Razčlenjevanje trenutne situacije in ideologije druge republike

Okrogla miza Nacionalnega sveta za kulturo, kjer so svoj pogled na trenutno dogajanje in na kolumno Boruta Rončevića, ki je pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami leta 2011 napovedal, kako bi takrat še neizvoljena vlada delovala pod vodstvom SDS, podali filozofa Mladen Dolar in Alenka Zupančič Žerdin ter sociolog Primož Kraševec, je bila še ena manifestacija vse večje odprtosti slovenske družbe. Če sklepamo po razpravi, so ravno avtonomni in vsebinsko nedoločeni dogodki način, kako spremeniti stvari na bolje.

Posvet z naslovom »Znanje in umetnost na poti v 'drugo republiko'« je za iztočnico vzel besedilo glavnega izvajalca vladne politike na področju visokega šolstva in znanosti, Ronćeviča. »V njem je direktno, brez olepšav povedano, kako nameravajo nosilci vladne politike na področju znanja in umetnosti vzpostaviti drugo republiko – družbo znanja, svobode, kreativnosti,« je debato začel moderator prireditve sociolog Jože Vogrinc.

»Svet za kulturo ne nasprotuje tej vladi, ampak vsaki politiki, ki izrablja znanje kot sredstvo za ohranjanje in večanje moči in ki umetnosti ne prepozna kot ustvarjalne sile,« je še dejal. Njegovo misel, da se taka politika s to vlado ni začela in da se z njo tudi ne bo končala, je v nadaljevanju razprave aktualiziral filozof Dolar.

»V naravi oblasti je, da je desna, ne glede na to, ali je leva ali desna. Filozofija je vedno leva opozicija,« je dejal. V svoji razpravi mu je bilo sicer najprej žal, da se je v mladih mladih letih učil analitičnega obdelovanja besedil, iskanja pomena med vrsticami. Tega zdaj ne potrebuje več, saj da je vse razkrito. »Danes je kočljivo, da so določeni načini govora postali običajni, sprejemljivi,« se je obregnil ob Rončevićevo napovedovanje čistk tistih uslužbencev univerz in vseh ostalih, ki se s politiko njegove druge republike ne bi strinjali.

Omenil je tudi kvaziprivatno Fakulteto za uporabne družbene študije, katere soustanovitelj je Rončević. Dejal je, da je ponosen na »Filozofsko fakulteto za neuporabne družbene študije«, kjer je misel lahko popolnoma svobodna, neobremenjena z uporabnostjo. In tako edina, ki lahko prinese napredek in ki lahko vedno igra vlogo opozicije.

Čeprav ni šlo za napad nanj, je bil Rončević, njegov stil javnega nastopanja in sama ideja druge republike, tudi tarča kritik filozofinje Zupančičeve-Žerdinove. »Ker smo zrasli ob pravljicah kot je Cesarjeva nova oblačila, nas ta neposredni stil sodobnih politikov in javnih oseb lahko precej zbega. Pridejo pred javnost in rečejo: 'Tako, jaz sem nag, in še ponosen sem na to. Nimam se česa sramovati, to je moja pravica, osebna preferenca, sem pač en tak odkrit, neposreden človek.' Lahko ostajamo odprtih ust, oropani hermenevtičnih orodij in orožij, s katerimi bi razkrili, da so pravzaprav nagi. A je kleč prav tem, da nikoli niso nagi. Prav zato jih tovrstno razkrivanje nikoli ne prizadene. Tega bi se do zdaj lahko že naučili. Če vzklik 'cesar je nag' ne deluje, je razlog, da cesar nikoli ni nag, ampak kvečjemu oblečen v svojo goloto. In to se vselej nekje vidi, saj morajo biti tudi ta direktna oblačila nekje sešita skupaj. In v besedilu Rončevića se ta šiv, ki dovolj vpadljivo štrli ven, glasi: 'Druga republika bo udejanjila vrednote znanja, svobode in kreativnosti'. Jasno je, da je vsa megla tega teksta zgoščena v tej formulaciji, ki se, kot se za šiv spodobi, pojavlja skozi celotno besedilo. Gre za slogan, ki je znan z vseh mogočih republik, vključno s SFRJ, in primeren za prešitje katerikoli ideologije.«

Poudarila je, da se ji zdi ideja ministra Turka, da naj država ne financira umetnosti, ki je do nje kritična, škandalozna. »Prva žrtev kulturnega boja je umetnost – pa ne zato, ker bi bila ideološko nevtralna, ampak ker je živa samo tedaj, ko sproža razkol po drugačnih parametrih od utečenih, ko nas uspe presenetiti. Samo v tem je njena potencialna politična moč. Enako velja za znanje in mišljenje nasploh.«

Ta moment presenečenja je izpostavila tudi pri protestih. »Vstajniško gibanje je v precejšnji meri presekalo z vzorcem slovenskega kulturnega boja, zamešalo njegove utrjene referenčne točke. To, da so na transparentih 'gotof je' bile glave, ki jih imamo varno ločene v različnih možganskih hemisferah, ni znamenje zmedenosti ali apolitičnosti protestnega gibanja. Ta hkratni pogled na nekaj, kar nikoli ne nastopa skupaj, je bila do sedaj najbolj politična točka protestov,« je dejala. Poanta ni bila, da so vsi isti, ampak da ne eni ne drugi niso to, kar hočemo, je še dodala.

Po njenem, kar protesti potrebujejo, ni formulacija najmanjšega skupnega imenovalca raznih zahtev, ampak »potrebujejo nekoga, ki bi uspel podati formulacijo neznanke protestov, skratka tistega, česar ne vemo in kar protesti vejo bolje od nas«. »Ko bo nekdo obul ta Pepelkin čevelj, bomo verjetno to vedeli … Čeprav, če še nadaljujemo metaforiko, si bo marsikdo pripravljen odrezati prste, da bi se mu čevelj prilegel,« je pripomnila.

Sama bi rešitev politične situacije iskala v povezavi s silami v drugih državah, ki mislijo podobno. »Treba je najti način, kako spremeniti pravila igre, s katerimi nas zdaj izsiljujejo in postavljajo ob zid.

Zahtevamo, da se razmisli o parametrih, ki določajo, kaj je mogoče in kaj ni mogoče. Premisliti je treba parametre, kaj je možno in kaj ne, ne pa se ukvarjati zgolj z upravljanjem možnega. Če bi to naredili, bi bil napredek že gromozanski,« je zaključila.

Kraševec je namignil, da je Rončević malomeščanski liberalec. »Gre za kategorijo ljudi, ki so po materialnih eksistenčnih pogojih na proračunu. Ljubijo prosti trg, podjetnost, tako kot Rončević, hkrati so pa državni sekretarji, direktorji kulturnih ustanov, univerzitetni profesorji.« V kolumni pa ga je presenetilo tudi to, da je Rončević na začetku citiral postmarksističnega avtorja.

Sociolog se je sicer še bolj kot njegova predhodnika zavil v teorijo. Dejal je, da o razrednem boju ne moremo več govoriti, saj ni več razlik in nasprotij med podjetniki in delavci – vsak je sam delavec in podjetnik. Ker so produkcijska sredstva drugače razporejena, bolj dostopna vsem, je konec tudi kapitalizma, je dejal.

Zaradi hermetičnosti razprave je predsednik nacionalnega sveta za kulturo Miran Zupanič vse skupaj pozval, naj podajo kakšen konkreten predlog, kako se uvedbi 'druge republike', ki se že uresničuje, zoperstaviti. Na to mu je odgovoril moderator Jože Vogrinc. Dejal je, da »je skrajni čas, da rečemo, da ne potrebujemo nikogar, ki ima v posesti dostop do družbe znanja, da bi do znanja dostopali. »Čas je, da sami povemo, kaj zmoremo in kaj hočemo in to tudi zahtevamo. Ne vidim druge rešitve,« je zaključil.