France Popit - Jokl

France Popit (rojen 3. 8. 1921) je bil pred vojno član Skoja in zaradi tega tudi izključen iz gimnazije. Med vojno je opravljal različne partijske funkcije na Vrhniki, na Notranjskem in na Kočevskem. Bil je član Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte oziroma SNOS-a. Konec vojne je dočakal kot pomočnik šefa Ozne za Slovenijo. V prvih dveh povojnih desetletjih je opravljal različne partijske, vladne in sindikalne funkcije. Leta 1968 je prevzel vodenje ZKS in to funkcijo opravljal vse do leta 1982.

Popit je pripadal zadnji politični generaciji, ki je verjela, da je mogoče partijo in družbo obvladovati s trdo roko, nadzorom in disciplino. Ta generacija je imela pred očmi predvojne razmere in za vsak poskus demokratizacije je menila, da bo na koncu pripeljal do obnove katoliške (klerikalne) prevlade in vrnitve predvojne krivične družbene ureditve. Zato je sumničavo gledala na poskuse Staneta Kavčiča, da bi vzpostavil stik s politično emigracijo (Cirilom Žebotom, ki je leta 1968 na kratko obiskal Slovenijo, a se s Kavčičem ni sestal). Popit se je v znotrajpartijskem obračunu po začetni enotnosti republiškega vrha ob t. i. cestni aferi leta 1969 tudi obrnil proti »liberalnemu« Stanetu Kavčiču. Operativno je tri leta kasneje izpeljal obračun z njim, razbil centre v ZKS, ki so Kavčiča podpirali (npr. enovito ljubljansko organizacijo), in nato ob pomoči lojalnih partijskih sekretarjev na občinski ravni trinajst let suvereno obvladoval ZKS in prek nje Slovenijo. »Vsi smo se ga bali. Boš odletel, je bila krilatica v zvezi z njim,« mi je zaupal celo eden od vodilnih v tedanji SDV.

Popit je bil kljub obračunu s Kavčičem znan po kritičnem odnosu do Beograda in v dolgoletni politični karieri, z izjemo kratkotrajne sindikalne funkcije, nikoli ni želel prevzemati odgovornih funkcij v Beogradu. V drugi polovici osemdesetih let je sem in tja celo izstopal z nastopi proti Beogradu. V govoru v Kopru septembra 1987 je kritiziral dopolnila k ustavi iz predloga zveznega predsedstva, kar pa je bilo motivirano tudi z upadanjem njegovega političnega vpliva in z nezadovoljstvom zaradi procesov v ZKS in Sloveniji, potem ko je predsednik predsedstva CK ZKS postal Milan Kučan. Spor med Popitom in Kučanom (ta je Popitu očital, da deli vodstvo na tiste, ki so za Jugoslavijo, in tiste, ki so za Slovenijo), je potem za silo umiril Janez Stanovnik. Vendar Popit ni bil proti Jugoslaviji. Leto prej, septembra 1986, ko je po dolgih letih Slovenijo spet obiskala srbska delegacija, je srbski predsednik Ivan Stambolić v šali dejal Popitu: »Franc, Slovenija je tako lepa, da bo, če vam pade na pamet, da se odcepite, krvi do kolen,« Popit pa mu je odgovoril: »Nikoli ne bomo poskušali, če nas ne naženete.«

France Popit je znal vladati trdo, a se – drugače od kakšnega svojega današnjega posnemovalca – tudi umakniti dostojanstveno.

Ko je nehal opravljati partijsko funkcijo, je postal najprej član predsedstva SRS, nato pa (1984) njegov predsednik. Vendar je prejel »samo« 87 odstotkov glasov, kar je bilo v razmerah, ko so politiki dobivali od 90 do 95 odstotkov glasov, eno prvih znamenj naraščajoče kritičnosti.

Vendar Popit ni bil nerazgledan, kot so mu pripisovali mladinski povzpetniki, ko je že izgubljal politično moč. Imel je tudi dober občutek za realnost razmer. Njegov priljubljeni izrek v analizi razmer je bil »via facti«. Začutil je, da prihajajo novi časi, da so potrebni novi ljudje, da se njegova generacija ni več zmožna spoprijemati s kriznimi razmerami v Jugoslaviji. Zato tudi ni nasprotoval predlogu svojega naslednika na partijski funkciji Andreja Marinca, da vodenje ZKS leta 1986 prevzame Milan Kučan. Kučana je iz čustvenih razlogov v času obračuna s Kavčičem obdržal v politiki, a ne v ZKS. Razlog je bila Kučanova navezanost na mater, v čemer sta si bila podobna (Popit je Kučanovo mater tudi dobro poznal). Kasneje sta bila znova na nasprotnih bregovih. V sporu med reformistično strujo in »starokomunisti« je Popit Kučana obtožil, da je na položaju predsednika zvezne partijske komisije za Kosovo s svojimi stališči odprl pot Miloševićevemu nacionalizmu. Prav tako je bil užaljen zaradi očitka, zapisanega v Bavčarjevih Zapiskih, da naj bi ga bil Kučan imel za (možnega) slovenskega Bilaka (češkoslovaški politik, ki je ob okupaciji Češkoslovaške sodeloval s sovjetskimi oblastmi). Na sestanku skupine starejših komunistov, ki se je februarja 1989 sestala s Kučanom, je Popit jasno povedal, da se oblast ne drži skupaj samo s »pridiganjem«, pač pa mora imeti partija nadzor nad sodišči, sekretariatom za notranje zadeve in vojsko. Nasprotoval je dogovarjanju z nasprotniki (nastajajočimi novimi zvezami) in večstrankarstvu. A je v odprti in odkriti razpravi na seji CK ZKS boj proti reformistični struji izgubil. In to sprejel. V osebnem pismu Kučanu je zapisal: »Dragi Milan, vse pripombe in opozorila, ki sem Ti jih do danes posredoval, nisem posredoval kot ’ptič feniks’. Imela so eno samo željo in namen, preprečiti, da ’pride do najhujšega’.« France Popit je znal vladati trdo, a se – drugače od kakšnega svojega današnjega posnemovalca – tudi umakniti dostojanstveno.