»Oblastniki niso izgubili pendreka, zgolj moralo«

Govor Borisa Vezjaka na javni tribuni Slovenska kultura sredi razpada vrednot v Cankarjevem domu. Vezjak je kot član skupine Skupaj za Maribor in Odbora za pravično in solidarno družbo opozoril, da so lahko samo tisti, ki so res izgubili moralo, vse etične kompase, tako zaničljivi v svojem preziru do ljudi na ulicah, do demosa. »Kdor prezira celo ljudi na ulicah, jih torej, in to je logično, tem bolj na njihovem delovnem mestu, v družinskem in socialnem okolju, v vseh možnih življenjskih situacijah njihovih stisk.«

V starem, znanem vicu o policaju, ki je izgubil pendrek, nastopa fantič, ki ta pendrek najde. Z velikim veseljem pohiti do policaja, pristopi k njemu in mu reče: »Gospod policaj, našel sem pendrek. A je vaš?« In mu policaj začudeno odgovori: »Ne, ta že ni moj. Nemogoče! Jaz sem svojega izgubil!«

Seveda mi ni do tega, da bi tukaj trosil vice, še najmanj nekorektne. Ampak srečanje med policajem in fantičem se mi zdi najboljša možna metafora, takšna, ki ponazarja logiko odnosa med civilno družbo (državljani) in politično elito v tem trenutku. In ravno ta odnos je tako radikalno problematičen, je v središču trenutnega družbenega dogajanja.

Namreč, na eni strani imamo civilni upor proti političnim elitam, ki delajo kaj? Ne razumejo vprašanja, ne razumejo, da so one naslovnik vprašanj in zahtev! Civilna družba, državljani, vstajniki v Mariboru se naslavljajo na lokalno oblast s besedami: »Poglejte, našli smo vašo politično moralo! To je vaša politično vest!« In kako odgovarja oblast? Točno na način kot policaj v tej šali: »Ne, to ni naša morala, mi smo svojo izgubili!«

A ni paradigmatski primerek tega prav Franc Kangler, bivši policaj (no, pa ga imamo), bivši diplomirani ekonomist in zaenkrat – na srečo - bivši mariborski župan? Primerek slovenskega politika, ki je izgubil moralo, a ne želi prisluhniti množicam, ki mu jo želijo vrniti? Ki želijo, in točno za to gre, politiki vrniti dostojanstvo in moralo?

Samo tisti, ki so res izgubili moralo, vse etične kompase, so lahko tako zaničljivi v svojem preziru do ljudi na ulicah, do demosa. Kdor prezira celo ljudi na ulicah, jih torej, in to je logično, tem bolj na njihovem delovnem mestu, v družinskem in socialnem okolju, v vseh možnih življenjskih situacijah njihovih stisk.

S tem, ko slovenske vstaje še kar trajajo, ko se kar ne nehajo, ker gospodje ne le nočejo odstopiti, ampak ne želijo niti slišati, niti prisluhniti, zgolj ves čas pritrjujejo oceni, da so svojo politično vest zakockali, jo izgubili, če so jo sploh kdaj imeli! Na trenutke so pripravljeni dokazovati, da svojih pendrekov niso izgubili, celo s pendreki samimi! S kordoni, helikopterji in solzivcem!

Dlje kot politična elita vztraja na svojih položajih, bolj postaja kristalno jasno, da izgubljene morale res ne premorejo, s tem pa so zahteve vstajnikov in protestnikov vsak dan bolj legitimne in upravičene, za naprej in za nazaj! V mariborskih razmerah se nam dogaja celo, da je začela policija preprečevati vstop v občino ljudem, jih metati iz stavbe in jim zaračunavati globe. Končen preizkus bo množičen obisk seje mariborskega mestnega sveta ta ponedeljek – in seje so odprte za javnost.

Če sem že policijsko obarvan, še ena beseda o notranjem ministru dr. Gorenaku! Le nekaj dni nazaj je s strahotnim argumentom utišal poslansko bojazen glede tega, da se v državi marsikomu prisluškuje. In povedal, notranji minister namreč, da on vedno mirno in brez strahu govori po telefonu. Pojasnilo za njegov telefonski mir je impozantno, citiram: »Ker se ne ukvarjam s kriminalom in ne komuniciram s kriminalci, vsaj da bi vedel ne. Le tisti, ki se ukvarjajo s kriminalom ali komunicirajo s kriminalci imajo razlog za bojazen. In prav je tako.«

Ministrova odrezava misel »Bojijo se tisti, ki že vedo, da se morajo bati« je popolna parabola ne pravne, temveč policijske države. Le v policijskih državah se zahteva slepo vero v oblast, stanje brez dvoma in kontrole, le tam se vnaprej upravičuje potencialno nelegalno početje s tem, da se skeptične državljane primerja s kriminalci! Bojim se celo, imam na sumu, da oblastniki res niso izgubili svojega pendreka, zgolj moralo! Skrb zbujajoče je, ker nam je minister s tem svojim stališčem prostodušno zaupal še kakšno malenkost o svojem razumevanju človekovih pravic.

Še en upravičen razlog za strah je to, prezir izražen do obče ljudske volje. Spontana demokracija ljudstva, ki je zajela Slovenijo, ni nekaj, proti čemur bi lahko kdorkoli izboril zmago! Suverenost demosa ni nekaj, kar je mogoče teptati in zaustaviti! Niti s pendrekom ne!