Vstajnik, ti si socialist!

Rok Kogej, Politolog in sodelavec Inštituta za delavske študije, član IDS

15. 2. 2013  |  Mladina 7  |  Komentar

Vstajniško gibanje ve, od česa beži. Beži od kapitalizma, ki kakor vampir vsrkava njegovo delo, vse bolj pa tudi zdravje, izobrazbo in pokoj. Beži od parlamentarizma, ki ga kakor hidra gloda zdaj s to glavo, zdaj z drugo, za vsako odsekano glavo pa ji zrasteta dve novi, nič manj smrtonosni. Vendar vstajniško gibanje še ne ve, k čemu beži, in zato tvega, da ga pošasti ugrabita, še preden to spozna.

Politična izobrazba, ki jo je pridobilo v zadnjih mesecih vstajniško gibanje, napotuje k političnemu organiziranju, nezaupanje do politike, ki so ga člani vstajniškega gibanja pridobili v zadnji četrtini stoletja, pa ga pred tem organiziranjem svari. Vstajniško gibanje je postalo politično že s prvim nastopom na ulici in s prvo zahtevo po odstopu oblastnikov. Odtlej gre le še za vprašanji politične oblike, ki jo bo vstajniško gibanje prevzelo, in politične vsebine, ki jo bo izrekalo. Da bo moral biti odgovor na prvo vprašanje sčasoma stranka, vstajniško gibanje že bolj ali manj sprejema, čeprav poudarja, da bo njegova stranka kakor nobena od obstoječih – odprta in demokratična stranka, ki ne bo ujetnica posameznih obrazov, njenega programa pa ne bo narekoval koalicijski račun. Da je odgovor na drugo vprašanje socializem, pa bo moralo vstajniško gibanje šele spoznati. Brez tega spoznanja bodo tudi njegovo stranko, kakor že mnoge dobronamerne stranke pred njo, pogoltnile sile konservativizma in liberalizma.

Buržoazna družba, v in proti kateri se bori vstajniško gibanje, je uvodne vrstice svoje politične zgodovine napisala hkrati z marseljezo. Francoska revolucija iz leta 1789 je nakazala tri temeljna politična stališča do kapitalizma in parlamentarizma. Prvo stališče, konservativizem (ali desnica), se je borilo proti revoluciji v vseh njenih obdobjih in razsežnostih. Drugo stališče, liberalizem (ali sredina), je revolucijo podpiralo v točkah, ki so kazale h kapitalizmu in parlamentarizmu po angleškem zgledu. Tretje stališče, socializem (ali levica), pa je v revoluciji iskalo točke, ki bi mogle zamenjati takšen zgled. Pozneje, zlasti pa po letu 1848, ko je konservativizem prebolel fevdalizem in monarhijo, ko je liberalizem prevzel vodilno vlogo in ko je strašilo socializma s svojo senco prekrilo vse celine, so lahko ta tri stališča služila za orientacijo po političnem prostoru vseh zahodnih in pozahodnjenih držav. Tudi fašizem, ki ni del te trojice, lahko razumemo kot konservativni odgovor na grožnjo socializma po veliki gospodarski krizi tridesetih let prejšnjega stoletja.

Konservativizem in liberalizem sta imela v zadnji četrtini stoletja priložnost, da svet spremenita na bolje. Svojo priložnost sta veličastno zapravila. Naše ne bosta ugrabila.

Slovenski politični prostor takšnemu zgodovinskemu razvoju ni ušel. Vsaj od začetka 20. stoletja so tudi pri nas obstajala vsa tri politična stališča, čeprav sta konservativizem in liberalizem prva štiri desetletja socializem tlačila, ta pa jima je vsaj v svoji avtokratski različici naslednja štiri desetletja uslugo vračal. Z razpadom jugoslovanskega in preostalih »dejansko obstoječih socializmov« pa je tako v Sloveniji kakor drugod po svetu prišlo do zgodovinskega reza – socializem je domala izumrl, prazno mesto, ki ga je pustil za sabo, pa so si s pomočjo politične mimikrije prisvojili rdeče obarvani liberali, običajno socialdemokrati. Ostanki socializma so preživeli le v politično najrazvitejših ali ekonomsko najbolj izkoriščanih državah Evrope, iz njih pa so v zadnjih letih nastale upoštevanja vredne socialistične stranke, med katerimi sta Die Linke v Nemčiji ali Siriza v Grčiji.

Vstajniško gibanje se v politično zgodovino buržoazne družbe vpisuje kot ponovitev nemške in grške zgodbe z drugimi sredstvi. Če sta tako Die Linke kakor Siriza »stranki strank«, posamezni deli katerih so lahko preživetje socializma zagotavljali že z golo institucionalno inercijo, pa v Sloveniji takšne stranke seveda ni. Da bi se lahko socializem spet dvignil, je bil potreben spontan in množičen izbruh vseh tistih, ki jim preživetja ne zagotavlja politična funkcija ali lastništvo nad proizvajalnimi sredstvi, ampak morajo zanj prodajati svojo delovno silo; torej vseh tistih, ki se nočejo zadovoljiti s tem, da se kapitalizmu spet nadene človeški obraz, ampak želijo kapitalizmu izpuliti pošastne čekane; torej vseh tistih, katerih posebni interes je hkrati tudi obči interes. In res – politično najzavednejši deli vstajniškega gibanja zagovarjajo ravno socializem, čeprav ga različni deli imenujejo različno, na primer »demokratični socializem«, »neposredna demokracija« ali »trajnostni razvoj«.

Naloga, ki je pred vstajniškim gibanjem, je torej dvakratna in obakrat težka. Vstajniško gibanje se mora zgraditi tudi kot stranka, ampak kot odprta in demokratična stranka, ki se bo lahko izognila železnim zakonom strankarstva. Vstajniško gibanje pa se mora zgraditi tudi kot socialistično gibanje in kot socialistična stranka, ki se bo lahko od obstoječih konservativnih in liberalnih strank ločila tudi vsebinsko. Popraviti moramo ne le napake tranzicije, kakor pravijo obstoječe stranke, ampak tudi napako, ki je sama tranzicija v kapitalizem.