Na poti ostarkizma

Spoštovani gospod urednik,

Težko je razumeti, da tak časopis, kakršen je Mladina, redno objavlja besedila g. Nežmaha. Pravkar sem poslušal njegov intervju na tretjem programu RTV Slovenija (18. februarja popoldne). O Viktorju Blažiču in njegovih izkušnjah s komunističnim režimom je rekel (navajam po spominu): »Bil je zaprt leto ali dve, ali kolikor že.« Pobrskal sem po virih in odkril, da je bil V. Blažič (menda zato, da bi ustrahovali E. Kocbeka) v zaporu 11 mesecev. Seveda je hudo biti v zaporu tudi en sam dan, še zlasti, če si kot publicist kaznovan zaradi poštenega pisanja. Toda, dve leti zapora je vendar pomembno več kot pa 11 mesecev. Tudi sliši se povsem drugače. Toda to je resnicoljubje, ki ga goji g. Nežmah. Če Jazbinšek pravi, da sta Kučan in Stanovnik dobila parceli v dar od mesta in države, g. Nežmah že zahteva odstop obeh z njunih (pri enem celo bivše) predsedniških funkcij. Tako ’mimo grede’ ustvari resnico in vrže blato, seveda nikdar na desno stran. To je njegov zaščitni znak, ko piše v vaš časopis, ali ko (kako pogosto!) nastopa v drugih medijih. Pa kako rad moralizira in drugim razlaga, kaj je etično in kaj ni.