“O politični kulturi, ki nam hromi duha”

Govor Mirana Zupaniča na javni tribuni Slovenska kultura sredi razpada vrednot v Cankarjevem domu. Zupanič je med drugim povedal, da bomo morali sami iznajti načine, kako obvladati silnice, ki delijo in hromijo našo zavest ter jo potiskajo v samouničevalne spopade. “Iznajti bomo morali načine, kako z lastnimi močmi usmeriti svoje zmožnosti k napredujočemu samouresničenju.”

Ta prispevek posvečam vam, spoštovani zbrani, ki ste po mojem prepričanju jutrišnji ljudje tega naroda – tudi če sivite – ker vas moč vašega duha določa za takšne. In kot visokošolski učitelj ga posvečam mladim, našim pojutrišnjim ljudem.

Govoril bom o eni izmed političnih kultur, ki nam hromijo duha. Ko bom govoril o eni, ne jemljem v bran drugih, ki delajo - vsaka na svoj način - isto. Poudarjam, ko bom govoril o enih, ne branim drugih!

Najprej pa bi rad z vami delil naslednjo misel: Vsa naša prizadevanja morajo biti usmerjena v to, da ustvarimo takšne pogoje bivanja, v katerih bo človek, v svoje dobro in v dobro drugih, v polni meri ustvarjal lastno resničnost. Resničnost, ki bo izpolnitev njegovih najvišjih in najplemenitejših zmožnosti. Vem, misel ni nova ne moja. Z več globine, modrosti in poezije so jo izpovedali že mnogi kot eno od najbolj vzvišenih človekovih zavez.

Tej zavezi naj bi sledili vsi, ki hočejo seči čez robove svoje sebičnost in vsi, ki želijo brez namena po lastnih koristih služiti drugim. Brezpogojno bi jo morali izpolnjevati varuhi fizičnih in duhovnih zmožnosti vsakega ljudstva, zlasti politiki. Če so si naložili breme služabnikov ljudstva, jih ljudstvo, ki v demokraciji menda vlada, sme soditi tudi po izpolnjevanju te zaveze. Kadar je varuhi ne izpolnjujejo, ljudstvo namreč ne more uresničiti svojih zmožnosti. Ostaja robato, okorelo, neizpolnjeno, duhovno ugašajoče.

Kot filmar naredim zdaj rez v naslednji prizor: V njem sedim za svojim računalnikom. Na portalu revije Mladina naletim na kopijo seznama oseb, ki jih je najmočnejša stranka iz nasprotnega tabora pribila na svoj digitalni pranger. Stran se imenuje: http://www.sds.si/news/4220. Nanjo so 30. 11. 2011 pripeli seznam 244 oseb, ki naj bi jih takratna Pahorjeva vlada kadrovala - kot piše - po ‘političnih kriterijih’.

Pogled mi obstane na imenu: ‘Darijan Košir, direktor Urada Vlade RS za komuniciranje, imenovan 2. 9. 2010, 20. 5. 2010 (v. d.), nekdanji odgovorni urednik Dela, dosje SDV 0053289-00000, sošolec Boruta Pahorja’. O osebi iz kroga ‘SD & prijatelji’ je nekdo iz kroga ‘SDS & prijatelji’ zbiral podatke. Nekdo je brskal po njenem delovnem, študijskem in osebnem okolju. Nekdo sporoča, da mu je znan njen dosje tajne politične policije, ki je bila pri nas to, kar so bile drugje Stasi, Securitate ali NKVD. Polje absolutne in krvave moči, ki je sama svoj gospodar.

Darijan me ne zanima več. Zanima me Nekdo, ki spremlja tokove človeških usod. Njihova sečišča presoja po svojih merilih. Tem 244-im je naložil kazen javnega jemanja časti in dobrega imena, druge – morda so danes med nami - bo skrivoma nagradil.

Kdo je ta Nekdo?

Pristavek ‘Podatki so zbrani iz javno dostopnih virov’ mi da misliti naslednje:

Prvič: Nekdo je sistematično zbral javno dostopne podatke o dveh osebah in jih primerjal. V skrajnem, a ne nemogočem primeru, je zbral vse podatke, ki so bili kdaj objavljeni (Darijanovi v 21.400 zadetkih, Borutovi v zavidanja vrednih 1.620.000 zadetkih). – Mimogrede, Britney Spears jih ima 328 milijonov! –

Nekdo ni zbral podatkov samo o eni osebi, ampak o vsaj 244-ih. Pri številu zadetkov, kot jih ima Darijan, je moral, če je bil dosleden, zbrati in primerjati 5 milijonov dokumentov. Če pa je bilo nadzorovancev več kot 244, je Nekdo moral pregledati še več zadetkov.

Je mogoče, da bi takšno nalogo zmogel en sam človek? Kateri organizaciji pripada Nekdo? Katera organizacije zbira in primerja podatke o stotinah ljudi? O tem, kdo podpisuje peticije. Kdo je komu mati, sin, brat, prijatelj, sošolec, sodelavec. Kdo je sovražnik? Je ta organizacija javna ali skrivna? Ali je, če deluje javno – registrirana za to dejavnost? Če pa ne deluje javno – je dopustno, da ima politična stranka z njo stik?

Drugič: Sklicevanje na javne vire opozarja, da je podatke mogoče zbirati tudi drugače, a Nekdo nam zagotavlja, da tega ni počel. Ni jih zbiral iz bančnih, zavarovalniških in drugih korporativnih virov. Ali iz davčnih, policijskih, šolskih, zdravstvenih in drugih državnih evidenc. Ti podatki rišejo tokove usod do zadnjih, še tako skrivnih podrobnosti. Ampak, Nekdo zagotavlja, da tega ni storil, ampak je le korektno povzel javno dostopne podatke. Ob tem se lahko vprašamo, ali gre Nekomu, ki anonimen zalezuje na stotine ljudi, verjeti na besedo?

Tretjič: Je Nekdo del organizacije, ki izvaja naloge obveščevalne službe? Deluje ta organizacija znotraj ali izven stranke?

Zdaj preusmerjam pozornost na Nadzorovanca. Tistega, čigar ime visi na prangerju. Njegova čast je prizadeta. Bodisi zato, ker ga žalijo izmišljene obtožbe, bodisi ker so obtožbe resnične. Če skriva še druge grehe, mu pranger pove, da sme pričakovati še večjo sramoto. Tak seznam ne zastraši samo tistih, ki so na njem, ampak tudi tiste, ki na njem niso, če vedo, da bi se tam lahko znašli. Kajti, če Nekdo ve za grehe enega, prav lahko ve tudi za grehe drugih. Seznam 244-ih je bil mogoče namerjen na 2440 oseb.

Kaj naj stori Nadzorovanec? Naj se umakne ali naj se upira volji, ki ga sramoti? Večji kot je strah pred omadeževanjem javne podobe, večja je verjetnost, da upora ne bo. Dejavni tako ostanejo predvsem tisti, ki se ne bojijo, ker vedo, da druga stran zoper njih ne more uporabiti ničesar, ali pa jim je za posledice vseeno.

In zdaj še tretji pogled: na Bralce sramotilnega spisa. Na kakšen učinek merijo ti spisi? V osebe s seznama naj bi bralci izgubili svoje zaupanje. Ali poglobili svoje nezaupanje. Eni verjamejo vse, drugi nič. Tretji dvomijo, dajejo prav zdaj eni, zdaj drugi strani. In čez čas, obsuti s takšnimi in podobnimi sporočili, ne verjamejo več nobeni. Mnogi od njih se kot politični subjekt sami ukinejo, nehajo hoditi na volitve in odločanje o skupnih zadevah prepustijo zvestim sledilcem strankarskih resnic.

Kot filmar naredim rez v naslednji prizor: V njem sedim pred vami in zaključujem - tako nastaja kultura nadzora, klevetanja, nezaupanja, negotovosti, strahu in sovraštva. Kultura gospodovanja, stkana iz silnic, ki hromijo, cepijo in zoper sebe usmerjajo voljo, ki naj bi bila skupna. Kultura, ki onemogoča oblikovanje okolja, kjer bo vsak lahko uresničil svoje najboljše zmožnosti. Vsi, ki gojijo takšno kulturo delitev in sovraštva, si imena varuhov skupnih vrednot ne zaslužijo.

Kdor pričakuje odgovore na ključna družbena vprašanja od politične kaste, ki spodbuja kulturo sovraštva, naj odpre oči in bo videl, da ta še sebi ne ve pomagati ostati na oblasti, kaj šele, da bi zmogla skrbeti za blagor vseh nas.

Te odgovore bomo morali iskati državljani sami ali v zelo previdnem dialogu z njimi. Predvsem pa bomo morali iznajti načine, kako obvladati silnice, ki delijo in hromijo našo zavest ter jo potiskajo v samouničevalne spopade. Iznajti bomo morali načine, kako z lastnimi močmi usmeriti svoje zmožnosti k napredujočemu samouresničenju.

Prepričan sem, da te odgovore lahko najde edino zavest, ki ni ujeta v strankarske, ideološke ali interesne okove. Zavest, ki je odprta, prožna in nepopustljiva hkrati. Ki razume usodnosti trenutka. V to zavest morata umetnost in kultura vgraditi svoj prispevek ali pa si priznati, da sta precenjevali svoje ustvarjalne, intelektualne in moralne moči.

Svoje predloge izhodišč za nove kulturne politike bom predstavil 7. februarja v Državnem svetu. Ta izhodišča bodo - tako kot vse druge nove zamisli - brez uporabne vrednosti, dokler diktature kultur sovraštva, delitev in gospodovanja ne zamenjamo z vladavino kultur dialoga, spoštovanja in sodelovanja.