“Ljudje z 250 evri ne morejo čakati naslednje revolucije”

Govor Barbare Rajgelj na javni tribuni Slovenska kultura sredi razpada vrednot v Cankarjevem domu. "Rada bi se zahvalila, da ste me povabili, čeprav nisem poročen, heteroseksualen, domoljuben starejši moški," je Rajgljeva zaključila svoj govor, pred tem pa opozorila, da ljudje trpijo strašne socialne stiske, ki na eni strani zahtevajo takojšnje pragmatično reševanje najbolj akutnih sistemskih nepravičnosti, hkrati pa na drugi strani subverzivno mišljenje, ki spodjeda strukture, ki tovrstne nepravičnosti omogočajo.

Zaradi finančne, gospodarske in socialne krize, ki je prizadela večino prebivalstva, se zdi, da ni čas za odpiranje identitetnih vprašanj, torej vprašanj klasičnih človekovih pravic. Tudi med vstajniškimi gibanji je relativno malo zahtev povezanih z večjo zastopanostjo žensk v javni sferi, strogo ločitvijo države in verskih skupnosti, enakopravnostjo gejev in lezbijk, ureditvijo statusa in plačila pravičnih odškodnin izbrisanim, povračilom škode zaradi zlorab tujim delavcem.

Vprašanja socialne in ekonomske pravičnosti ni mogoče misliti brez zahtev po popolni enakosti ne glede na katerokoli osebno okoliščino. Prvič, ker je vsak od nas v kateri od svojih osebnih okoliščin pripadnik manjšine, drugič ker so pripadniki manjšin tako kot ostali žrtve ekonomskih neenakosti, in ker kršitev človekovih pravic in povzročanje trpljenja posamezni družbeni manjšini prej ali slej pripeljejo do zmanjšanja družbenega bogastva, ki prizadane vse, kar smo in še bomo zaradi ignorance, preračunljive grobosti in sovraštva občutili v primeru izbrisanih.

Nenazadnje je nujno opozoriti, da bodo vse spremembe, ki se bodo zgodile brez žensk, netrajne, neinovativne in intelektualno osiromašene.

Medtem ko mi tukaj govorimo, ljudje trpijo strašne socialne stiske, ki na eni strani zahtevajo takojšnje pragmatično reševanje najbolj akutnih sistemskih nepravičnosti, hkrati pa na drugi strani subverzivno mišljenje, ki spodjeda strukture, ki tovrstne nepravičnosti omogočajo.

Če poenostavim: aktualno oblast prosim, da se nesocialna socialna zakonodaja, ki jo je sprejela prejšnja vlada, nemudoma spremeni v točki, ki je najrevnejšim upokojencem odvzela varstveni dodatek in jih z 250 eur pokojnine pahnila globoko pod rob preživetja (decembra 2011 je varstveni dodatek prejemalo skoraj 50 tisoč ljudi, po novi socialni zakonodaji pa je upravičencev le še 10 tisoč). Ni me sram prositi, ker ljudje z 250 eur pokojnine ne morejo čakati niti naslednje vlade, kaj šele revolucije. Hkrati si je treba na vso moč prizadevati misliti, kako preprečiti katerokoli - levo ali desno - oblast, ki sprejema nečloveško socialno zakonodajo.

Če poenostavim: danes mi je vseeno, kdo bo ljudem vrnil človekovo dostojanstvo, ker morda marsikdo od njih ne bo preživel zime. Za jutri pa poskušam misliti načine, da edina izbira ne bi bila izbira med stranko z enim S-om več ali manj.

Temeljno izhodišče za naše skupno politično delovanje v prihodnosti bi moralo biti spoznanje, da ni le mogoče, ampak celo zelo verjetno, da smo zmotljivi. Veliko bolj verjetno, kot da nismo.