Več odprtih vrat za zdravje?

Ana je imela 29 let, ko se je ponoči začela zbujati zaradi bolečin v hrbtu. Čez čas je odšla k osebnemu zdravniku in za začetek dobila protibolečinske tablete ter priporočilo, naj zamenja ležišče. Ker se stanje več mesecev ni izboljšalo, sta sledila napotnica za ortopeda in čakanje na pregled; na vrsto je prišla čez skoraj leto dni. Zaradi dolgih čakalnih dob in težkega odkrivanja bolezni je trajalo približno sedem let, da je od revmatologa dobila končno diagnozo ankilozirajoči spondilitis – vnetje sklepov med hrbteničnimi vretenci in sklepov med hrbtenico in medenico. V prihodnje bo za podobnega bolnika morda drugače – ker oktobra v veljavo stopa evropska direktiva o prostem pretoku bolnikov, bo do kakšnega pregleda lahko prišel prej.

Čakalna doba za prvi pregled pri revmatologu je danes pri nas okoli 290 dni, po podatkih Inštituta za varovanje zdravja (IVZ) za lanski november je na primer v mariborskem kliničnem centru znašala celo 377 dni. Dolge čakalne dobe povzročajo težave v številnih državah, razlogi pa so različni: včasih gre za premalo zdravnikov in preveč pacientov, včasih so bolniki napoteni k napačnemu specialistu, na nekaterih področjih pa vrste nastajajo, ker zdravstveni zavodi od zavarovalnice dobijo plačanih manj pregledov, kot bi jih lahko opravili. Zaradi direktive o prostem pretoku bolnikov bi lahko te proste zmogljivosti zavodi zapolnili z bolniki iz drugih držav. A direktiva se nanaša le na ambulantne preglede, ne pa tudi na zdravljenje ali obravnavo, daljšo od enega dneva: enako kot sedaj bo tudi po uveljavitvi direktive zdravljenje v tujini mogoče le po predhodni strokovni odobritvi.

Vsaj za zdaj se zdi, da bo morebiten odhod v tujino zahtevna odprava: bolnik bo moral biti fizično sposoben za potovanje in imeti dovolj finančnih sredstev za plačilo potnih stroškov. Sam bo moral poiskati podatke o želenem zdravniku, njegovih čakalnih dobah, organizirati celotno pot in znati jezik, v katerem naj bi se z zdravnikom pogovarjal. Enako kot sedaj bo osebni zdravnik napisal zgolj napotnico za specialista: bolnik pa bo lahko izbiral med strokovnjaki po vsej Evropi. A direktiva, žal, zagotavlja kritje stroškov le do višine, do katere bi jih krilo zavarovanje doma. Tako se bo pacient znašel pred naslednjo oviro: kako najti cenike in kako primerjati? Direktiva predvideva ustanovitev nacionalne kontaktne točke (NKT), kjer bodo posamezniku na voljo določeni podatki o ponudnikih zdravstvenih storitev. Kot razmišlja dr. Tit Albreht z Inštituta za varovanje zdravja, pa je nerealno pričakovati, da bo imela NKT podatke o vseh cenah: »Samo v Nemčiji je več kot 2000 bolnišnic. Zahtevati, da bi kdo poznal cene v vsaki, je enako, kot da bi od koga zahtevali, da nam pove, v katerih trgovinah prodajajo take in take zrezke in kakšno ceno ti imajo.« Na ministrstvu za zdravje se za zdaj v zvezi z NKT še niso odločali.

Državni zdravstveni zavod (ZZZS) in bolnišnice že izražajo bojazen, da bo odhod v tujino mogoč predvsem za naše premožnejše bolnike, saj naj bi bile cene storitev pri nas v povprečju nižje kot drugod. Nekdanji minister za zdravje dr. Dorijan Marušič – v času njegovega ministrovanja je bila direktiva tudi sprejeta – pomisleke zavrača: »Rad bi prebral kakšno analizo ali raziskavo na to temo, a za zdaj še niso bile opravljene obsežnejše raziskave, ki bi kazale na razlike v cenah.« Kolikor se je s tem ukvarjal sam, je ugotovil, da so cene v Sloveniji primerljive s tistimi v sosednjih državah. Predvsem te so zanimive za naše bolnike. »Težko je pričakovati, da bi nekdo takoj odšel k specialistu v Veliko Britanijo, ker ga zbada v prsih,« ponazarja Marušič.

Po Aninih izkušnjah direktiva za kronične bolnike, kot so revmatiki, ne bo prinesla bistvenih sprememb, saj je težko predstavljivo, da bi na nujne redne preglede posameznik odhajal v tujino. »Morda bo pomagala komu, ki diagnoze še nima. Največja težava pri zdravstveni obravnavi kroničnih bolnikov je prvi stik s specialistom. Ko si enkrat v sistemu, večjih težav ni. Če dobro pomislim, če bi bila čakalna doba v Italiji krajša kot pri nas, bi se sama verjetno odločila za pregled v tej državi, ker ni predaleč. Za prevajalko pa bi vzela sestro, ki v Italiji živi,« pravi Ana.

Primerjave cen torej še ni, je pa mogoče primerjati cene posameznih primerljivih pregledov. Na Primorskem pacienti recimo odhajajo na magnetno resonanco v Trst. »Tam je cena te preiskave nižja kot v Sloveniji in zato bolnik ničesar ne doplača. V primerjavi z Izolo, kjer je čakalna doba 42 dni, tam ni čakalne dobe, pa tudi potni stroški so zaradi bližine Trsta razmeroma majhni,« pojasnjuje Damjan Kos z ZZZS-ja.

Za zdravljenje v tujini se zdaj odloča malo pacientov, približno odstotek vseh. Leta 2011 je ZZZS odobril 203 napotitve na pregled, preiskavo ali zdravljenje v tujino in 75 primerov povračila stroškov ambulantnih zdravstvenih storitev v drugih državah EU oziroma v Švici. Predpisanih receptov, obiskov pri zdravniku, hospitalizacij in drugih dogodkov pa je na leto okoli 36 milijonov.

Da bi se število odhodov v tujino zaradi direktive občutno spremenilo, ne pričakuje nihče. Navsezadnje so že v Sloveniji čakalne dobe v različnih ustanovah različne, pa pacientom ni v navadi, da bi se odpeljali nekaj deset kilometrov od doma in prišli do hitrejše obravnave. Bistvena pridobitev direktive je v resnici postavitev pravnih okvirov za zagotavljanje čezmejnega zdravstvenega varstva v EU. Ker je bilo to do sedaj precej nedorečeno, so imele zavarovalnice težave pri priznavanju stroškov v tujini opravljenih storitev, kar se je potem reševalo tudi na evropskih sodiščih.

Zaradi odpiranja trga zdravstvenih storitev je direktiva hkrati prisila, da zdravstveni zavodi izboljšajo svoje poslovanje, saj si bodo med sabo konkurirali na večjem trgu. Ravno izboljšave delovanja ter organizacije znotraj zavodov naj bi za zdravstvo pomenile največ. Obstaja pa še črni scenarij: da bi bolniki odhajali v tujino, denar ZZZS-ja pa bi se namesto v naše prelil v tuje zdravstvene zavode, ali da bi, kot omenja strokovna direktorica ljubljanskega kliničnega centra dr. Brigita Drnovšek Olup, tuje zavarovalnice k nam pošiljale paciente na obravnave, ki so že sedaj plačane premalo, in bi zavodom delale še večjo izgubo. To bi bilo za zdravstvo, kjer je varčevanja že tako ali tako preveč, pogubno. Eden največjih kritikov direktive, nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber, meni, da bo direktiva dodatno finančno oslabila zdravstvene sisteme revnejših držav, saj skozi zadnja vrata uvaja neoliberalno Balkensteinovo direktivo o storitvah, ki je nameravala izenačiti zdravstvene storitve z vsemi drugimi storitvami v materialni proizvodnji. »Poleg glavnih dobitnikov – izvajalcev – bodo od direktive imeli koristi še najpremožnejši državljani, dostopnost zdravstvenih storitev za revnejše pa se bo poslabšala. V bistvu gre za recikliranje procesa, v katerem se po krivdi globalizacije trgovanja povečujejo bogastvo in privilegiji najbogatejšega odstotka posameznikov in celotnih držav na račun preostalih 99 odstotkov,« pravi. »Direktiva zato pomeni odmik od tiste temeljne vrednote v zdravstvu, za katero razglaša, da jo izboljšuje: od prizadevanja za enako dostopnost zdravstvenega varstva za vse ljudi, ne glede na njihov gmotni položaj.«

Kakšne posledice bo direktiva v resnici imela, bo odvisno od širine njene interpretacije in izvajanja. Kot pravi nekdanji evropski poslanec, sicer ciprski specialist onkologije dr. Adamos Adamou, težave seveda bodo. Vse države svojih sistemov zaradi različnih proračunov ne morejo izenačiti, si privoščiti enake opreme, ampak s tem se bo Evropa še spoprijemala. »Iščejo se nove rešitve, ki bi lahko prinesle pozitivne spremembe za bolnike.«