»Slovenska partitokracija kot zvesti hlapec neoliberalnega kapitalizma«

Govor Petra Kovačiča Peršina na javni tribuni Slovenska kultura sredi razpada vrednot v Cankarjevem domu. Peršin je izpostavil, da je oblast, ki podpira gospodarske elite, ki gledajo v delavcu le sredstvo za dobiček, ponižala človeka v predmet uporabe. "Taka država je lutka v rokah svetovne finančne oligarhije in zavesto izničuje svoj ustavni temelj, da je socialna država in da je vladavina ljudstva." 

K sklicu te tribune je pisateljsko društvo vzpodbudila globoka etična kriza. Kultura ima kot izvorna nosilka vrednot dolžnost, da obrani moralne vrednote v družbenem življenju in s tem humanost. Človek namreč postaja človeški po svoji etični zavesti in delovanju, kakor je vedel že Soeren Kierkegaard. ('Etično je v človeku to, po čemer on postaja to, kar postaja.') Če bomo kot družba zavrgli etične vrednote, bomo padli v stanje barbarstva. Zato je naše zavzemanje za vrnitev etosa v našo družbo, v politiko in gospodarstvo naodtujljiva naloga in pravica, ki ji ne more oporekati nobena družbena sila. Torej smo dolžni dvigniti glas proti razpadu vrednot, proti barbarizaciji naše družbe. Orodje našega upora je beseda. In ta naj bo jasna in odločna, da bo slišana in učinkovita.

 Katere so temeljne vrednote humanizma, ki so danes ogrožene? Prva je svoboda. Ne gre le za omejevanje demokratičnih pravic, kot so referendum, protesti in državljanska nepokorščina, nasilje oblasti nad uporniki. Gre predvsem za teptanje osnovnih pravic in dostojanstva vsakega človeka. Dostojanstvo človeka je danes prizadeto v prvi vrsti zaradi vse slabših možnosti golega preživatja. Človekova pravica do dela in pravica do pravičnega plačila za delo sta poteptani in s tem uničeno osnovno dostojanstvo človeka, da sam skrbi za svoje življenje in si ustvari znosen družben položaj.

Oblast, ki podpira gospodarske elite, ki gledajo v delavcu le sredstvo za dobiček, je ponižala človeka v predmet uporabe. Taka država je lutka v rokah svetovne finančne oligarhije in zavesto izničuje svoj ustavni temelj, da je socialna država in da je vladavina ljudstva. Partitokracija in kapital, ki jo podpira, sta državo spremenila v svoj plen in teptata demokratične standarde. Že dve desetletji se dogaja plenjenje in uničevanje narodnega bogastva: industrije, bank, kmetijsta, gozdov..., a strukture oblasti tega ne preprečijo, nasprotno, omogočajo ga in mnogi se pri tem osebno okoriščajo.

Zato oblast onemogoča institute demokracije, nadzorne organe in glas javnosti, in to v imenu nebrzdane svobode, svobode zgolj zase. Svoboda brez odgovornosti do drugega pa vzpostavlja teror elit. Tako je pri nas vladavino ljudstva zatrla oblast oligarhije, ki dopušča nove oblike suženjstva.

Zato mora kultura, ki ostaja ljudsko gibanje, stati na braniku svobode, človekovega dostojanstva in demokracije, čeprav hočejo zadušiti naš glas. Toda volje do svobode ni mogoče zatreti. Zato zahtevajmo, da oblast, njene ustanove in predvsem nosilci: člani vlade, parlamenta, sodstva in drugih javnih funkcij spoštujejojo demokratične standarde, tudi ko gre za njihovo moralno dolžnost, da odstopijo iz svojega položaja. Zahtevjamo, da politika konča z ideološkimi delitvami in narodnim razdorom. V demokraciji je le ena razlika med državljani, tista, ki jo postavljajo moralni standardi in razlika med zatiranimi in zatiralci. Ker demokracije ni brez morale.

 Svoboda in demokracija sta pogoj suverenosti naroda. Po dveh desetletjih uničevanja našega gospodarstva, socialnega reda, danes tudi že znanosti, šolstva in kulture, stojimo na pragu izničenja naše nacionalne suverenosti. Temelji naše državne suverenosti so bili načeti tisti hip, ko so prevladali interesi političnih in gospodarskih elit nad nacionalnimi interesi. S tem je država, ki jo je izborilo in postavilo ljudstvo, postala plen partitokracije, ki si je z nedemokratičnimi zakoni uzurpirala takorekoč večno oblast nad nami. Zato je poziv, da je čas za odhod sedanjih političnih elit, edino upravičen.

Nujno je treba vzpostaviti novo demokratično ureditev, v kateri bo prišla do izraza volja ljudstva. Ureditev, ki bo onemogočila, da bi se politične in ideološke klike spet za nedoločen čas polastile oblasti.

Na tej podirajoči se zgradbi naše nacionalne suverenosti še stoji kultura, ki je skozi stoletja bila edini nosilec slovenske samobitnosti. In bo to ostala tudi v pogojih globalizacije, ki izničuje nacionalne države najprej v tem, da ne skrbijo več za kulturno in jezikovno samobitnost narodovin za njihovo gospodarsko moč. Tako se je tudi slovenska partitokracija kot zvesti hlapec neoliberalnega kapitalizma lotila uničevati našo kulturno substanco. Krči rabo slovenskega jezika, slovensko knjigo, brez katere bo naša beseda usahnila, je podvrgla zgolj tržnim zakonitostim, kulturne dejavnosti prepušča brezobzirni tržni logiki, kulturne delavce je ponižala na nižjo raven od mezdnih delavcev.

Ne zaveda se, da s tem uničuje nosilni steber naše nacionalne suverenosti in s tem reže sama sebi obstoj. Slovenske politike in slovenske države brez slovenske kulture in slovenske besede ne bo. A samo suicidna pamet uničuje pogoje svojega obstoja.

Kultura ostaja očitno še edini glas, ki kriče k etičnemu ravnanju, ker so odpovedale tudi ustanove, ki bi morale biti nosilke morale, tudi tim. moralni teologi, ki so padli tako globoko, da žalijo celo lačne sodržavljane. Zato pozivamo, naj se iz javnih služb in politike umaknejo vsi, ki so izgubili moralni obraz.

V tej uri naše mračne zgodovine, ko kličemo k etični preobrazbi naše družbe, postanimo branik svobode, vladavine ljudstva, narodne suverenosti, naše kulture in slovenske besede, ki je in ostaja posoda našega kulturnega in narodnega bivanja.