Bolgari in Romuni, raus!

S 1. januarjem 2014 bo prosti pretok delovne sile v Evropski uniji začel veljati še za Bolgare in Romune. Torej bodo ti lahko prihajali tudi v Veliko Britanijo, ki ji je leta 2007, ob vstopu Romunije in Bolgarije v EU, uspelo začasno omejiti migracije iz teh dveh držav na Otok. Tudi tokrat se britanska vlada boji »vdora« množic iz obeh držav in zato kuje načrte, kako bi na različne načine – med drugim z omejevanjem dostopa do javnih zdravstvenih storitev – preprečila Bolgarom in Romunom zaposlitev.

Romuni in Bolgari, ki živijo v Veliki Britaniji, so že tarče tabloidnih medijev, konservativni mediji pa strašijo Britance s 70 tisoč novimi, ki naj bi si vsako leto našli delo v državi. Časnik Mail Online denimo straši s »hordami« Bolgarov in Romunov, ki se bodo preselili na Otok in zlorabljali institut socialne podpore. Šli so celo tako daleč, da so pod pretvezo intervjuvali uslužbence romunskih zaposlitvenih agencij in od njih menda izvedeli, da tisoče ljudi v Bolgariji in Romuniji komaj čaka na 1. januar 2014.

Po analizah britanske agencije za priseljevanje Migration Watch naj bi se v prihodnjih petih letih v Veliko Britanijo preselilo okoli 250 tisoč ljudi. V tej agenciji ugotavljajo, da bo za prišleke iz Bolgarije in Romunije trg dela v Veliki Britaniji zanimiv predvsem zaradi fleksibilnosti in deloma lahkega dostopa do socialnih storitev. Sir Andrew Green, direktor Migration Watcha, pravi, »da bo imelo to pomembne posledice za stanovanjske in javne storitve. Poleg tega bo še dodatno zaostrilo tekmovanje med mladimi britanskimi delavci.« Sarah Mulley z Inštituta za raziskovanje javnih politik (IPPR) pa je za BBC dejala, da je za zdaj težko napovedati migracijske tokove v prihodnjih letih, vendar se ji zdijo številke, s katerimi razpolaga Migration Watch, »nekoliko visoke«.

Kljub temu britanska vlada le razmišlja, kako bi prišlekom zagrenila prihod na Otok. Po poročanju Financial Timesa naj bi bila med možnostmi tudi ta, da bi ljudi, ki si ne bodo našli dela v treh mesecih po prihodu ali pa se jim po šestih mesecih ne bo uspelo preživljati, prosila, naj odidejo. Poleg tega se omenja omejitev dostopa do zdravstvenih storitev. Mark Harper, minister za imigracije v britanski vladi, je že opozoril, da nacionalni zdravstveni program »pomeni nacionalno zdravstveno oskrbo in ne mednarodne«. Tiskovni predstavnik vlade pa je natančen, ko pravi, da bodo »sprejeli samo najpametnejše in najboljše, takšne, ki bodo koristili našemu gospodarstvu. Ne bomo pa dovolili zlorab pod krinko prostega pretoka delovne sile in ne pritiskov na Veliko Britanijo. S prostim pretokom delovne sile se strinjamo, če lahko koristi našemu gospodarstvu.«

Britanski strah pred odprtjem trga dela za Romune in Bolgare je nevaren.

Sicer se britanske oblasti trudijo že zdaj zadržati Bolgare in Romune v njihovih domovinah z negativno propagando. Opozarjajo, da v Britaniji vedno dežuje, služb je malo in so slabo plačane. Bojda Velika Britanija celo financira oglaševalske akcije za karpatske gore v Romuniji in bolgarska letovišča ob Črnem morju in želi z njimi prikazati lepoto, ki naj bi delavce odvrnila od »pohoda« na Otok. Zadeva je očitno postala tako resna, da se je oglasil romunski predsednik Traian Basescu in na srečanju tujih veleposlanikov zagotovil »britanskim oblastem in tistim, ki jih skrbi, da bodo Romuni vdrli v Veliko Britanijo, da se to ne bo zgodilo«. Sicer pa je lepota Romunije spodbudila princa Charlesa, da je kupil posestvo v okolici mesta Sibiu; tam zdaj prideluje ekološko hrano in uživa v neokrnjeni naravi. Po mnenju pisca v Guardianu je strah pred Romuni v Veliki Britaniji votel. Že zdaj 2,5 milijona od 20 milijonov Romunov živi in dela v tujini. Tisti, ki so želeli zapustiti državo, so že odšli. Velika večina se je zaradi podobnosti jezika naselila v Španiji in Italiji, kjer je delovnih mest v gradbeništvu in kmetijstvu še vedno dovolj. Zgovorna je tudi anketa romunske agencije za raziskovanje javnega mnenja Ires. Na vprašanje, ali si želijo delati v tujini, je 45 odstotkov anketirancev odgovorilo z »nikakor ne«, 20 odstotkov jih je pokazalo »malo zanimanja«, le 15 odstotkov pa je bilo »zelo zainteresiranih«. Kako resne so nakane Britanije, da omeji »odprtost trga dela«, čeprav jo zavezujejo evropske norme in zaveze, priča tudi pismo bolgarskih in romunskih oblasti, ki so se obrnile na predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa in britanske oblasti obtožile diskriminacije in do tujcev sovražnih izjav. Barroso opozarja, da je »namen sovražnih izjav, ki smo jim priča v zadnjem letu, stigmatizirati te državljane kot drugorazredne Evropejce, ki pomenijo nevarnost za sisteme socialne varnosti, le zato, ker izkoriščajo svojo temeljno pravico do prostega potovanja in dela«.