»Problem je popolnoma odsotna politična odgovornost«

Govor Igorja Koršiča na javni tribuni Slovenska kultura sredi razpada vrednot v Cankarjevem domu. Koršič se je med drugim vprašal, kaj moramo kot odgovorni državljani storiti? "Naše predstavnike v parlamentu moramo opozoriti, naj nas pozorno poslušajo. Rajanja je konec.  Čimprej  naj vložijo konstruktivno nezaupnico." 

Spoštovane in spoštovani. Bom oseben, kot se spodobi, ko govorimo o vrednotah. Ko me je leta 1975 zasliševal KOS (ne KOKS), sem se moral soočiti z vrsto etičnih, moralnih in pravnih dilem. Pravno sem bil protizakonit, saj sem si kljub členu 133 brezprizivno lastil pravico svobode govora. Moralno sem grešil, saj sem bil kot anarholiberal sovražnik države. Edino, na kar sem se lahko skliceval je bila pravica do svobode govora. Proti družbeni moralni in zakonski vrednoti je stala etična, ki je bila osebna.

Obstajajo razmere, ko se mora posameznik v imenu etike upreti zakonu. Zato sem bil za demokratizacijo in samostojnost. Danes ne more biti drugače. Demokracija je ogrožena. Zdaj je ne moremo ubraniti z izstopom. Preostane nam le emigracija. K sreči še nismo tako daleč. Parlamentarna demokracija in Evropska unija, naj bi nas ščitili. Toda Orbanova Madžarska nas opozarja, da je ta zaščita krhka.

 Za davljenje demokracije nosimo kolektivno odgovornost, ker razkroj demokratične prakse dovoliljujemo. Demokratični sistem in procedure so pri nas dnevno kršene. Pred tremi dnevi je predsednik vlade nadvse surovo zmerjal državni organ, ker je predmet njegove obravnave. Ni bilo prvič. Pred tremi dnevi je ta isti predsednik svojo odgovornost za nedelujočo demokratično kontrolo obveščevalne službe prelagal na komunistično zaroto. S to zaroto že dvajset let zastruplja naš politični in duhovni prostor in gradi svoj politični obstoj.

V svojem slepem legalizmu in nepoznavanju ali nepriznavanju politične odgovornosti mu vse to in veliko več spregledujemo: trgovanje z orožjem, Depalo vas, galopirajoči klientelizem in korejski nepotizem, Patrio, zgrešeno gospodarsko politiko, uničevanje bank, podjetij, celih sektorjev, preprečevanje nujnih reform, posege v nedovisnost medijev, kršenje človekovih pravic z izbrisanimi, dnevne laži in sprenevedanja ... Vse to je mogoče ker so nadzorne in represiven organe ali prevzeli in neutralizirali. Celo predsednika države, ki bi z moralno avtoriteto moral braniti demokratični sistem. Pa ga ne.

Torej problem ni Janez Janša. Problem smo mi. Ne znamo ločiti politične od kazenske odgovornosti. Zato ne vemo, čemu se moramo v demokraciji z vsemi sredstvi upreti. Zato ima JJ prav, ko trdi, da se z njegovim odhodom ne bo nič spremnilo. In imajo prav tisti, ki trdijo, da moramo družbo začeti spreminjati pri sebi. Brez mistifikacij. Edini problem z vrednotami pri nas je popolnoma odsotna politična odgovornost.

Ki ne pomeni nič več kot, da se naredi tisto, kar se na volitvah obljubi. Iz prava vemo, da se to samo po sebi ne zgodi. Nekdo mora nadzirati in zahtevati. Neodgovorni, nezahtevni državljani smo zato poglavitni krivci, da so nam državo zavozili. Politika je neodgovorna zgolj posledično, saj smo jo postavili na božji prestol. Dela kar se ji zljubi.

Kako je do tega prišlo? Ugotoviti moramo kako nemudoma uvesti odgovornost v našo politično prakso. Gotovo ne tako, da bomo še naprej tiščali nosove v naše slabo napisane (prepisane), neizvajane in pogosto kontradiktorne zakone. Tako smo baje čisto zakonito potonili v sedanjo politično in gospodarsko in krizo. Tako se tiho in pohlevno umikamo protiustavni degradaciji demokracije.

Če torej, prebujeni trdimo, da smo država mi, da je država naša in ne od politikov in strank, da mora država služiti našim interesom in ne interesom politikov in njihovim kapitalskim klientom s tem še nismo protidemokratični „revolucionarji“ in prekucuhi, s čimer nas zmerjajo uzurpatorji domoljubja, osamosvojitve, demokracije, države in celo posvečenih prostorov naše demokracije in kulture.

Za upor proti nedemokratični praksi je nujna etika. Moja etika je utemeljena v kulturi s katero nenehno presprašujem svoje človeško bistvo. Zato si ne moremo privoščiti, da bi nam kulturo vzeli. Samo ta, etična drža, nam omogoča upor proti vsem manipulacijam in lažem, ki jih neodgovorna politika praviloma zavija v domoljubno, moralistično, versko, zakonsko in demokratično preobleko. Zato so vedeli kaj delajo, ko so pred letom dni kot prvo napadli kulturo. S tem so napadli etično podstat upora. Napadli so tisto, kar nas dela nepremagljive in neuničljive.

Kaj moramo kot odgovorni državljani storiti? Naše predstavnike v parlamentu moramo opozoriti, naj nas pozorno poslušajo. Rajanja je konec. Čimprej naj vložijo konstruktivno nezaupnico. Zahtevamo program prehodne vlade ki bo:

 1.zaustavil nadalnje neoliberalno uničevanje nacionalnega gospodarstva ali

abortiral prevzem Slovenije z doktrino šoka

2.zaustavil razkroj demokratičnega sistema in socialne države.

3.zaustavil sistemski klientelizem z ureditvijo transparentnosti financirnja strank v skladu z zahtevami mednarodne agencije za boj proti korupciji

4.zaustavil bančni krč s strokovno sanacijo bank (vsaj v skladu z navodili „zloglasne“ trojke)

5.zaustavil načrte za stranskarsko odprodajo državenga premoženja

6.zaustavil odmiranje odgovornosti, (zato naj se za začetek lotijo reforme volilne zakonodaje in priprave predčasnih volitev)

7.pognal gospodarsko rast

Še prav posebej parlamentu polagamo na srce, da naj si v popolnem nezaupanju, ki ga je deležen, ne drznejo dotikati naših državljanskih pravic: referendumov in zakona o policiji. Našega naraščajočega ogorčenja ne bi kazalo podcenjevati.

Kaj moramo storiti mi sami? Združiti se moramo v gibanje raznovrstnih, ki bo v parlamentu zamenjalo politiko neodgovornosti. Premik, ki se je s protesti začel dogajajti v naših glavah in srcih moramo preliti v politično gibanje. Politično gibanje mora ustvariti strokovno pripravljene in vsem razumljive volilne programe. Strateški cilj je ustvarjalna, podjetna, solidarna, pravična in zato uspešna Slovenija.