Komentar: Slovenski časovni stroj

“Na kulturni praznik se bo odločalo o tem, ali bomo odslej govorili naš jezik ali jezik politikov. Takoj, ko bomo reagirali na provokacije članov Zbora za republiko in seveda tudi na provokacije s strani vstajnikov, se spuščali v konflikte ali celo nasilje, bo ogrožena vsebina protestnega gibanja.” To so besede, ki jih je zapisal Miha Blažič, bolj znan pod umetniškim imenom N’Toko, o slovenski stvarnosti, za spletno stran http://www.drzavljanskaodgovornost.si/.

Ali se še spomnite zbirke knjig »Časovni stroj«, ki smo jo tako radi brali kot otroci? Te knjige so bile zame nekaj najbolj vznemirljivega. Omogočale so potovanje v preteklost, v svet samurajev, kavbojev, vitezov in celo dinozavrov, poleg tega pa si po vsakem poglavju sam lahko izbral, kako boš reagiral na dani zaplet. Če si se na primer odločil za strelski dvoboj z nasprotnikom, te je knjiga usmerila na poglavje A, če si se odločil za beg, si preskočil na poglavje B, če si se hotel pogajati, pa na poglavje C. Tako se je pred tabo ves čas odpiralo na videz neskončno alternativnih koncev dogodivščine. Sam si odločal, katera verzija zgodbe je prava. Lahko si predstavljate, kako je ta neskončna kombinacija zgodb in različnih zgodovinskih obdobij vplivala na mojo podivjano domišljijo. Prebiral sem jih znova in znova, dokler nisem poskusil vseh alternativ.

Zbirka »Časovni stroj« je k nam prišla na začetku devetdesetih, torej nekako z rojstvom samostojne Slovenije. Imel sem kakih 11 let. Nova država, pravzaprav novo zgodovinsko obdobje, je za mojo hiperaktivno in zgodb polno domišljijo predstavljala veliko avanturo. Socialno in politično dogajanje takrat nista bila nekaj oddaljenega, dolgočasnega, nekaj, kar se otroka ne tiče. Zelo jasno se spomnim vznesenega občutka ob koncu desetdnevne vojne in optimističnega veselja nad tem, kaj vse bo prinesla prihodnost. Sliši se patetično, ampak mislim, da nisem bil edini enajstletnik, ki je tako doživljal tisti čas. Svojo vlogo soustvarjalca zgodb iz »Časovnega stroja« sem brez težav preslikal v resnični svet ter k »Jezdecu na divjem zahodu«, »Samurajevemu meču« in »Marcu Polu« dodal še »Zgodbo o Sloveniji«. Pa saj je bilo še staršem rečeno, da so dovoljene sanje.

»Zgodba o Sloveniji« pa se je izkazala za precej manj zanimivo, kot sem si obetal. Za začetek me je mučilo, zakaj za vraga me je časovni stroj odpeljal v leto 1945, če je na naslovnici narisana Slovenija devetdesetih? Najprej sem si rekel, da gre najbrž zgolj za nekakšno predzgodbo, vendar ne glede na to, koliko strani sem prebral, se dogajanje ni premaknilo iz obdobja po 2. svetovni vojni. Na trenutke se mi je zdelo, da se zgodba vendarle razvija in obeta avanture sodobnega sveta, ki jih obljublja naslovnica, na koncu poglavja pa so celo bile dane 3 možnosti, kako reagirati na nek zaplet. »Končno!« sem si mislil ter vzneseno odprl opcijo A … Toda izkazalo se je, da sem spet na isti strani kot prej. Spet sem torej v letu ’45, med partizani in domobranci. Okej, mogoče je knjiga čudno sestavljena, bom poskusil opcijo B … Spet isto. Ste v letu 1945. Opcija C? Ista stran. Še malo sem listal naprej in ugotovil, da me vse izbire na koncu vsakega poglavja peljejo nazaj na isto stran. Čisto vsaka pomembna odločitev v Sloveniji se je končala z debato o vlogi rdečih in belih v letu 1945. Lahko si mislite, da nas je večina enajstletnikov knjigo kmalu zaprla in se raje ukvarjala z drugimi, bolj obetavnimi zgodbami. Zgodbami, ki se tičejo tudi nas.

 ***

Prevrtimo naprej 20 let. 20 let, v katerih se je na knjigi o Sloveniji nabiral prah in v katerih smo se trdno prepričali, da se družbeno-politično dogajanje nas ne tiče, saj se vrti okoli tem, ki z nami nimajo veze. Tisti, ki jim je bila knjiga prvotno namenjena, smo zdaj odrasli. Pravljice so za otroke, demokracija je nateg, izbire ni, Slovenci smo hlapci. To smo se naučili. In ko sem v svoji glavi že zdavnaj zaključil aktivno sodelovanje v dolgočasni pravljici o Sloveniji, se je kar naenkrat zgodil preobrat. Kot bi se knjiga odločila, da bo vendarle spregovorila tudi o meni, o moji generaciji in o izzivih sedanjosti.

V preteklih protestnih mesecih sem, tako kot marsikdo, povsem na novo doživel Slovenijo in Slovence. Moji stereotipi o nebogljenih, javkajočih pasivnežih so se rušili kot domine. Še sam nisem mogel verjeti, ampak ponovno smo vzeli v roke zaprašeno »Zgodbo o Sloveniji« in ker so nas opcije A, B in C doslej vedno razočarale, smo se odločili, da jih preskočimo in sami napišemo novo poglavje. Pisati so se začele alternative. Pisale so se hitre, kreativne in humorne reakcije na poteze vladajočih. Kako se je tako velika množica ljudi brez vodje sposobna tako hitro poenotiti in organizirati? Kako lahko v tako kratkem času po smešnih izjavah največje stranke po mestu že paradira na stotine zombijev? Kako lahko sredi trga iz nič vznikne oder in na njem cel festival za tisoče ljudi? Kako lahko tako raznolika množica složno obrne hrbet dvoličnemu predsedniku, ki si je v afektu narcisizma želel malo šarmirati protestnike? Kako lahko v tako kratkem obdobju iz totalnega kaosa že nastajajo resni predlogi, manifesti in ideje za prihodnost? Že po nekaj potezah se nahajamo v situaciji, kakršne pred meseci nikoli ne bi mogli predvideti. Poročila na televiziji so se spremenila v triler, v katerem smo igralci vsi. Temu jaz pravim dobra zgodba. Po tem, kar sem videl v zadnjih mesecih, ne morem več reči, da nismo sposobni ustvariti uspešne, vitalne, kreativne, solidarne in pravične države.

Kaj nas je spodbudilo, da se ponovno začnemo ukvarjati z državo, v kateri živimo? Kje leži moč protestnega gibanja? Slavoju Žižku se je pred kratkim zapisalo: “Nasprotnika dokončno premagaš, ko prične ta uporabljati tvoj jezik, zaradi česar tvoje ideje tvorijo temelj celotnega področja.” Če se ozremo nazaj po slovenski zgodovini, lahko res vidimo, da nam je politična elita, tako leva kot desna, vladala na točno ta način. Na vsak izziv zgodovine je odgovorila z istim ideološkim diskurzom, na delitev med naše in vaše, na rdeče in bele. Ta ideja je postala temelj za odločanje na čisto vseh področjih, hranile pa so jo čustvene rane enega dela Slovencev, medtem ko se je drugi, nevtralnejši del populacije, iz pogovora enostavno izključil. Delitev na naše in vaše je postala edina vsebina politične arene. Če poenostavimo: volili so le goreči pristaši ene ali druge interpretacije povojnih dogodkov, medtem ko je velika večina ostalih, predvsem mladih,ostala doma. Politikom je za zgodovino vseeno (kar se dobro vidi iz nenehnega spreminjanja stališč), pomembno se jim zdi, da narod govori njihov jezik.

Pa je prišla zima 2012, ko je velik del naroda začutil, da se nimamo več časa pogovarjati po njihovo. V slovarju slovenskega političnega jezika se je naenkrat znašla nova fraza, ki so jo morali poslušati vsi: Gotovi ste! Nočemo levih, nočemo desnih, hočemo poštene! Hočemo nove ideje in nove obraze! Užitek je bil opazovati, kako politična elita na to ni imela nikakršnega odgovora. Najprej so bili videti zmedeni, kot človek, ki je bil ravnokar nagovorjen v tujem jeziku. Nato so poskušali odgovoriti v svojem jeziku, pa ni šlo. Govorjenje o naših in vaših še nikoli ni zvenelo tako prazno. Začeli so z očitanjem protiustavnosti protestov, kar je bilo popolnoma preslišano. Nato so jih pripisali nasilnim skupinam huliganov. Pa ni šlo, saj se je med protestniki hitro izoblikoval konsenz, da so protesti nenasilni in od takrat se je glavnina hitro odmikala stran od poskusov izgredov. Zato so se zatekli k teorijam zarote, pa je ljudstvo na njihove fantazme odgovorilo temu primerno humorno, s sprevodom zombijev. Neuspešno so poskušali zvaliti krivdo na politične nasprotnike, pa so jim protestniki dali vedeti, da tudi njih ne podpirajo. Strašili so nas z grožnjami o gospodarski nestabilnosti in slabim vtisom pred Evropo, pa smo jim odločno odvrnili, da so vzrok nestabilnosti oni, ne mi. Po vsem tem je postalo jasno, da se politiki enostavno ne znajo pogovarjati s svojim lastnim narodom. Kot da smo ves ta čas govorili dva različna jezika. Protestnemu gibanju torej uspeva nekaj, kar doslej v dvajsetih letih ni bilo mogoče: sprememba družbeno-političnega govora.

 ***

Da pa so se v teh letih vladanja vendarle marsikaj naučili in da ne bodo tako zlahka zamenjali jezika, je politična elita dokazala s potezo shoda Zbora za republiko. Ta se bo v podporo vladi zbrala 8. februarja, torej na isti dan, ko bodo drugi protestirali proti njej. Ostalo jim je namreč zgolj še eno orožje: obrniti narod proti narodu. Pa smo spet v letu ’45. Za to potezo moram dati kapo dol Janši, saj mu bo uspelo množico mladih, neobremenjenih in sprememb željnih protestnikov končno zvabiti v govorjenje jezika, ki je njemu blizu. Z množico osivelih kolerikov se bodo prepirali o tem, kdo je komu ukradel državo. Doslej smo se pred parlamentom zbirali najrazličnejši ljudje, vseh generacij, prepričanj in ozadij, ki nas je družilo zavedanje, da smo Slovenija mi, ne pa tisti v parlamentu. Mi proti vam. 8. februarja pa bomo pred parlamentom zopet v vlogah naši/vaši in en drugemu vpili, da smo gotovi. Bravo Janez Janša. Velemojster manipulacije.

Marsikdo se z mano ne bo strinjal, vendar bi rad povedal svoje osebno stališče do nastale situacije. Ne hodim vztrajat na mraz zato, da bi pel Internacionalo in zganjal jugo-nostalgijo, prav tako kot ne hodim tja moliti Očenaša. Še najmanj pa imam čas za prepire s histeričnimi teoretiki zarot o tem, kdo je koga izdal pred sedemdesetimi leti, kdo je komu ukradel državo in kateri totalitarizmi so hujši. Hvala, ampak me ne zanima. Nisem začel hoditi na proteste, ker me motijo drugače misleči ljudje. Seveda me motijo, imajo pa enako pravico do svojega mišljenja, svojih teorij, svojih čustev in spominov kot jaz. Ne protestiram proti drugače mislečim. Protestiram proti nekompetentnosti in skorumpiranosti celotne politične elite, proti neodgovornemu ravnanju bank, proti uničenju šolskega in zdravstvenega sistema, proti potezam, ki so pahnile poštene in delavne ljudi v revščino, proti brezpravnosti in proti mentaliteti, ki vse to opravičuje. To je vsebina protestnega gibanja, za katero stojim. Številni med nami vidijo gibanje kot priložnost za ideološki boj in zgodovinsko razčiščevanje. Seveda imajo pravico do svojih idej, vendar se sam z njimi ne strinjam. Na vstajniških straneh že odmevajo vzkliki: »V BOJ! NE BOMO SE USTRAŠILI PROVOKATORJEV!« Kot da nagovarjajo skupino fundamentalistov, ne pa študentov, delavcev, aktivistov, intelektualcev in umetnikov. Dragi soprotestniki, nikar ne pozabite, vaši nasprotniki so v parlamentu, ne pa na ulici. Medtem ko se mi prepiramo o njihovih simbolih, se oni mirno sprehajajo iz stranke v stranko, si izmenjavajo položaje ter si ob tem še zvišujejo plače. Brez skrbi, oni se odlično razumejo med sabo. In ne pozabite, da bijemo bitko za prihodnost, ne pa za preteklost. Medtem se na javnih tribunah za naše predstavnike že proglašajo razni veterani iz politično-kulturne arene, ki so 20 let bili tiho in se oglašajo šele zdaj, ko se je oglasilo ljudstvo. Dvomim, da so sposobni obrniti novo stran. Prihodnost morajo pisati mladi. Vse, kar moramo storiti, je da še naprej govorimo naš jezik in se ne pustimo zvleči na njihov teren.

Pregovor pravi: »Ne prepiraj se z idiotom, zvlekel te bo na svoj nivo in te premagal z izkušnjami.« Na kulturni praznik se bo odločalo o tem, ali bomo odslej govorili naš jezik ali jezik politikov. Takoj, ko bomo reagirali na provokacije članov Zbora za republiko in seveda tudi na provokacije s strani vstajnikov, se spuščali v konflikte ali celo nasilje, bo ogrožena vsebina protestnega gibanja. Kajti od tistega trenutka naprej bomo spet govorili njihov jezik »naši/vaši« in se namesto z ekonomsko politiko države raje ukvarjali z duhovi iz preteklosti. Ali bomo mladi uspeli domiselno preskočiti tudi to oviro ali pa bomo postali naslednja generacija razboritežev, ki se tepe zaradi simbolov, medtem ko jim voditelji pod nosom poberejo vse drugo? Upam, da ne bomo zamudili priložnosti, da napišemo novo poglavje in prekinemo ta krog nenehnega vračanja na isto stran. Naj imajo preteklost, prihodnost pa je naša. In čas je na naši strani.

http://www.drzavljanskaodgovornost.si/

Miha Blažič s psevdonimom MC N’toko (1980), raper, najhitrejši slovenski rimoklepec, dvakratni prvak v freestyle rapu, član zasedbe Moveknowledgement, družbenokritični mislec, ki ga povečini beremo na njegovem blogu.