Odkupovalnice zlata

Biznis, ki se pojavi, ko se prikrade revščina. Danes je njihov trenutek – panoga je v razmahu.

Pod pragom revščine je leta 2011 pri nas živelo 273 tisoč ljudi. Na vprašanje Statističnega urada, ali bi lahko sami pokrili izreden strošek v višini 600 evrov, je polovica gospodinjstev tisto leto odgovorila negativno. Stopnja brezposelnosti je bila takrat 8,7 odstotka, brez dela pa 89 tisoč ljudi. Po zadnjih podatkih je brezposelnost narasla na 13 odstotkov.

Vse ni črno. Za odkupovalce zlata, na primer, so to zlati časi. Od februarja 2011, ko so prvo poslovalnico odprli v Kopru, jih ima podjetje Gold center zdaj že 20. Podjetje Gold store odpira petdeseto. Skupno 25 poslovalnic imata še podjetje Zlato za evre, ki je del skupine Oro in euro z več kot 150 odkupovalnicami po vsej Italiji, in Auro domus, ki je s 300 poslovalnicami največji trgovec z zlatom na Hrvaškem.

Gospodarska kriza jim koristi. Poleg finančne stiske prebivalcev je zaradi propadanja podjetnikov praznih več poslovnih prostorov, ki se oddajajo po nižji ceni kot pred leti. Kakor se navadno zgodi v času negotovosti v gospodarstvu, se je povečalo povpraševanje po naložbenem zlatu. V zadnjih desetih letih je njegova cena s 300 evrov za 31,1 grama narasla na skoraj 1400 evrov za unčo. Zdaj znaša okrog 39 evrov za gram, kar je še vedno krepko več kot 16 evrov, kolikor približno stane izkop grama zlate rude.

Razlogov, da se cena ne zniža, je več. Ker trgovanje z delnicami ni več tako »varno« kot prej, investitorji raje vlagajo v zlato. Pomembno pri tem je, da morebitni kapitalski dobiček, ki bi ga dosegli s preprodajo, ni obdavčen. Taka naložba ima prednost tudi pred depoziti. Ti so zaradi nizkih obrestnih mer, ki jih zlahka ’povozi’ inflacija, nedonosni. Največjo vlogo pri ohranjanju visoke cene zlata pa naj bi imelo povpraševanje iz Indije in Kitajske. Po poročanju BBC-ja novi srednji sloj v teh dveh državah hlepi po zlatem nakitu, centralni banki pa se zalagata z zlatimi palicami. Cena je visoka tudi zaradi špekulantov na borzah – zato se že nekaj časa ugiba, kdaj bo počil še »zlati balon«.

Preden so začeli zlatnino odkupovati specializirani trgovci, so to počeli zlatarji. Kot pove Draga iz zlatarne Platana, so na začetku krize ljudje kar drli k njim. »Menjav za drugi nakit je bilo malo, večinoma so samo prodajali,« pravi. »Koliko solz, koliko žalostnih zgodb je bilo …« se spominja. Stranke je prepričevala, naj, če je le mogoče, spominkov ne prodajo. »Po drugi strani pa je še dobro, da imajo nekateri vsaj to podlago,« pravi upokojenka, ki v zlatarni dela od leta 1971.

Ko nekdo pride prodati zlato, je ponavadi že v težki stiski.

Tudi v odkupovalnicah se srečujejo predvsem s socialno ogroženimi. »No, za ta mesec sem preskrbljena. Kaj bom pa naslednji?« si je monolog ene od strank zapomnila zaposlena v odkupovalnici Auro domus. Študentka v poslovalnici Gold store ima večkrat vlogo terapevtke. »K nam pridejo upokojenci, ki nimajo za plačilo položnic,« pove.

Zlatnina je lahko vredna tudi trikrat več, kot zanjo iztržijo. Navedbe na plakatih pred poslovalnicami, da zlato odkupujejo po najvišji možni ceni, so po svoje zavajajoče, pravi Draga: »K meni pridejo stehtat verižico, in ko jim povem ceno, se čudijo, zakaj tako malo, če pa dajejo v odkupovalnicah toliko več. In gredo tja.« A cena je tam podobna. Za gram 14-karatnega nakita, ki vsebuje 58,5 odstotka čistega zlata, je temu primerno tudi izplačilo – okrog 20 evrov. 18-karatno zlato, ki ima tri četrtine čistega zlata, je vredno od 25 do 27 evrov za gram. Gram 22-karatnega zlata, ki ga sestavlja 90 do 91,6 odstotka čistega zlata, je vreden od 31 do 34 evrov. Najčistejše, 24-karatno zlato pa od 35 do 38 evrov za gram. Odvisno od trgovanja na borzi in od samih trgovcev – z razliko med odkupno in borzno ceno si morajo pač pokriti stroške poslovanja. Kot so ugotovili pri Zvezi potrošnikov, je razlika med ponudbami lahko do 30 odstotkov.

Pazljivi morajo biti tudi odkupovalci. Prodajalci sicer včasih niti ne vedo, da gre za ponaredek, večkrat pa poskusijo srečo. Opraviti imajo celo z ukradeno zlatnino. V Zlatarni Celje vedno zahtevajo podpis izjave, da zlato ni ukradeno. Njihova konkurenca pa račun stranki pošlje na dom. »Če hoče mladostnik prodati mamin prstan, pa ona tega ne ve, se bo v strahu, da bi izvedela, premislil,« razloži druga študentka v neki drugi poslovalnici Gold stora.

V poslovalnice za odkup zlata dopoldan prihajajo upokojenci. Ko se konča pouk, pridejo srebrnino prodat srednješolci. Popoldan in zvečer je čas za odrasle. Da revščina ne diskriminira, opažajo tudi pri Slovenski Karitas. Prošenj za pomoč je vse več. »Veliko je mladih in tistih, ki so izgubili delo. Želijo si delati, pa ne morejo. Zato so depresivni, ne vidijo več upanja,« pravi tajnik Imre Jerebic.

Stiska ves čas diha za ovratnik tudi odkupovalcem. Glede na to, koliko zlata so v topilnice poslali do sedaj, Draga ne verjame, da ga je med prebivalci še veliko.