Zakaj Jonathan Swift danes?
Pričujoči pamflet je Swift leta 1729 napisal zato, da bi neprizanesljivo razkrinkal barbarstvo oblastnikov. Tedanjih, današnjih?
Anglo-irski pesnik, pripovednik, politični pamfletist in polemik Jonathan Swift (1667-1745), ki se je z Gulliverjevimi potovanji nesmrtno vpisal v zahodni literarni kanon, velja za enega največjih mojstrov angleške proze in enega najbolj plodovitih in gorečih satirikov na temo človeške neumnosti in nadutosti. Povest o sodu, Bitka med knjigami, Skromen predlog, Razprava o mehaničnem delovanju uma, Argument proti odpravi krščanstva, O spanju v cerkvi, Suknarjeva pisma, Navodila služabnikom, če naštejemo le nekaj naslovov, so vrhunske satire, ki sodijo med nesporne umetniške vrhunce proze 18. stoletja. V njih je nebrzdano in dostikrat tudi surovo in osebno žaljivo napadal politične nasprotnike, pa tudi druge osebnosti in bičal obče človeške slabosti. Kljub temu, da se ga je oprijel sloves težavnega in brezobzirnega zajedljivca, mizantropa in mizogina, pa mu ni manjkalo humorja in vedrine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Anglo-irski pesnik, pripovednik, politični pamfletist in polemik Jonathan Swift (1667-1745), ki se je z Gulliverjevimi potovanji nesmrtno vpisal v zahodni literarni kanon, velja za enega največjih mojstrov angleške proze in enega najbolj plodovitih in gorečih satirikov na temo človeške neumnosti in nadutosti. Povest o sodu, Bitka med knjigami, Skromen predlog, Razprava o mehaničnem delovanju uma, Argument proti odpravi krščanstva, O spanju v cerkvi, Suknarjeva pisma, Navodila služabnikom, če naštejemo le nekaj naslovov, so vrhunske satire, ki sodijo med nesporne umetniške vrhunce proze 18. stoletja. V njih je nebrzdano in dostikrat tudi surovo in osebno žaljivo napadal politične nasprotnike, pa tudi druge osebnosti in bičal obče človeške slabosti. Kljub temu, da se ga je oprijel sloves težavnega in brezobzirnega zajedljivca, mizantropa in mizogina, pa mu ni manjkalo humorja in vedrine.
Po letu 1713, ko je bil imenovan za dekana katedrale svetega Patrika v Dublinu, se je v Swiftu po večletnem molku spet zbudilo zanimanje za javne zadeve in je vnovič zastavil svoje ostro pero. Njegovo polemično pisanje v tem obdobju je vezano na irski boj proti zatiralskemu in izkoriščevalskemu angleškemu oblastništvu. Pamflet Skromen predlog za preprečevanje otrokom revežev na Irskem, da postanejo breme svojim staršem ali deželi, in s katerim se jih napravi javno koristne je napisal leta 1729. Globoko razočaranje nad brezbrižnostjo angleških gospodarjev na Irskem je prelil v retorično izbrušen, a sarkastično brutalen nasvet, naj revne irske katoliške družine redijo otroke in jih prodajajo protestantski gospodi za hrano, s čimer bi deželo na mah rešili sestradanih otrok in revščine. Swifta so zaradi pamfleta, v katerem je napadel angleško prevlado na Irskem in tudi teorije različnih političnih ekonomistov, ostro kritizirali že takoj ob izidu. Paradoksalno je, da so ga obtoževali krutosti in surovosti, saj je Skromen predlog, v katerem se domnevno zavzema za
kanibalizem na Irskem, napisal ravno zato, da bi neprizanesljivo razkrinkal barbarstvo oblastnikov.
Glavni članek
Skromen predlog
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.