Papež Benedikt XVI. bo 28. februarja odstopil

Naslednik papeža Benedikta XVI. naj bi bil znan do velike noči, ki bo letos 31. marca, je danes po poročanju tujih tiskovnih agencij napovedal vatikanski tiskovni predstavnik Federico Lombardi

Papež Benedikt XVI. je danes urbi et orbi presenetil s sporočilom, da bo 28. februarja odstopil. Svojo odločitev je v latinščini predstavil med današnjim javnim konzistorijem v Vatikanu, njegov tiskovni predstavnik pa je pojasnil, da je odstop posledica zdravstvenih razlogov. Papež Benedikt XVI. je pojasnil, da 'občuti težo' svojih dolžnosti, odločitev o odstopu pa je naj bi po dolgem premisleku sprejel v dobro Cerkve, ker po lastnih besedah zaradi visoke starosti nima več moči za opravljanje dolžnosti.

Benedikt XVI. je še poudaril, da je v današnjem svetu, ki ga zaznamujejo »hitre spremembe in zelo pomembna vprašanja za življenje in vero«, za vodenje Cerkve in oznanjevanje evangelija potrebna »moč telesa in duha«. Pri njem naj bi se v zadnjih mesecih ta moč zmanjšala do take mere, da je moral »priznati nezmožnost opravljanja službe, ki mu je bila zaupana«, je dejal. Ob tem se je kardinalom, zbranim na konzistoriju, zahvalil za »ljubezen in delo, s katerima so skupaj z njim nosili breme njegove službe«, ter jih prosil za odpuščanje za vse svoje napake. Vodenje Cerkve bo zaključil 28. februarja ob 20. uri po lokalnem času. 85-letni papež je že pozval k sklicu konklav za izvolitev njegovega naslednika.

Nemec Joseph Ratzinger je na čelo Katoliške cerkve stopil 19. aprila 2005. Bil je osmi Nemec na sedežu poglavarja Katoliške cerkve in prvi po 480 letih. Pred izvolitvijo je bil tesen sodelavec prejšnjega papeža Janeza Pavla II. in do njegove smrti prefekt kongregacije za nauk vere. Do izvolitve za papeža je bil dekan kardinalskega zbora. Velja je za zagovornika skrajno konservativnih stališč Cerkve. Benedikt XVI. bo čez nekaj mesecev dopolnil 86 let, že leta 2010 pa je dejal, da si lahko predstavlja, da bi se zaradi zdravstvenih razlogov odpovedal papeževanju. Da je načeto zdravje razlog za njegovo odločitev, je danes potrdil tudi njegov brat Georg Ratzinger.

Na novico o papeževem odstopu iz sveta že prihajajo prvi odzivi, njihov skupni imenovalec pa je veliko presenečenje. Nemška vlada je papežu, ki je po rodu Nemec, izrazila spoštovanje in hvaležnost. »Nemška vlada ima najvišje spoštovanje do svetega očeta in mu izraža hvaležnost za vodenje Cerkve zadnjih osem let,« je izjavil tiskovni predstavnik vlade Steffen Seibert, v kratkem pa naj bi se oglasila tudi kanclerka Angela Merkel. Italijanski premier Mario Monti je v prvem odzivu dejal, da je »zelo pretresen ob tej nepričakovani novici«. Na vprašanje, ali je bil o tem predhodno obveščen, je odgovoril nikalno. Kardinal in dekan kolegija kardinalov, pred tem pa dolga leta vatikanski državni tajnik Angelo Sodano, je dejal, da je papeževa napoved prišla kot strela z jasnega. Francoski predsednik Francois Hollande pa je poudaril, da si odločitev papeža zasluži vse spoštovanje. »Nimam posebnega komentarja na to odločitev, ki je vredna spoštovanja in po kateri bo izvoljen nov papež,« je izjavil Hollande.

Tudi ljubljanski nadškof Anton Stres je v odzivu na napovedani odstop papeža Benedikta XVI. dejal, da je njegovo dejanje vredno vsega spoštovanja in občudovanja. »Papež Benedikt XVI. razodeva veliko odgovornost, s katero je vedno vodil Cerkev in ji služil,« je za Radio Ognjišče iz Lourdesa poudaril Stres. »Zato je to njegovo dejanje vredno vsega spoštovanja in občudovanja in naše velike hvaležnosti za leta, ki jih je služil Cerkvi in nam vsem in tako verodostojno pričeval za Jezusa Kristusa,« je še dejal Stres in poudaril: »V tem trenutku je sedaj naša prva dolžnost, da okrepimo svoje molitve zanj in za Cerkev, da bo čim prej dobila novega naslednika svetega Petra, ki bo dostojno nadaljeval delo svojih dveh velikih predhodnikov Benedikta XVI. in blaženega Janeza Pavla II.«

Kardinal Franc Rode je v odzivu na napoved papeža Benedikta XVI., da odstopi s položaja poglavarja Rimskokatoliške cerkve, dejal, da je bila novica popolno presenečenje, čeprav ni bila povsem nepričakovana. "Ko je papež odšel iz dvorane, smo kardinali v spontano oblikovanih manjših skupinah ganjeni komentirali papeževo odločitev. Prevladovala je žalost, občutek, da odhaja oče in voditelj, nekateri so bili objokani," je zapisal Rode. Kot pojasnjuje, sta bila o odločitvi vnaprej obveščena le kardinala Sodano in Bertone. Sodano je po navedbah Rodeta za papeževo odločitev izvedel minuli petek, Benedikt XVI. pa je besedilo odpovedi v latinščini napisal v nedeljo.

 Kot poudarja Rode, je odpoved papeža svoji službi v 2000-letni zgodovini Cerkve nekaj zelo redkega in ji nismo bili priče že stoletja. Po Rodetovih besedah odločitev Benedikta XVI. sicer ni povsem nepričakovana. "Benedikt XVI., človek vesti, resnični služabnik Cerkve, človek čistega srca, je ta korak storil v popolni svobodi in v zvestobi samemu sebi. Ta odpoved je imperativ njegove vesti. Zato, kljub prigovarjanju nekaterih, ni spremenil svoje osebne odločitve," je poudaril Rode.

 Kot še piše Rode, je bil papež danes ob prihodu na konzistorij res šibak in telesno slaboten. A "če so njegove telesne moči načete, tega nikakor ne moremo reči o njegovih intelektualnih sposobnostih. Njegov duh je čil in zdrav, jasen in prodoren kot vedno. V tem smislu bi lahko brez težav še naprej opravljal svojo službo vrhovnega pastirja Cerkve," je zatrdil Rode. Kot je še zapisal, so kardinali njegovo dejanje sprejeli z velikim spoštovanjem, saj je predvsem znamenje njegove velike ponižnosti in nenavezanosti na pomembno funkcijo, ki jo je opravljal zvesto in predano.  Kardinal Rode je sicer na spletni strani tiskovnega urada Svetega sedeža naveden med kardinali elektorji. Poleg njega je še 118 kardinalov, ki so upravičeni, da volijo novega papeža. To pravico in dolžnost imajo le tisti, ki so mlajši od 80 let.

Papeži so sicer izvoljeni za celo življenje, je pa po cerkvenem pravu mogoč tudi odstop s tega položaja. Voditelju Katoliške cerkve ni treba navajati razlogov za odločitev, mora pa biti odstop prostovoljen. Kljub temu se je za takšen korak pred papežem Benediktom XVI. odločil le še papež Celestin V. leta 1294. Po spremembah, ki jih je leta 1983 uvedel papež Janez Pavel II., kanonsko pravo navaja, da je v primeru, ko se želi papež odpovedati službi, za veljavnost odstopa potrebna prostovoljnost odločitve in obvestilo javnosti, ni pa treba odstopa nikomur sprejeti. Papež Celestin V. se je leta 1294 po le petih mesecih na čelu Cerkve prostovoljno poslovil od svoje službe, ker naj se ne bi čutil doraslega položaju. Po umiku v samostan je umrl leta 1296 in bil kasneje razglašen za svetnika.

Med cerkvenimi strokovnjaki vlada enotno prepričanje, da se mora papež v primeru odstopa takoj in popolnoma umakniti z vseh položajev in javnega življenja Cerkve, da ne bi vplival na izbiro svojega naslednika. V sodobnem času je sicer imelo nekaj papežev pripravljen pisen odstop s položaja, med drugim Pavel VI. in Janez Pavel II. S tem sta želela preprečiti, da bi v primeru dolgotrajne in težke bolezni papeža Cerkev ostala brez voditelja.

Naslednik papeža Benedikta XVI. naj bi bil znan do velike noči, ki bo letos 31. marca, je danes po poročanju tujih tiskovnih agencij napovedal vatikanski tiskovni predstavnik Federico Lombardi. »Za veliko noč bi morali imeti novega papeža,« je dejal Lombardi. Pojasnil je, da bo konklave, na katerem bodo izvolili novega papeža, od 15 do 20 dni po odstopu sedanjega. Lombardi je še dejal, da se papež za odstop ni odločil nenadoma, temveč je bila to odločitev, ki jo je pripravljal dlje časa. »Pogosto je rekel, da želi svoj čas posvetiti molitvi, premišljevanju in morda pisanju,« je dejal.

Nekdanji kardinal Joseph Ratzinger, bivši prefekt kongregacije za doktrino vere, ki so ga s strahospoštovanjem imenovali tudi čuvaj pravovernosti, si je ob izboru za papeža izbral ime Benedikt XVI. Kar je če pogledamo nazaj, dokaj zanimivo, saj so Benedikti v zgodovini Cerkve pustili kar, hm, specifično sled. Raztinger je tako simbolično nasledil delo Benedikta XV. s pravim imenom Giacomo della Chiesa, ki je na papeškem prestolu sedel med letoma 1914 in 1922 in se proslavil z neuspešnim mirovniškim posredovanjem v prvi svetovni vojni. Zgodovina manj znanih dejstev o predhodnikih zdajšnjega papeža se seveda začne z Benediktom I. (575-579), o katerem je znanega zelo malo, umrl pa naj bi sredi težav z Langobardi, ki so takrat oblegali Rim.

Za papeže devetega stoletja zgodovina navaja, da so bili spolno precej razuzdani. Izjema naj bi bil Benedikt III. (855-858); kljub temu je v svoje dnevnike vestno in z vsemi pikantnostmi zapisoval podvige Huberta, opata pri svetem Mavriciju, ki je vandral po Franciji s skupino priležnic ter z orgijami onečaščal moške in ženske samostane. Pontifikat Benedikta V. je leta 964 trajal samo mesec dni. Po uradni inačici je moral odstopiti, po neuradni pa naj bi onečastil neko dekle, oropal papeško blagajno in jo ucvrl v Konstantinopel. Ko mu je zmanjkalo denarja, naj bi se vrnil v Rim, kjer ga je umoril ljubosumni mož, njegovo truplo s stotimi ranami pa naj bi nato vlekli skozi mesto in ga vrgli v greznico.

Benedikt VI. (973-974), ki so ga zadavili, je bil nezakonski sin nekega meniha, v času njegovega papeževanja pa so posilili mnoge francoske, angleške in španske dame, ki so nato kot kurtizane ostale v Rimu. Benedikt VIII. (1012-1024) je bil laik, ki je postal papež potem, ko je s posredovanjem svojega vplivnega nečaka Teofilakta, ki naj bi podedoval knjigo o črni magiji, umoril svojega predhodnika. Pred splošnim koncilom v Lyonu bi moral odgovarjati na obtožbe za posilstva, umore in druga nezaslišana dejanja, a se je temu odločno uprl.

Benedikt IX. (1033-1045) je Sveti sedež zasedel že z dvanajstimi leti in zaslovel kot eden najbolj sprijenih papežev. Otroku je neomejena oblast udarila v glavo, do konca življenja naj bi se naslajal v razvratu. Bil je biseksualec, občeval naj bi z živalmi, naročal umore in se pečal s čarovništvom. Benedikt XII. (1334-1342) je začel kariero kot inkvizitor, ki se je moral po službeni dolžnosti vtikati v spolno življenje duhovščine. Petrarca ga je opisoval kot nesposobnega in pijanega krmarja cerkve. Benedikt XIII. (1724-1730) je sprožil val ogorčenja v cerkvi, ker je vse zapustil pokvarjenemu ljubljenčku kardinalu Cosciu, Benedikt XIV. (1740-1758) pa se je odkrito navduševal nad okroglimi povestmi in dobrimi zgodbami o puncah.