Cankarjev dom, 2013

Tribuna, ki jo je organiziralo Društvo pisateljev Slovenije in na kateri so se srečali različni pogledi na politiko in stanje v slovenski družbi, je bila presežek. Anonimneži so dobili imena, ulični vzkliki argumente. Kdor je pričakoval, da se bo na njej oblikovala politična stranka, se je zmotil. Tribuna ni bila namenjena strankarskemu vstajenju, pač pa je odprla javno razpravo, prostor, bila je soočanje politične različnosti in iskanja skupnih imenovalcev za morebitni nastanek stranke ali kakšne druge koalicije. Tribuna je bila presežek zato, ker je dogajanja z ulic prenesla v sfero javne razprave, ker je v Cankarjev dom privabila več kot 80 organiziranih skupin, govornikov, vstajnikov, presežek zato, ker je spomnila na preteklost. Pred skoraj četrt stoletja so se v Cankarjevem domu dogajale podobne, tudi boljše in slabše tribune, ki so Slovenijo pripravljale na demokracijo.

Tista gibanja, tisti demokratični zanos, kot bi dejala Spomenka Hribar, ni dokončal svojega dela. V Sloveniji se je oblikoval demokratični sistem, demokratično ogrodje, ki ni dobilo demokratične vsebine. Ki je, z besedami Franceta Bučarja, samo preoblečen partijski sistem različnih političnih strank z enako partijsko strukturo. Četrt stoletja pozneje so se prebujajoči demokrati, nekateri izmed njih vaje v demokraciji ponavljajo že drugič, v Cankarjevem domu znašli pred enakim vprašanjem. Kako kasto, ki vztraja na oblasti, prepričati, da naj ali spremeni svoje delovanje ali pa s te oblasti sestopi.

Štiri stranpoti

Če hočejo biti vstajniki uspešni, pa se morajo na samem začetku otresti nekaterih nepotrebnih predsodkov, ki so se začeli zajedati v njihovo strukturo.

Prvi je vztrajanje pri delitvi. Med levico in desnico. Med protestniki in Zborom za republiko. Med podporniki in nasprotniki odhajajoče vlade. Interpretacija družbe z dveh zornih kotov je intelektualno poenostavljanje. Ne gre za različni strani istega kovanca. Kar se je dogajalo v Cankarjevem domu in na slovenskih ulicah, ni enako tistemu, kar se ima zgoditi na ljubljanskem velikem shodu Zbora za republiko. Eno je spontana vstaja prizadetih, drugo so organizirani pripadniki neke politične stranke, nekateri demonstrirajo proti vsem politikom, drugi navijajo za vlado. Podobno poenostavljanje je trditev, da so v Cankarjevem domu sedeli »radikalni« levičarji. To preprosto ne drži. Med govorniki so bili tudi posamezniki, za katere bi težko trdili, da verjamejo v rdečo revolucijo. Peter Kovačič Peršin je recimo študiral na teološki fakulteti, je urednik Revije 2000, zavezan krščanski socialni etiki. Dejstvo, da kritizira politične odločitve vodstva katoliške cerkve na Slovenskem, ga ne opredeljuje za tipičnega, kot radi rečejo pri vladi, »tranzicijskega levičarja«. Podobno je s Francetom Bučarjem, ki ga je partija nekoč razglasila za narodnega izdajalca. Etiketiranje na leve in desne ima svoj namen, v družbi poenostavljenih resnic je lažje vladati. Ni pa se treba sprenevedati – če levičarstvo pomeni zagovarjanje pravne države, ustavnih načel, če pomeni pravično družbo in delujočo predstavniško demokracijo, so bili vsi udeleženci tribune levičarji. Za slovenske razmere, kjer je celotna parlamentarna optika premaknjena v desno, pa so to progresivni, radikalni, fundamentalistični anarholevičarji.

Drugo pomembno vprašanje je generacijski razkol. Marsikdo, tudi v dvorani, je bil nezadovoljen, da so tribuno odprli posamezniki, starejši od 60 let. »Na nas, mlajše od 35, se pozablja,« je bilo slišati. »Vi ne predstavljate naše generacije.« Če se bodo nova politična gibanja oblikovala na podlagi nasprotovanja starejšim samo zato, ker so starejši, bodo naredila enako napako, kot jo delajo politične stranke, ki bi jih radi zamenjali. Izključevali bodo druge na podlagi starosti, zgleda, pripadnosti, ne pa na podlagi vsebinskih nasprotij. Ideje, da se »starci« nekoč niso upirali sistemu, da so v zlatih osemdesetih vsi imeli službe, stanovanja, svetlo prihodnost, so neumnost. Tudi nekoč so ljudi zaradi političnega prepričanja metali iz služb, fakultet, zaradi javne kritike so bili klicani na razgovor, sestajali so se lokalni partijski odbori, v do režima prijaznem tisku so objavljali ogorčena pisma užaljenih borcev, sledili so jim agenti Službe državne varnosti. In jasno, ti »metuzalemi« niso krivi za mlakužo, v kateri se je znašla Slovenija. Spomenka Hribar je bila ena od prvih, ki se je uprla Janševi avtokraciji in cerkveni želji po politični rekatolizaciji. To, kar počenja danes, počenja zaradi svojih otrok in vnukov, ne pa zaradi »političnih ambicij«. Hribarjeva bi lahko ostala doma. Doma bi lahko ostal tudi France Bučar ali pa Veno Taufer, ki mu je v skrbi za prihodnost uspelo motivirati pisateljske kolege, da so odprli in podprli javno razpravo. Lažje bi mu bilo, če bi molčal. V svojem življenju se je oglasil že velikokrat, zavzel se je tudi za Janeza Janšo, ko so mu sodili na vojaškem sodišču. Bes pozabljene generacije je razumljiv. A za brezizhodnost si je kriva tudi sama, še nedavno je politika ni zanimala.

Spomenka Hribar je bila ena od prvih, ki se je uprla Janševi avtokraciji. To, kar počenja danes, počenja zaradi svojih otrok in vnukov, ne pa zaradi »političnih ambicij«. Lahko bi ostala doma.

Podobno kratkovidno je etiketiranje z nacionalizmom. Pisatelji bodo čas političnih prevratov vedno vrednotili skozi prizmo naroda in njegove kulture, razumljivo, so ljubitelji jezika. Podobno kot bodo mladi aktivisti čas protestov razumeli skozi lastno optiko vrstniškega potrjevanja, druženja, kreativnosti, mladostniških provokacij. Vsak da od sebe tisto, kar zmore in kar zna. Vsako izključevanje je nedemokratično.

Tretje sporno vprašanje, ki se je začelo pojavljati med protestniškimi skupinami, je domnevno monopoliziranje in prisvajanje gibanja. V zadnjih mesecih se je oblikovalo več različnih skupin, ene so ostala v virtualnem svetu, drugi imajo redne sestanke in neposredne politične ambicije. Takšni sta recimo Odbor, ki objavlja javne izjave, ali predstavniki Delavsko- punkerske univerze, ki publicirajo in nastopajo po medijih. Nobeden izmed političnih poganjkov ne more zajeti vsega, kar si želijo ljudje na ulicah, saj so njihove želje različne, tudi nezdružljive. Enim se zdi v novi politiki pomembna samopreskrba Slovenije, drugi bi radi delavsko delničarstvo. Nastajajoče skupine bi si morale priznati različnost in poiskati skupni imenovalec. Popolnoma jasno je, da se zdi mlademu marksistu priseganje na vrednote in narod preživeta retorika 19. stoletja, a pojma narod in domovina danes ne pomenita tistega, kar sta pomenila v srednješolskih učbenikih. Kdor ima rad svojo domovino in narod, je kritičen patriot; državotvorno novinarstvo ni tisto, ki nekritično podpira vlado, in tudi državotvorni državljani niso tisti, ki ubogajo oblast. Celo Demos je znal nekaj časa sobivati v svoji različnosti. Uspelo mu je prevzeti oblast, ko pa je bila ta različnost prevelika, se je samorazpustil.

Četrta past, ki lahko pokoplje nastajajoče gibanje, je nekritična vera v odrešilno moč neposredne demokracije. Neposredna demokracija je lahko popravek, začimba, pomemben dejavnik v političnem odločanju, ne more pa popolnoma zamenjati parlamentarne demokracije. Kako uspešna je neposredna demokracija, lahko vidimo pri sestankih hišnega sveta, ki se praviloma iztečejo v neproduktivno razpravo o nepomembnih rečeh. Vseobsežna neposredna demokracija v velikem sistemu preprosto ne more delovati, ker je v družbi preveč različnih interesov in ker v svoji skrajni različici neposredna demokracija pomeni nasilje večine nad manjšino. Zaradi neposredne demokracije je pred kratkim padel družinski zakonik. Zaradi nje so padli izbrisani. Avtomatična zamenjava strankokracije z neposredno demokracijo bi v Slovenijo prinesla večjo politično nestabilnost, večji kulturni boj, večjo izključenost manjšin.

Naslednji korak

Pot do želene politične katarze bo dolga. A zdaj, ko je postal »cesar gol«, se je odgovornost razpršila. Za somrak slovenske parlamentarne politike niso več krive le stranke, pač pa tudi posamezniki, ki so jih tudi na javni tribuni v Cankarjevem domu poimenovali s pravim imenom. V trenutku, ko je civilna družba razgalila grehe vladajočih, je postala soodgovorna za oblikovanje nove politične izbire. V nasprotnem primeru si bo oblast opomogla in v drugo ne dopustila še enega demokratičnega porajanja. Naj zapišem zelo neposredno, če tisti, ki bodo odstavili vladarja, ne bodo sodelovali pri iskanju boljše rešitve, bo čez nekaj let v Sloveniji z demokracije slabše, kot je danes. V času političnih pretresov in gneva ulice lahko demokracija namreč zaide v fašizem.