Misliti nemogoče? Nemogoče že obstaja

Prostor Infoshopa nad Menzo pri koritu v AKC Metelkova so včeraj napolnili ti, ki resno mislijo, da jih nihče ne predstavlja, in drugi, ki nepredstavniško politično delovanje šele spoznavajo. V dveh urah debate, naslovljene »Onkraj predstavništva«, je petdeseterica udeležencev iskala odgovore, kako si sploh nepredstavništvo predstavljati, kako ga udejanjati, je to sploh možno … Bolj kot odgovori so bila pomembna prav vprašanja. Najaktualnejše: »Je res nujno, da vstajniško gibanje ustanovi stranko?« oziroma »So vstajniki res pozabili fukati?«

Zadnja različica se seveda nanaša na pisanje Marcela Štefančiča, jr., kjer opozarja, da je »zgodovina jasna: kadar protestno gibanje ni ustanovilo stranke, se je ujelo v začarani krog in razvodenelo, zlagoma pa se je začelo vse bolj drobiti«. Podobnost s tem procesom opazi pri zakonskemu paru v Kubrickovih Široko odprtih očeh, ki se na koncu filma spomni: »Pozabila sva fukati!«

Lano je ta »pritisk na vstajnike« razburil. »Ravno zato, ker nismo pozabili fukati, nismo osnovali politične stranke,« je dejala. Po njenem je pisanje v Mladini tipičen primer uokvirjenega razmišljanja, kjer je edina možnost ta, da se ravnamo po že ustaljenih vzorcih, čeprav ti ne delujejo. Zahteva po novi stranki zato »počiva na podmeni, da je sistem predstavniške demokracije v redu. Sistem je napačen,« je povedala. »Tisti, ki hočejo ustanovit stranko, so pozabili, kaj je življenje in ti so pozabili fukati,« je bila jasna.

Tudi drugi so bili mnenja, da bi se z ustanovitvijo vstajniške stranke, z »imenovanjem gibanja, vstaje končale. Stranke iz gibanja že nastajajo, vstaja pa naj ostane neimenovana«, je bilo slišati. Težavo so videli tudi v tem, da je na protestih ogromna množica, z mnogoterimi mnenji, ki jih nova stranka nikoli ne bi mogla zajeti. Vsak strankarski program bi bil omejujoč. »Ko v stranki ne slediš glavni ideji, programu, si izobčen. V nepredstavništvu pa če že kaj narediš, to narediš zato, da bi šlo na bolje. In pri tem ideja stranke ni pomembna,« je težavo predstavniške demokracije izpostavila Nina.

Andrej je težavo videl v tem, da se vedno išče predstavnike, pa naj si bo to za protestnega gibanja ali druge oblike organiziranja: »To je delegitimizacija vseh ostalih. Nekatere se tako izključi iz političnega procesa.«

A tudi klici, naj se vendarle spomnimo 'realnosti', niso umanjkali. Klemen je opozoril na morebitne zaplete, ko hierarhična struktura ni vzpostavljena, ki bi se najverjetneje pojavili v kompleksnih družbenih odnosih. »Odnosi nepredstavništva so nekako brez pravil. In ko so odnosi brez pravil, pride do tega, da prevlada najmočnejši v skupini. To se je zgodilo v večih komunah po ZDA,« je opozoril.

Zlatko je menil, da bi neka formalna organizacijska oblika protestnikom dala vpliv na javno mnenje in omogočila volivcem, da glasujejo za njihove ideje. »Kakršen koli sistem si želimo vzpostaviti, morajo ljudi, ki ga bodo poskušali narediti, najprej izvoliti volivci,« je dejal.

Tine je bil za gradnjo alternativnih struktur, ki pa po njegovem mnenju puščajo ob strani konfrontacijo z oblastjo. »Zato je treba zgraditi družbenopolitično moč – naj bo to v obliki sindikata ali kakšne drugačne skupnosti –, ki bo imela vpliv na politiko,« se je spomnil na moč nestrankarskih socialnih partnerjev.

Lana in Andrej sta nato opozorila, da je realnost prav »tukaj«. Že so zbrani ljudje, ki so že izključeni iz procesov odločanja in iz kapitalističnih odnosov, in že delujejo po drugačnih, neustaljenih vzorcih. Ali kot je dejal nekdo drug: »Gibanje je ljudstvo kot takšno. Samoorganizacija se že dogaja. Avtonomija že živi. To je ta element nepredstavništva – ga že imamo! Težava je, kako to uveljaviti širše.«

V debati cikla pogovorov »Misliti nemogoče« je bilo predstavljenih tudi nekaj primerov, kjer se nepredstavništvo že dogaja. Omenjeni so bili žerjavisti v Luki Koper, ki imajo v sindikatu neke vrste neposredno demokracijo. Omenjen je bil Maribor, kjer naj bi se kmalu začeli pogovori o potrebah prebivalcev mestnih četrti. Omenjeni so bili veganski večeri, različne skupščine, prireditve in drugi 'odprti prostori', kjer se spoznavajo ljudje, ki so se prej morda kdaj le srečali, zdaj pa se skupaj spreminjajo in s konkretnimi akcijami spreminjajo tudi družbo. Omenjena je bila sama Metelkova. Bilo jo je popolnoma nemogoče misliti, zdaj pa deluje že 20 let.