Dr. Mirt Komel, Filozof, pisatelj, asistent na Fakulteti za družbene vede

7. 2. 2013  |  Mladina 6  |  Komentar

Revolucija in nasilje

Upor je premalo in ne zadostuje, ker ima prekratek domet, uničenje vsega obstoječega pa je preveč, saj po njem ne ostane nič več

Izredno zgoščeno dogajanje v tem tednu – ki se je začelo z zasedbo mariborske občine ter pretepom in priprtjem protestnikov, izteka pa se v tretjo vseslovensko vstajo z vsiljenim dopoldanskim apendiksom Zbora za republiko – me je spodbudilo k interpretativnemu premisleku celote, torej vsega tega, kar se je zgodilo od prvih mariborskih vstaj vse do danes in kar razumem kot revolucijo v teku.

Ne samo najbolj vročekrvne glave, marveč marsikdo si v upanju ali strahu fantazmatsko predstavlja, da ne moremo imeti revolucije brez nasilja, torej brez unogavičenih steklenic, zabojev nabojev ali vsaj brez briljantine giljotine. Čeprav se še nobena revolucija (niti industrijska, če smo že pri tem) ni zgodila brez vsaj kančka krvi, s katero so se pisale ustave prihodnosti, vseeno ne drži, da je nasilje bistvo revolucije – kaj šele, da bi bilo njen smoter. Nasilje je vedno lahko izključno sredstvo, in kot sredstvo je seveda izpostavljeno takšnim ali drugačnim manipulacijam.

Takrat, ko so se na prvih mariborskih vstajah zgodili izgredi, so se vsi poskušali znebiti nasilja tako, da so si ga začeli podajati sem ter tja, kakor da bi šlo za eno takšno nelagodno reč, ki se je lahko znebiš že s tem, da jo skriješ v žep, zapreš v omaro ali pometeš pod preprogo. Protestniki so dejali, da so se bodisi zgolj odzvali na policijsko nasilje bodisi da tisti nasilneži sploh niso bili del protestov, policija pa je kot običajno poskušala naturalizirati svoje nasilje v silo, kakor da bi bila zgolj naravni pojav in ne organizacija odgovornih ljudi.

Na podlagi tega, kar se je zgodilo v Mariboru, so se zvrstile številne vstaje po slovenskih mestih in krajih, predvsem pa so se dogodili protesti v Ljubljani, ki so si prizadevali postati vseslovenska vstaja in s tem združiti disperzno dogajanje pod skupen dežnik. No, tam pod dežnikom in zatem tudi povsod drugod, kjer ni treba dežnikov, je bil ključen trenutek ravno odgovor na skušnjavo nasilja: vsi so pričakovali nasilne izgrede, toda ljudje so si v duhu onega znanega dialektičnega Rodosa dejali, »tukaj je roža, tukaj zaplešimo«, in nasilje je bilo z nekaj cvetlicami nevtralizirano.

Na začetku tega tedna pa se je dogajanje spet zaostrilo pri zasedbi mariborske občine. Protestniki so vztrajali, da ne morejo in nočejo biti reprezentirani s strani obstoječe garniture, marveč so nadaljevali v duhu neposredne demokratične prakse in sklenili znova zastaviti svoje glave in telesa. Toda tokrat ne na ulici, marveč v javnem, po definiciji skupnem prostoru, od koder so bili pregnani z nasiljem po nareku tistih, ki naj bi jih predstavljali s svojimi spakastimi strankami. Pri vsem tem je policija znova poskušala naturalizirati svoje nasilje tako, da ga je preobrazila v nevtralno silo, odgovorni pa so se spet poskrili v birokratsko anonimnost, v totalitarno tvorbo, v kateri so odgovorni vsi in zato nihče.

Država, ki je v lasti enega moža ali zgolj ene garniture ljudi, ni več država.

Protestniki so v Mariboru znova pokazali svojo politično moč s tem, da se ne samo upirajo in vztrajajo, in kar emblematično uteleša označevalec »Gotof je«, marveč da delujejo neposredno in neposredovano kot mnoštvo enakih. Ob tem je treba omeniti, da pluralnost protestnikov in protestov, ki se razlikujejo od mesta do mesta, ni znamenje njihove šibkosti, temveč, ravno nasprotno, glavni adut pri prevračanju obstoječega enodimenzionalnega sveta, v katerem smo bili do pred kratkim vsi ujetniki in talci. Ravno v tem je bistvo sedanjega prevrata obstoječega: v neposredni praksi politike, v delovanju mnoštva enakih nasproti parlamentarnim strankam, ki so povsem izgubile vsakršno legitimnost reprezentiranja in sedaj ne morejo reči več ne bev ne mev.

Smoter revolucije je uničenje starega in porajanje novega, pri čemer prvega ne gre nujno razumeti v smislu materialnega uničevanja ljudi in reči, kakor tudi drugega ne gre razumeti v smislu tega, da se bo novo pojavilo nenadoma, kakor se pojavi blisk z neba – prvemu ustreza Heglov koncept »furije uničenja«, ki se v kontekstu francoske revolucije nanaša ne toliko na empirično nasilje kakor na prevračanje na ravni občega; drugemu pa Marxova koncepcija revolucije kot ponovitve nečesa radikalno novega, nečesa, česar ne more nihče preprosto napovedati, še zlasti pa ne tisti, ki izdelujejo šablonske načrte, vzete s smetišča zgodovine.

Natanko nerazdružljiva dvojica uničenja in porajanja je tisto, brez česar ne moremo govoriti o revoluciji: upor je premalo in ne zadostuje, ker ima prekratek domet, uničenje vsega obstoječega pa je preveč, saj po njem ne ostane nič več; premalo je tudi golo izražanje zahtev obstoječemu gospostvu, saj je videti kot pisanje pobožnih želja božičku, ki naj jim ali pa jim ne ustreže po pokroviteljskem merilu pridnosti, kakor ga je pač volja. Prav tako je preveč pričakovati, da se bodo stvari same od sebe, kot po čudežu, razpletle v prid najvišjemu dobremu, kakor da bi se vse odvijalo po scenariju kakšne ruske pravljice za otroke ali ameriškega filma za dementne odrasle.

Zaradi vsega omenjenega so nepogrešljive in najbolj hvalevredne vse tiste iniciative, ki s svojim mišljenjem, delovanjem in premišljenimi dejanji poskušajo ponuditi alternative obstoječemu režimu, ki nas dolgo, že predolgo tlači in dela talce v lastni državi. Država bi morala biti, kakor je zapisal Hegel, »trajna bit svobode«, ne pa da postaja vse bolj in bolj »ječa biti nesvoboden« – kajti država, ki je v lasti enega moža ali zgolj ene garniture ljudi, ni več država.