Pietetni pokop škofa Rožmana

Bo škof po smrti še enkrat razdelil narod?

»Sprava se začne s prenehanjem sektaštva med mrtvimi, s pieteto do vseh mrtvih,« je v odzivu na pismo, najdeno med osebnimi stvarmi nekdanjega ljubljanskega škofa Antona Vovka, v katerem je domnevno on sam leta 1946 odkrito spregovoril o vlogi slovenske cerkve med nacifašistično okupacijo države, aprila 2008 zapisala Spomenka Hribar. Pisec je bil nad sodelovanjem duhovščine z okupatorjem zgrožen.

Čeprav v besedilu ljubljanski škof med drugo svetovno vojno Gregorij Rožman ni omenjen eksplicitno, je bila kritika namenjena predvsem njemu. Kot je za Mladino povedal zgodovinar Janko Pleterski, je Rožman kljub stališču papeža Pija XII., ki je zagovarjal nevtralno držo v mednarodnem konfliktu s fašistično osjo, izbral sodelovanje z okupatorjem in boj proti partizanom. Prisluhnil ni niti katoličanom iz Osvobodilne fronte, ki so ga prav tako pozivali, naj ohrani nepolitično stališče.

Rožman se je po vojni umaknil na Koroško, službovanje pa končal v ZDA, kjer je tudi pokopan. Da bi škofove posmrtne ostanke z namenom sprave prenesli v Slovenijo, je leta 2001 predlagal takratni predsednik republike Milan Kučan. Sveti sedež se je s pobudo strinjal, a je izvedbo pogojeval z revizijo sodnega postopka iz leta 1946, ko je bil Rožman na vojaškem sodišču zaradi sodelovanja z okupatorjem obsojen na 18 let strogega zapora, za deset let mu je bilo odvzeto državljanstvo in odrejena zaplemba premoženja. Ker je vrhovno sodišče leta 2007 sodbo razveljavilo, ljubljansko okrožno sodišče pa leta 2009 postopek proti škofu dokončno ustavilo, zadržkov ni več.

V ljubljanski nadškofiji, ki letos obhaja 550-letnico imenovanja prvega škofa, so se zato odločili, da bi ob tej obletnici Rožmanove posmrtne ostanke prenesli v domovino in pokopali v grobu ljubljanskih škofov. »Želimo, da prenos in pokop ostaneta na etični ravni pravice do dostojnega pokopa v domači zemlji, kar bi bil korak naprej k pomiritvi,« so zapisali v obrazložitvi. Pričakujejo, da bo slovenska javnost to tudi tako sprejela.

Hribarjeve, ki je v odzivu na domnevno Vovkovo pismo o pieteti do vseh mrtvih govorila tudi zato, ker se v slovenski cerkvi enačijo samo z domobranstvom, njihova namera ne moti: »Želja po prenosu posmrtnih ostankov je utemeljena v etični dimenziji: pietetno pokopati vse svoje žrtve – ne glede na to, kakšno vlogo so imele v zgodovini. Ker pač gre za nacionalno zgodovino, v kateri so pozitivni in negativni dogodki,« je dejala. A da bi slovenska javnost pokop tako tudi sprejela, mora »RKC ravnati strogo v okviru pietete. Torej brez morebitnih razlag, da je prekop škofa Rožmana dokaz, da je imel prav, itd. … Vse, kar bi bilo manj, bi bila manipulacija pokojnega Rožmana in tudi slovenske javnosti. Tudi in v prvi vrsti vernikov samih,« je še dodala.

Rožman naj bi bil ob smrti dejal, da je vse življenje dvomil o pravilnosti svojih odločitev in se kesal. Paradoks bi bil, če bi ponovno razdelil narod.