Skromen predlog

Otožen prizor se nudi tistim, ki pohajajo po tem imenitnem mestu ali popotujejo po deželi, ko vidijo, da se na ulicah, cestah in vratih kajž tare beračev ženskega spola, njim za petami pa troje, četvero ali šestero otrok, razcapanih in nadlegujočih slehernega mimoidočega za miloščino. Te matere, ki si s poštenim delom ne morejo zaslužiti vsakdanjega kruha, so prisiljene prebiti ves ljubi dan postopajoč in moledujoč za svoje nemočne otročiče, ki bodo, ko odrastejo, zaradi pomanjkanja dela postali tatovi ali pa bodo zapustili svojo ljubljeno rodno grudo in se šli borit za Pretendenta v Španijo ali se prodali na Barbados.

Menim, da vse strani soglašajo, da je to gromozansko število otrok v naročjih, na plečih ali za petami mater in pogosto tudi očetov, zelo huda dodatna neprilika v sedanjem, obžalovanja vrednem stanju kraljestva; prav zato bi si tisti, ki se bo domislil pravične, cenene in preproste metode, s katero bi te otroke spremenili v čile in koristne ude skupnosti, zaslužil tolikšno hvaležnost javnosti, da bi mu gotovo postavili kip kot zaščitniku naroda.

Toda moj namen ni niti zdaleč omejen na to, da bi poskrbeli samo za otroke poklicnih beračev; veliko večje razsežnosti ima in zaobjel bo celotno število otročičev določene starosti, rojenih tistim staršem, ki so jih tako nesposobni rediti kot oni, ki na ulicah trkajo na našo dobrodejnost.

Kar se tiče mene samega, sem po dolgih letih usmerjanja svojih misli k temu važnemu vprašanju, in po tem, ko sem zrelo pretehtal premnoge predloge drugih snovalcev, ugotovil, da so ti v svojih izračunih skrajno napačni. Res je, da je otroka, ki je ravnokar padel iz svoje roditeljice, eno sončno leto moč rediti z njenim mlekom in občasnim grižljajem drugih jestvin; in res je, da to večinoma ne presega vrednosti dveh šilingov, ki ju mati vsekakor lahko pridobi, oziroma si njeno vrednost priberači med odpadki s svojim zakonitim beraškim poklicem; a starost enega leta je ravno tista, za katero predlagam, da se od nje naprej zanje poskrbi tako, da ne bodo na plečih svojih staršev ali župnije in ne bodo do svojih poslednjih dni terjali hrane in oblačil, temveč bodo, ravno nasprotno, prispevali k hranjenju in deloma oblačenju na tisoče drugih.

Moj načrt ima še eno veliko prednost, in sicer to, da bo zajezil hotene splave in tisto odvratno navado žensk, da umorijo svoje pankrte, ki pa jo, žalibog!, pri nas še vedno vse prepogosto srečujemo, in s pomočjo katere žrtvujejo uboge nedolžne dojence, a se bojim, da bolj zategadelj, da se ognejo stroškom kot sramoti, in ki bi prebudila solze in sočutje tudi v najbolj divjaških in nečloveških prsih.

Število duš v tem kraljestvu se po navadi ocenjuje na milijon in pol, od katerih je, tako sem preračunal, približno dvesto tisoč parov, v katerih je žena roditeljica; od tega števila odštejem trideset tisoč parov, ki so svoje otroke sposobni vzdrževati, čeprav slutim, da jih spričo sedanjih nadlog v kraljestvu ne more biti toliko; a če to vseeno privzamemo, nam ostane sto sedemdeset tisoč roditeljic. Od tega spet odštejem petdeset tisoč za tiste ženske, ki splavijo, ali za tiste, katerih otroci pomrejo v prvem letu po nesreči ali zaradi bolezni. Tako torej ostane samo sto dvajset tisoč otrok revnih staršev, rojenih v enem letu. Vprašanje je torej, kako naj se jih vzredi in poskrbi za njihovo število, kar je, kakor sem že dejal, in še posebej upoštevaje sedanje stanje stvari, povsem nedosegljivo po vseh metodah, predlaganih do sedaj. Zaposliti jih namreč ne moremo ne v rokodelstvu ne v poljedelstvu; hiš ne zidamo (na deželi, mislim), zemlje ne obdelujemo; zelo redko si lahko vsakdanji kruh zaslužijo s krajo, dokler ne dosežejo starosti šestih let, razen če niso izrazito učljivi, čeprav priznam, da se osnov naučijo že veliko prej, v času, ko nanje lahko gledamo kot na novince, o čemer me je poučil neki visoki gospod v grofiji Cavan, ki mi je slovesno zagotovil, da ne pozna več kot enega ali dva primera pod starostjo šestih let, in to celo v tistem predelu kraljestva, ki tako zelo slovi po najspretnejšem obvladovanju te umetnosti.

Naši trgovci mi zatrjujejo, da deček ali deklica, mlajša od dvanajstih let, nista dobrina, ki bi se jo dalo prodati; in da celo takrat, ko dosežeta to starost, na trgu ne bosta navrgla več kot tri funte ali največ tri funte in pol krone; se pravi, da se ne izplačata ne staršem ne kraljestvu, kajti izdatki za njuno hrano in cape so najmanj štirikrat višji.

Zdaj bom torej ponižno razgrnil svoje misli, za katere se nadejam, da ne bodo deležne niti najmanjših ugovorov.

Neki zelo učeni Američan, s katerim sem se seznanil v Londonu, mi je zagotovil, da je mlad, zdrav, dobro dojen otrok pri enem letu starosti najokusnejša, najbolj nasitna in najbolj zdrava hrana, pa najsi bo dušen, pražen, pečen ali kuhan; in niti zdaleč ne dvomim, da ga je moč enako okusnega postreči sesekljanega v omaki ali razkosanega v raguju.

Zato v javni pretres najponižneje ponujam razmislek, da se od sto dvajset tisoč otrok, kakor smo že izračunali, dvajset tisoč otrok da na stran za razplod, pri čemer naj bo samo ena četrtina moškega spola; to je več, kot pustimo ovcam, črnemu govedu ali svinjam; moj argument je ta, da so ti otroci redko sad zakonske zveze, se pravi tistega stanu, ki ga naši divjaki ne cenijo dosti, zatorej bo en samec zadoščal za štiri samice. Ostalih sto tisoč pa se, ko dopolnijo eno leto, ponudi naprodaj imenitnim in premožnim osebam v vsem kraljestvu; pri tem se materam svetuje, naj jim v zadnjem mesecu pustijo obilno sesati, da bodo na gosposko mizo prišli rejeni in mastni. En otrok bo zadoščal za dve jedi, kadar se gostí prijatelje, ko pa družina obeduje sama, bo njegova prednja ali zadnja četrtina zadoščala za obilen obrok; popopran in posoljen pa bo zelo dober pogret tudi četrti dan, še posebej pozimi. V obzir sem vzel povprečje, v skladu s katerim novorojeni otrok tehta 12 funtov, ob sončnem letu osorej, če je zadostno dojen, pa se njegova teža poveča na 28 funtov.

Priznam, da bo ta hrana nekoliko draga in zatorej najbolj primerna za zemljiško gospodo, za katero se zdi, da je, glede na to, da je tako ali tako požrla že večji del staršev, do otrok tudi najbolj upravičena.

Zato v javni pretres najponižneje ponujam razmislek, da se od sto dvajset tisoč otrok, kakor smo že izračunali, dvajset tisoč otrok da na stran za razplod, pri čemer naj bo samo ena četrtina moškega spola.

Sezona mesa otročičkov bo trajala vse leto, bogatejša bo marca ter malo pred tem in malo pozneje; kajti, kot je dejal neki resni pisec, ugleden francoski zdravnik, rodovitnost zagotavlja prehrana, bogata z ribami, zato se v rimskokatoliških deželah rodi več otrok približno devet mesecev po postu kot pa v kateremkoli drugem času. To se pravi, da bodo tržnice približno leto dni po postu bolje založene kot običajno, zakaj število papežniških otrok v tem kraljestvu je najmanj ena proti tri; in to bo imelo še eno dodatno prednost, saj bo zmanjšalo število papistov med nami.

Izračunal sem že, da so stroški za vzrejo beraškega otroka (in mednje prištevam vse kajžarje, težake in štiri petine kmetov) približno dva šilinga na leto, vštevši cape, in menim, da noben gentleman ne bo negodoval, če bo moral odriniti deset šilingov za truplo dobro rejenega otroka, ki bo, kot sem dejal, zadoščalo za štiri izborne in nasitne mesne jedi, kadar ima v gosteh kakega prav posebnega prijatelja, ali pa lastno družino, da obeduje z njim. Tako se bo gospod naučil postati dober posestnik in bo priljubljen med svojimi najemniki; mati bo imela osem šilingov dobička neto in bo zmožna za delo, dokler ne rodi novega otroka.

Tisti, ki so bolj stiskaški (kar, priznam, terjajo od nas ti težki časi), lahko truplo tudi oderejo; umetelno obdelana koža bo zadoščala za par damskih rokavic ali poletnih čevljev za imenitnega gospoda.

Kar zadeva naše mesto Dublin, se bodo v njem v za to najbolj prikladnih predelih ustanovile klavnice v ta namen; mesarjev pa nam tudi, o tem smo lahko prepričani, ne bo primanjkovalo, čeprav bi sam raje predlagal, da se otroke kupuje žive in se jih da pod nož v takem stanju, kot to napravimo z odojkom na ražnju.

Nekega zelo vrlega moža, ki svojo deželo resnično ljubi, in čigar odlike nadvse cenim, je razpredanje o tem predmetu pred kratkim tako razvedrilo, da je predlagal izboljšavo mojega načrta. Dejal je, da so mnogi gentlemani v kraljestvu zadnje čase povsem iztrebili svojo jelenjad, in da bi se pomanjkanju divjačine po njegovem dalo odlično odpomoči s trupli mladcev in mladenk, ne starejših od štirinajst in ne mlajših od dvanajst let; zdaj namreč obstaja veliko število oseb obeh spolov v sleherni grofiji, ki stradajo zaradi pomanjkanja dela ali priložnosti za služenje; in njih bi dali na razpolago njihovi starši, če so še živi, sicer pa njihovi najbližji sorodniki. Toda kljub dolžnemu spoštovanju do tako odličnega prijatelja in tako zaslužnega domoljuba, ne morem docela soglašati z njegovimi občutji; kar zadeva samce namreč, mi je moj ameriški znanec na podlagi premnogih izkušenj zatrdil, da je njihovo meso v splošnem trdo in pusto, prav takšno, kot je zaradi nenehne telesne dejavnosti meso naših šolarjev, njih okus pa zoprn; to, da bi se jih poredilo, pa izdatkov ne bi povrnilo. Kar pa zadeva samice, bi to, z vsem dolžnim spoštovanjem, vendar pomenilo izgubo za občestvo, kajti kmalu bi imele same postati roditeljice; razen tega pa ni povsem izključeno, da bi se kakim tankovestnim ljudem zdelo primerno grajati takšno navado (čeprav povsem po krivici), češ da nekoliko meji na krutost; to pa je zame, priznam, od nekdaj najmočnejši ugovor proti vsakemu podjetju, pa najsi je mišljeno še tako dobronamerno.

Toda naj svojemu prijatelju ne bom nepravičen: priznal mi je, da ga je na to misel napeljal slavni Psalmanazar, domorodec z otoka Formoza, ki je pred kakimi dvajsetimi leti prišel v London, in povedal mojemu prijatelju, da v njegovi deželi, kadar se primeri, da se bo usmrtilo kakšno mlado osebo, rabelj proda truplo imenitnim osebam za prvovrstno poslastico; in da je bilo v njegovem času truplo petnajstletnega dekleta, ki so ga križali zaradi poskusa zastrupitve cesarja, prodano ministrskemu predsedniku dežele njegovega cesarskega veličanstva in drugim velikašem na dvoru, in sicer naravnost z vislic po štiristo kron za kos. Pri najboljši volji ne morem zanikati, da bi se našemu kraljestvu godilo kaj slabše, če bi številna rejena mlada dekleta v tem mestu − ta brez enega samega beliča premoženja nikamor ne morejo in zahajajo v gledališča in se sestajajo v uvoženem lišpu, ki ga ne bodo nikoli poplačale − namenili enaki rabi.

Nekatere osebe potrtega duha si belijo glavo zaradi velikega števila siromakov, ki so stari, bolni ali pohabljeni, in naprošen sem bil, naj svoje misli namenim smeri, ki bi jo veljalo ubrati, da bi se potolažilo narod, ki ga pesti taka huda nadloga. Toda mene ta reč niti najmanj ne boli, kajti splošno znano dejstvo je, da ti vsak dan umirajo in propadajo zaradi mraza in gladu, nesnage in zajedavcev, in sicer s tako naglico, kot jo je moč razumno pričakovati. Kar zadeva mlade težake, pa so se ti znašli v ravno tako upa polnem položaju; dela ne najdejo, zato hirajo zaradi pomanjkanja prehrane, in sicer do te mere, da, če bi jih kdo po nesreči utegnil najeti za delo, tako ali tako nimajo moči za njegovo opravljanje; in tako bosta dežela in oni sami na vso srečo rešeni prihodnjih muk.

Predaleč sem skrenil, zato se bom vrnil k svojemu predmetu. Mislim, da so prednosti predloga, ki sem ga predstavil, očitne in številne, kakor tudi skrajno pomembne.

Prvič, kot sem že omenil, bi moj predlog bistveno zmanjšal število papistov, s katerimi smo leto za letom vse bolj preplavljeni, kajti oni so glavni razplojevalci naroda in tudi naši najhujši sovražniki; doma ostajajo z načrtom, da bi kraljestvo predali Pretendentu in upajo, da se bodo okoristili z odsotnostjo številnih vrlih protestantov, ki so se odločili, da bodo deželo raje zapustili, kot pa da bi ostali doma in proti svoji volji plačevali desetino škofovskemu kuratu.

Drugič, revnejši najemniki bodo dobili nekaj vrednega, kar bo njihovo in jim bo v težavah lahko zakonito pomagalo plačati najemnino svojemu gospodu, potem ko sta jim bila žito in govedo že zasežena, denar pa jim je tako ali tako tuj.

Tretjič, ker stroškov vzdrževanja sto tisoč otrok, starejših od dveh let, ni mogoče oceniti na manj kot deset šilingov na leto po glavi, se bo narodno bogastvo povečalo za petdeset tisoč funtov letno; vse to poleg dobrobiti nove jedi, vpeljane na mize premožnih gentlemanov v kraljestvu, ki premorejo izbran okus. In denar bo krožil med nami, kajti dobrina bo povsem našega izvora in izdelave.

Četrtič, nenehne roditeljice se bodo, poleg tega, da bodo s prodajo otrok zaslužile osem šilingov na leto, znebile tudi izdatkov za njihovo vzdrževanje po enem letu.

Petič, ta hrana bo prinesla tudi veliko odjemalcev v tavernah, kjer bodo vinski trgovci zagotovo toliko preudarni, da se bodo domislili najboljših receptur za njeno izborno pripravo, in tako bodo njihove krčme pogosto obiskovali imenitni gentlemani, ki se zaradi poznavanja dobre jedače upravičeno visoko cenijo; in spreten kuhar, ki zna ustreči gostom, si bo že izmislil, kako jim ustreči najbolj zasoljeno, kar se da.

Šestič, to bo velika spodbuda za sklepanje zakonskih zvez, ki jih vsi modri narodi spodbujajo bodisi z nagrajevanjem ali pa z uvajanjem zakonov in kazni. Prebudilo bo večjo skrb in nežnost mater do otrok, saj bodo zdaj lahko živele v trdni veri, da bodo za svoje uboge otročiče sposobne poskrbeti do konca njihovega življenja, saj bo občestvo na neki način prispevalo k njihovemu letnemu dobičku, namesto k izdatkom. Med poročenimi ženskami bomo gotovo lahko priča poštenemu tekmovanju v tem, katera bo na tržnico prinesla najbolj zalitega otroka. Možem bodo žene v času nosečnosti tako ljube, kot so jim zdaj breje kobile, krave in svinje, ki imajo vsak čas povreči; ne bodo jim več namenjali udarcev ali brc (kot je zdaj prepogosto v navadi), ker se bodo bali, da ne bi splavile.

Moj načrt ima še eno veliko prednost, in sicer to, da bo zajezil hotene splave in tisto odvratno navado žensk, da umorijo svoje pankrte.

Še mnoge druge prednosti bi lahko našteli. Denimo prirastek več tisoč dodatnih trupel za naš izvoz soljene govedine v sodih, širjenje svinjskega mesa in izboljšanje umetnosti predelovanja slanine, katere tolikšno pomanjkanje trpimo zaradi uničenja prašičev, ki so prepogosto pristali na naših mizah in ki se jih po okusu ali izbornosti na noben način ne more primerjati z lepo rejenim, zalitim enoletnim otrokom, čigar praženo telo bo lep okras županove pojedine ali kakšne druge javne gostije. Toda te in mnoge druge prednosti bom izpustil, saj sem nagnjen k jedrnatosti.

* * *

Nazadnje naj povem še to, da se lastnega mnenja nikakor ne oklepam tako silovito, da bi že vnaprej zavrnil kak drug predlog, ki bi ga dali modri možje, in bi se izkazal za enako neškodljivega, poceni, preprostega in učinkovitega. Toda preden bo kdo podal kaj takega, kar bo izpodbijalo moj predlog in obetalo, da ga izboljša, bi si želel, da njegov tvorec ali tvorci temeljito premislijo dvoje. Prvič, kako bodo, upoštevaje, kako stvari trenutno kažejo, zmožni najti hrano in obleko za sto tisoč nekoristnih ust in pleč? In drugič, v vsem kraljestvu je okroglo milijon bitij v človeški podobi, katerih vzdrževanje bi jim nakopalo za okroglo dva milijona funtov sterlingov dolga, če seštejemo tiste, ki so berači po poklicu, ter večino kmetov, kajžarjev in delavcev z ženami in otroki vred, ki so dejansko prosjaki; tiste politike, ki jim moj predlog ni povšeči in ki bi si morda celo drznili ugovarjati, naprošam, naj najprej vprašajo starše teh smrtnikov, ali se jim ne bi zdela velikanska sreča, če bi bili pri starosti enega leta prodani za prehrano na način, kakršnega predpisujem, in bi se s tem ognili tistim večnim prizorom zle sreče, kakršnih so od vekomaj deležni zaradi zatiralske gospode, nezmožnosti plačevanja najemnine, ker nimajo denarja ali poklica, pomanjkanja navadnega živeža in brez strehe nad glavo ali brez oblačil, ki bi jih ščitila pred ostrino vremena, in zaradi gotovega obeta, da bodo takšne ali še večje muke za vekomaj naprtili svojemu rodu.

Z največjo iskrenostjo izjavljam, da nimam pri prizadevanjih za uveljavitev tega nujnega koraka nikakršne osebne koristi niti kakega drugega motiva razen javne koristi svoji deželi na način, ki bo pospešil trgovanje, poskrbel za otroke, odrešil reveže in naredil bogatim nekaj malega veselja. Otrok, od katerih bi se lahko nadejal koristi v vrednosti enega samega penija, nimam; moj najmlajši je star devet let, moja žena pa prestara za rojevanje.