Milijardna stava

Kljub izjemnemu napredku nevroznanosti v minulih desetletjih o delovanju možganov, brez konkurence najbolj zapletenega človeškega organa, še vedno vemo izjemno malo. Znanstveniki nimajo niti dovolj dobre celovite teorije o njihovem delovanju. Vsak od njih preučuje točno določeno področje, točno določene funkcije. A le njihovo povezovanje v delujočo celoto lahko ponudi konkretne odgovore na skrivnosti našega razmišljanja in vedenja. To je cilj, ki si ga je zastavil Henry Markram, južnoafriški nevroznanstvenik s Politehniške univerze v Lozani. Vse doslej zbrano znanje in podatke o delovanju možganov, po njegovih besedah je vsako leto objavljenih približno 60 tisoč študij, želi združiti v superračunalniško simulacijo.

Grafen je čudežni material, ki je njegovima odkriteljema, Andreju Geimu in Konstantinu Novoselovu z univerze v Manchestru, leta 2010 prinesel Nobelovo nagrado za fiziko. Njegova kemijska zgradba je neverjetno preprosta – gre za plast ogljika z debelino enega samega atoma. Za svojo tankost – v milimeter debeli ploščici grafita je tri milijone plasti grafena – je izjemno trden, vsaj stokrat močnejši od jekla. Elektriko prevaja bolje od bakra in je tudi izjemen toplotni prevodnik, poleg tega pa je še izredno prožen. Grafenu napovedujejo svetlo prihodnost kot nadomestku silicijevih polprevodnikov, ki bi lahko omogočil nadaljnji razvoj informacijske tehnologije. Že v bližnji prihodnosti naj bi se zaradi prosojnosti, elastičnosti in trdnosti znašel v upogljivih zaslonih na dotik. Grafen naj bi bil za 21. stoletje to, kar je bila za 20. stoletje plastika. Tekma za patente je že v polnem teku. In Evropa, kjer »smo« ga odkrili, se je hitro znašla v velikem zaostanku, predvsem jo prehitevajo azijski raziskovalci. Zdaj naj bi Evropejci udarili nazaj.

Evropska komisija je obe opisani znanstveni področji, simulacijo možganov in raziskovanje grafena, ta teden razglasila za zmagovalca natečaja, ki je vsakemu od sodelujočih projektov obetal doslej nikoli viden obseg financiranja. Vsak od izbranih projektov naj bi namreč v prihodnjih desetih letih dobil kar milijardo evrov. Bistvo takega pristopa je, da brez velikih vlaganj in spremljajočega velikega tveganja danes ni več velikih znanstvenih prebojev. Hkrati gre za nekakšen demonstracijski projekt, češ, Evropa s pomočjo znanosti lahko ostaja konkurenčna. Ob tem pa je pomembno spoznanje, da današnja znanost večinoma temelji na sodelovanju širokega kroga mednarodnih ra-

ziskovalcev. Denarja temu primerno seveda ne bo dobil en človek, niti ena sama raziskovalna skupina. Konzorcije prijaviteljev projektov sestavlja v primeru grafena sto raziskovalnih skupin, pri simulaciji možganov pa bodo sodelovali znanstveniki iz 87 ustanov in podjetij. Prav tako vsega denarja ne bo zagotovila Evropska unija. Približno polovico naj bi prispevale ustanove same oziroma njihove države. In resnici na ljubo denar še vedno ni dokončno zagotovljen, še vedno je odvisen od političnih odločitev. V vsakem primeru pa gre za izredno visoke, rekordne zneske, ki jih znanost ni vajena. In iz tega izhajajo tudi nekatere kritike.

Najosnovnejši pomislek je v tem, da utegnejo s favoriziranjem nekaterih področij druga, prav tako pomembna, ostati brez znatnega dela sredstev. Tako velik znesek naj bi obenem pomenil resno nevarnost za birokratizacijo znanosti in potratnost, češ, denar pač moramo porabiti. Poleg tega obstaja nevarnost, da bodo projekti postali »preveliki, da bi jih pustili pasti«, da si bodo torej vsi sodelujoči na vsak način prizadevali prikazati, da projekt uspeva, tudi če v resnici ne bo tako.

Brez velikih vlaganj in spremljajočega velikega tveganja danes ni več velikih znanstvenih prebojev.

Če je bil izbor »grafenovega« konzorcija do neke mere pričakovan in zaradi bližine praktične uporabe ter realnih revolucionarnih obetov tveganje za kritiko minimalno, pa je z izborom računalniške simulacije možganov drugače. Tu so znanstveniki zelo razdeljeni. Ker je o možganih znanega tako malo, se mnogi bojijo tovrstnega favoriziranja enega samega pristopa k njihovemu raziskovanju. Dr. Maja Bresjanac, nevroznanstvenica in profesorica na ljubljanski Medicinski fakulteti, pa je v nasprotju s številnimi kolegi optimistična. »Po mojem mnenju za preboj v razumevanju možganov ni toliko pomembno kopičenje neodvisnih raziskovalnih spoznanj o izoliranih plateh delovanja možganov, temveč predvsem nov pristop s sintezo in preverjanjem obstoječega znanja.« In prav to je, pravi, namen Henryja Markrama. Ob tem pa ima višina financiranja po njenem mnenju dodano vrednost, da bo razumevanje delovanja možganov postavila na mesto prednostnih področij, ki si ga vsekakor zasluži. »Višina podpore EU izraža zavest, da je razumevanje delovanja možganov nujno za družbeni razvoj in učinkovito spopadanje z epidemijo možganskih bolezni in motenj, ki krnijo kakovost življenja in ogrožajo zdravstvene blagajne držav po Evropi in svetu. « Stroški z možgani povezanih bolezni in motenj namreč po najnovejši raziskavi že danes presegajo skupne stroške bolezni srca in ožilja ter raka.