Komentar: Kulturni boj?

V vstajniških dneh prihaja do jasnega izraza struktura neoliberalnega gospostva. Vstajniška pot, ki ima prav v teh dneh precejšnje, čeravno ne nerešljive težave z iskanjem sebi primerne oblike ideologije in organizacije, je posuta z mnogimi ovirami. Ena največjih, ki bi jo bilo treba obiti, je kulturni boj.

Kulturni boj ni edina nevarnost – pomislimo samo na krepitev represivnega aparata države, ki je značilen za prav vse neoliberalne države, ali na prozoren in nič manj silovit napad na demokracijo, kar neoliberalne države izvajajo s tehničnimi vladami, sveti modrecev, skrajšanimi in vsiljenimi zakonodajnimi postopki, varčevalnimi ukrepi, strukturnimi reformami, spreminjanjem zakonodaje, odpravljanjem referendumov, paktiranjem z neliberalnimi mednarodnimi institucijami, pritiskom na sindikate, na delavce na sploh itd.

Toda pretnja kulturnega boja je resna, ker lahko učinkovito nevtralizira vstajniško gibanje. Kulturni boj se oplaja v moralnem diskurzu. Vrednote, ki nam jih posreduje neoliberalna država, so – če jih naštejem naslanjajoč se na Harveya – pravica do zasebne lastnine, do dobičkov, patentne pravice in z njimi povezane osebna odgovornost, prostost od vmešavanja države v vaše poslovne odločitve, enakost priložnosti na trgu, pravna enakost, meritokracija (nagrade za zasluge: trdo delo in razvijanje talentov), svoboda mišljenja, izražanja itd. Zdi se, da imajo te vrednote veliko mobilizacijsko moč in da same po sebi za mnoge niso sporne. O tem se lahko prepričamo ob seriji nedavnih shodov Zbora za republiko, s katerimi skušajo zagovorniki teh vrednot nasprotovati vstajniškemu gibanju. Čeprav se sklicevanje na meritokracijo in osebno odgovornost, v izjavah posameznih predstavnikov Zbora kaj hitro sprevrže v vsesplošno obsojanje manj uspešnih – kakor da je neuspeh nujno povezan z osebnimi lastnostmi neuspešnih – to ne odvrne drugih podpornikov, da jih ne bi izrekali in živeli. Kako naj sicer razumemo, da se podporniki teh vrednot niso ogradili od izjave, da so za lakoto otrok krivi starši? Zdi se očitno, da vera v te vrednote nima nujno veliko skupnega z razmislekom o družbenih okoliščinah, ki jih za vse zarisujejo neoliberalne države. Vera v te vrednote je zgolj ideologija, ki zakrije dejstvo, da je neuspešnost sistemsko pogojena in ni posledica moralnih osebnih lastnosti državljanov.

Izrekanje teh vrednot tako pomeni zanikanje danih družbenih in ekonomskih okoliščin, ki jih opredeljuje kopičenje kapitala v zasebnih rokah (in celo ne več zaradi akumulacije), vsesplošno razlaščanje skupne in tudi zasebne lastnine itd. V svetu, kjer divji tempo vlaganj v visokotehnološke produkte, če omenimo samo to plat sodobne ekonomske dejavnosti, povzroča odvečnost vse večjega procenta svetovne delovne sile ali drastično zmanjševanje cene te delovne sile, kjer istočasno prihaja do neizmernega kopičenja proizvodov, je spremljajoča osamitev posameznika in prelaganje odgovornosti za neuspeh na njegova ramena – kar je realna funkcija moralistične neoliberalne ideologije – logično zgrešena. To nam postane jasno že, če pomislimo, da so vlagatelji – ki zaradi pričakovanja visokih dobičkov vse bolj vlagajo v delovno silo, ki je zmožna in pripravljena proizvajati visokotehnološke proizvode in visoke dobičke – predstavniki svetovnega kapitala, medtem ko je nek posamezni delavec, nosilec delovne sile, zgolj lokaliziran, nepovezan posameznik, oseba, ki lahko svoje gorje sicer izrazi, vendar – dokler ostaja lokaliziran – ne more prav nič zoper njemu sovražno preoblikovanje sveta.

Če torej pogledamo na trende kot so gibanja svetovnega kapitala, porajanje brez-delne množice, stekanje dobičkov na maloštevilne račune itd. preprosto moramo opaziti, da je svet, takšen kot je, tudi sam vsem bolj namenjen maloštevilnim; pri čemer ti maloštevilni tvorijo razred, razred lastnikov, razred nosilcev kapitala, medtem ko smo vsi drugi – z izjemo delovne sile, ki še zmore servisirati zahteve po visokih dodanih vrednostih – razred brez kapitala, smo delavski razred, pa naj delamo kot učitelji, medicinske sestre, gasilci, kovinarji, turistični delavci itd.

Realnost nam torej razkriva družbeno strukturo, v kateri bivata dva razreda; realnost je razredna realnost in prav vstajniško gibanje, ne samo pri nas, temveč povsod po svetu dokazuje, da je to stvarnost razrednega boja, boja zoper svetovni kapitalski razred. Vera v zgoraj omenjene vrednote vam tega ne bo povedala.

In točno na tej točki postane kulturni boj, kjer pač obstaja, pretnja, še posebno, če se v družbi najdejo junaki, ki zoper omenjene vrednote postavijo bodisi alternativne vrednote bodisi se trudijo dokazati, da vrednote prve skupine živijo samo v teoriji ne pa v praksi, hkrati pa ne mislijo protislovij realne družbene strukture. V takšnem položaju lahko posamezna neoliberalna država kulturni boj s pridom uporabi z namenom, da ljudstvu zakrije njihovo temeljno, strukturno razredno realnost, v javnost pa širi realnost, kakor jo prikazuje kulturni boj. Kulturni in razredni boj se sicer lahko na nekaterih točkah prekrivata, vendar med njima običajno zija nepremostljiv prepad. Na primer. Oseba, ki piše v podporo strankarskemu vodji, ki v državi izvaja neoliberalno politiko v imenu svetovnega kapitala, lahko prejema zgolj minimalne dohodke, ki celo zdrknejo pod prag revščine, kar pomeni, da s svojim delom ne more reproducirati niti svojih osnovnih življenjskih (telesnih) potreb. Prisiljena je sprejeti dve službi, če ju lahko najde. Toda za svoj položaj ne krivi dane politike, ki denimo dopušča alokacijo kapitala, zaradi katere so v podjetju, kjer je nekoč zadovoljno delala, znižali plače pod socialni minimum, temveč krivi kulturne dejavnike (recimo kumunajzerje ali strice iz ozadja), ki po nobeni logiki ne morejo delovati in tudi realno ne delujejo kot vzrok težav te osebe. V takšnem položaju začne ta oseba delovati zoper lastne (razredne) interese in bolj, ko jo kulturni boj razvname, bolj deluje zoper sebe, bolj žrtvuje svojo življenjske moči in darove za interese, ki so njenim neposredno nasprotni. Postane odtujena.

Kako pride do takšne odtujitve oziroma soglasja z vladajočimi pokaže Harvey na primeru M. Thatcher, nekdanje britanske premierke. »Margaret Thatcher je soglasje dosegla z vzgojo srednjega razreda, ki je častil radosti lastništva nepremičnin, zasebne lastnine, individualizma in osvoboditve podjetniških priložnosti.« Hkrati je ob podpori osrednjih medijev dosegla napad na domnevno neodgovorne, moteče in pohlepne sindikate, katerih edina krivda je bila, da so bili dejansko moteči za njeno radialno preobrazbo družbe. Če k temu dodamo še obljubo lahkotnega potrošništva in kanec kulturnega boja, ki razplamti zavzemanje za novo privzgojene vrednote, se zdi zmaga neizogibna.

V ZDA je bila prevzgoja naroda in izgradnja soglasja za neoliberalne reformne morda nekaj lažja zaradi tradicionalnega straha pred komunizmom in z njim povezano nesvobodo. Neoliberalizem takšen strah s pridom uporabi, poglobi in izkoristi za svoje namene. Gibanje 1968 v ZDA, ki je denimo zahtevalo preobrazbo korporacij, je bilo nevtralizirano s poudarjanjem potrošniške svobodne izbire med proizvodi, življenjskimi slogi – skratka individualizacijo, zaradi katere postanejo ljudje sčasoma nezmožni za resno in organizirano politično udejstvovanje – kar se, mimogrede, kaže kot pereč problem tudi pri naših vstajniških gibanjih. Na ta način, pravi Harvey, postane beseda svoboda samo še »gumb, ki ga lahko elite pritisnejo za odprtje vrat do množic.«

Pri nas je takšen gumb, na katerega pritiska neoliberalna pozicija, kulturni boj. Ko oblast pritisne nanj, se ga ne bi smeli igrati. Toda vzemimo našo elito kulturnikov, ki jim do neke mere uspeva mobilizirati množice in pokazati na nekatera protislovja sistema, ki jih s svojo ideologijo zakrivajo stranke na oblasti. Toda ali se je kulturniška elita izognila igri, v katero jo skuša zvabiti oblast? Odgovor je ne. Dosedanji vstajniški val je sicer rodil nekaj sijajnih idej, sijajnih govorov – vsa čast; vendar se zdaj, še zlasti z zborovanjem v CD (in ne misliti, da ga ne podpiram), vendarle nagiba v kulturni boj, v moralistični diskurz, ki realno ne prodre do srži, problema ne zajame na ravni družbene strukture, ne upa definirati razredov in boja med njima, temveč ostaja usodno, ideološko ujet v moralni besednjak. Tako govori, čeravno sijajni, na žalost opozarjajo zlasti na korupcijo, nemoralna ravnanja politične elite na oblasti, pri tem pa očitno in zmotno (ideološko) predpostavljajo, da lahko morala reši strukturne težave. Kulturniški vstajni ne vidi, da s svojim posegom ne naredi nič drugega kakor da en niz moralnih vrednot zoperstavlja drugemu. Eno svobodo drugi, eno poštenost drugi, eno osebno odgovornost drugi, en diskurz drugemu; toda to zoperstavljanje ni realno, je zgolj diskurzivno, medijsko, ne predstavlja politične sile, ki bi lahko realno spremenila in posegla v družbeno strukturo ali vsaj napisala in uveljavila kakšen zakon. Ne, boj diskurzov poteka ob hkratnem nadaljnjem brutalnem spreminjanju države v neoliberalnega vazala s ceneno delovno silo. Vladajočim elitam zato ni težko voditi družbenega boja, ker delavski razred pač še vedno sanja da bo svet uredil s sanjami oziroma z moralno, kulturno razpravo.

Poanta? Dokler kulturniška politična vprašanja, ki zadevajo samo strukturo družbe in jih je treba misliti le kot razredni boj, preoblači v kulturno preobleko, sicer poskuša delovati politično, vendar – realno gledano – zgolj sanja. V resnici deluje v funkciji netenja kulturnega boja – prav tega, kar si oblast neoliberalne države lahko samo želi. Javni diskurz se do roba napolni z govorjenjem o čistih rokah, moralni krizi, nečednostih, nepridipravih, lopovih, kulturi v času propada vrednot, nezaupanju v politiko itd. Težava tega diskurza, četudi so besede resnične, je ta, da se poslej ne govori več skoraj o ničemer drugem. Boj, ki je v resnici razredni boj, postane za vse vpletene fikcija, čeprav je realnost ta, da je fikcija nastali javni diskurz.

Naj na koncu zadoščajo besede Antonia Gramscija, da pri takšnih skupinah »prevladujejo kulturne funkcije ter povzročijo nastanek posebnega političnega žargona: politična vprašanja se namreč skrivajo pod kulturno preobleko in kot taka, postanejo nerešljiva.«