»Ne sanjamo več samo o obuditvi socialne države«

Govor Aljoše Slameršaka na javni tribuni Slovenska kultura sredi razpada vrednot v Cankarjevem domu. Slameršak, ki je govoril v imenu Študentske Iskre, je poudaril, da je bila socialna država klinično mrtva še pred začetkom krize. »Poleg vzpostavljenih, a zadnje čase zanemarjenih norm o brezplačnem javnem šolstvu, zdravstvu, dostojnih pokojninah in plačah, zahtevamo državo, v kateri bomo lahko brez strahu pred brutalnostjo nevidne roke trga, sledili svojim perspektivam in ambicijam. Zahtevamo državo, v kateri bo znanost sredstvo družbenega napredka in ne orodje za akumulacijo kapitala.«

 Iskra je nastala pred letom dni, v času ko smo študentje kot po tekočem traku izgubljali socialne pravice in perspektive za našo bodočnost. Nastali smo torej v obdobju, ko se nam je pred očmi rušilo visoko šolstvo. Danes se nam ruši socialna država. In danes smo tukaj z vami, zato ker se zavedamo da ni dovolj, če zagotovimo polno financiranje visokega šolstva in preprečimo uvedbo šolnin, ko pa na drugi strani izgubljamo socialno državo.

Če se za trenutek zazremo nazaj v zgodovino, ugotovimo da so študentska gibanja igrala pomembno vlogo v več korenitih družbenih prelomnicah, (denimo leta 68, ali pa 89. na Trgu nebeškega miru na Kitajskem). Vendar ne danes tukaj, ne takrat nismo in ne nastopamo kot študentje, saj v resnici ne gre za nas. Nasprotno, nastopamo kot svobodomiselni državljani z univerzalnim, a prepričan sem da ne utopičnim prepričanjem, da kot državljani lahko konstituiramo drugačno, bolj egalitarno, bratsko in svobodno družbo. Torej s tem prepričanjem, ki smo ga pred 22. leti, s plebiscitarno odločitvijo zapisali v zgodovino, ne vedoč da ga bodo vladajoči, v imenu višjih ciljev, v preteklosti tudi pustili. Vmes smo dobili svojo državo z odličnimi kazalci gospodarske rasti. Odprli smo meje in v trgovinah smo imeli večjo izbiro kot smo si kadarkoli prej sploh lahko želeli.

In vse do danes nismo opazili kako smo zasebnim interesom praktično zastonj razdelili družbeno lastnino, ki je spričo slabe banke in državnega holdinga danes v zadnjih izdihljajih. Bo pa že trg najbolje poskrbel za nas smo rekli in res, imeli smo fantastično gospodarsko statistiko. A trg je dobro poskrbel za nekatere, medtem ko je ostale pustil v večnem čakanju na boljši jutri. Po kriteriju etnične pripadnosti so izbrisali naše sodržavljane, po ideološkem bi radi izbrisali še spomin na boj za ideale enakosti, pravičnosti in tovarištva. Družbene razlike so se poglobile, cene javnih storitev šle v nebo. Če so nam pred prelomno odločitvijo za samostojno državo obljubljali, da bomo gospodarji na svojem, si danes zaradi absurdnih cen stanovanj, komajda še privoščimo plačevanje najemnin.

Zato je seveda prav, da se ne pustimo utišati. A vendar odločitev, da se politiki, ki nas je pripeljala pred zid, postavimo po robu, sama po sebi ne zadostuje. Predvsem ne smemo dopustiti, da si danes v času ko je obraz obstoječega politično-ekonomskega sistema razkrit v vsej svoji surovosti, zaradi neartikuliranih zahtev ta isti sistem nadene novo, prijaznejšo masko.

Zato jasno zavračamo:

Prepričanje, da politika potrebuje zgolj nove obraze, dokler bodo ti z vnosom recikliranih sofizmov in populizmov reproducirali stanje, izhajajoče iz obstoječe ideologije. Zavračamo tudi moralistične predloge za etično preobrazbo, saj obstoječa kriza ni kriza vrednot, temveč kriza sistema, ki neodvisno od posameznikove morale sili v destruktivno družbeno ravnanje. Vrednote namreč niso neka neodvisna notranja lastnost individuuma, temveč so rezultat celega spektra družbenih procesov, predvsem pa družbene produkcije. Torej lahko rečemo, da imamo celostno kot družba nadzor nad vrednotami zgolj v tolikšni meri, kot imamo nadzor nad družbeno-ekonomskim sistemom in njegovim ustrojem. Predpogoj za kakršnokoli spreminjanje vrednot je zato zavestno upravljanje in nadzor nad celotno družbeno ekonomsko produkcijo. In za konec zavračamo še idejo o vzpostavitvi delujoče pravne države, saj se zavedamo, da so korupcija in ostala pridobitniška dejanja zgolj posledica sistemskega problema, ne pa tudi njegov vzrok.

Spoštovani. Mi ne sanjamo več samo o obuditvi socialne države. Ta je bila klinično mrtva še pred začetkom krize. Poleg vzpostavljenih, a zadnje čase zanemarjenih norm o brezplačnem javnem šolstvu, zdravstvu, dostojnih pokojninah in plačah, zahtevamo državo, v kateri bomo lahko brez strahu pred brutalnostjo nevidne roke trga, sledili svojim perspektivam in ambicijam. Zahtevamo državo, v kateri bo znanost sredstvo družbenega napredka in ne orodje za akumulacijo kapitala. Predvsem pa zahtevamo državo, v kateri bo upravljanje z naravnim in družbenim bogastvom v rokah ljudstva, in ne v rokah strankokratskih elit ter mrež kapitalskih interesov.