijo v demokratične (večstrankarske) volitve.« (Pričevanje Spomenke Hribar piscu.) Po ugotovitvah Darinke Drnovšek je Kučan o sestopu z oblasti prvič govoril na konferenci aprila 1988 v kontekstu razprave, ali partija oblasti ali partija gibanja, na primer o tem, da samoupravljanje ne prenese ne ZK ne druge stranke kot partije oblasti. O tem so govorili tudi nekateri drugi razpravljavci v različnih skupinah. Dva meseca kasneje, junija 1988, je bila imenovana skupina za prenovo ZK in do jeseni je pripravila elaborat. Tedaj je bil »sestop z oblasti« že sestavni del besednjaka ZKS. V nadaljevanju se je na neki točki leta 1989 dokončno spremenil v interpretacijo, da bo sestop z oblasti treba preveriti na volitvah. To se je dogajalo ob nastajanju zvez (kasnejših strank), ob sestankih koordinacije organizatorjev zborovanja v Cankarjevem domu o skupnem nacionalnem programu (ki se je končal z razhodom in dvema dokumentoma: Temeljno listino in Majniško deklaracijo) in ob (prav tako neuspešni) Smoletovi okrogli mizi na SZDL, kjer naj bi si oblast in opozicija vnaprej razdelili oblast.

Kje so vzporednice s sedanjim časom? Drugačen okvir mu daje večstrankarstvo, kar pa sicer bistva problema ne spreminja prav dosti. Parlamentarne stranke (za zdaj neuspešno) vztrajajo pri današnji »okrogli mizi«, kjer naj bi se dogovorile, kako na novo porazdeliti oblast. Vendar je ta »okrogla miza« samozadostna, omejena na politični razred. Prav neverjetno je, kako se iz dialoga izključuje »druga Slovenija«, tista, ki je nastala skozi proteste in množična kulturna in druga alternativna gibanja, skozi družbena omrežja. Pri tem niti ne mislim na kakšno formalno dogovarjanje, to je še daleč. Lahko se bo začelo, lahko ne. Lahko bo prej nastala nova stranka ali skupna lista za volitve ali pa bo prehodni čas do volitev prekratek za to, da bi bil dogovor smiseln in potreben. Čeprav je to glede na Janševo vztrajanje na oblasti malo verjetno. Mislim predvsem na to, da se v besednjak sedanjih političnih elit do sedaj še ni prebila nobena ideja iz alternativnega kroga, vse se vrti okrog potrjevanja nekaj spornih reformnih zakonov. Konec osemdesetih let je politika skrbno tehtala in analizirala tisto, kar se je pisalo v alternativnih krogih ali govorilo na okroglih mizah in na drugih nastopih. Zato je bilo tudi mogoče osmisliti tezo o sestopu z oblasti. Zato so ideje alternative še posebej na ustavnem, pa tudi na drugih področjih postopoma postajale samoumeven sestavni del političnega besednjaka in nato prakse. Toda tudi alternativa je skrbno tehtala besednjak reformnih oblasti, brala med vrsticami, odmerjala svoje korake, da oblasti ne bi potisnila v brezizhoden položaj. Ko so se v Odboru za varstvo človekovih pravic pojavile zamisli o državljanski nepokorščini, jih je znala obrzdati. Danes bo morala prav tako skrbno analizirati ravnanje in namere posameznih strank. Tisto, kar razumemo kot konsenzualen prehod iz enostrankarske ureditve v večstrankarsko, je terjalo veliko zrelosti. Veliko tihega pretoka informacij. Ob zunanjem nezaupanju je, paradoksalno, obstajalo nekakšno notranje prepričanje, da druga stran ne bo šla predaleč. Brez podpisanih pogodb in drugih zavez. To si je danes nemogoče predstavljati. Danes se politiki še za kavo ne zmorejo dogovoriti, do pobud alternative pa kažejo skupno nasprotovanje in jim pripisujejo bodisi utopičnost bodisi revolucionarnost. Tedaj bi ena sama napačna presoja na eni ali na drugi strani Slovenijo zapeljala na pot, s katere bi se le stežka vrnila v demokratizacijo. Na primer en sam incident na neprijavljenih demonstracijah na Roški ali kje drugje. Danes so razmere nevarnejše, saj stranka, ki se oklepa oblasti, spopad seli na ulice, kar spominja na trideseta leta ali na marec 1994, ko so ob množičnih protestih pred parlamentom zaradi Depale vasi odstavili Janeza Janšo s položaja obrambnega ministra. Položaj je danes slabši, saj nimamo zgolj strankarsko privatizirane obveščevalne organizacije, pač pa tudi zelo protislovne razmere v policiji z instrumentaliziranim vodstvom na eni in (verjetno) večjim delom policistov na drugi strani.

Pozitivno zaupanje v osemdesetih letih je imelo svojo ceno, in plačujemo jo še danes. Pravniki, ki so ustvarjali nov politični sistem, so verjeli, da se bo vsak, kdor izgubi zaupanje ljudi, preprosto umaknil.

Pozitivno zaupanje v osemdesetih letih pa je imelo svojo ceno, in to plačujemo še danes. Pravniki, ki so ustvarjali nov politični sistem, so verjeli, da se bo vsak, kdor izgubi zaupanje ljudi, preprosto umaknil. Da bo vsak, ki je na oblasti, legitimnosti dal prednost pred formalno legalnostjo, če tako terjajo razmere. Če je to razumela Kučanova ekipa (ki je sicer imela precejšnjo podporo ljudi), kako ne bi politiki v demokratičnem sistemu? Danes vidimo, da ni tako. Spet imamo »partijo«, ki samo sebe razume kot avantgardo. Ker je pač nekdo prepričan, da mu oblast pripada, in jo še po dvajsetih letih skuša vzdrževati z mehanizmi iz prejšnje ureditve. Tako zaupanje s konca osemdesetih let, prelito v zakonodajo, postaja ena glavnih zavor za preboj sedanje blokade. A to ni edina težava. Glavna težava je, da prenove strank kot »najpomembnejšega sprožilca demokratizacije celotne družbe« ne bomo zlahka dočakali. In da stranke v nasprotju s tedanjim časom in tedanjo partijo ne zmorejo dojeti »potrebe po sodobnejšem političnem sistemu« in ga ne želijo pomagati ustvariti. Ker jim politični vrtiljak, na katerem so, v glavnem (še) ustreza. Zato bo pač treba poskusiti drugače. Z novimi strankami na drugačnih temeljih. Z mrežami in povezavami, ki bodo v politiko pripeljale najprodornejše ljudi iz alternative in izčistile ideje, ki se tam rojevajo. Ne nazadnje je tudi tu znova, kot tedaj, dilema: stranka (stranke), gibanje ali (vsaj za prehodni čas) kombinacija obojega. Veliko starega bo seveda ostalo, verjetno tudi še dolgo prevladovalo. Naj pa se v novi politični podobi Slovenije po volitvah, zlasti pa v središču demokracije – v parlamentu, vsaj vidi, v kateri smeri je prihodnost. A prva naloga je – že drugič v sodobni zgodovini – doseči sestop z oblasti.