Pasti prepovedi spletne pornografije

Prav moralni razlogi so tisti humus, na katerem v totalitarnih režimih uspevata cenzura ter nadzor interneta

Prepoved pornografije v spletni obliki, o kateri razmišlja islandska vlada na pobudo islandskega ministra za notranje zadeve Ögmundurja Jónassona, bi bila v popolnem nasprotju z idejo o svobodni družbi, so si edini spletni aktivisti, ki se borijo proti cenzuri in nadzoru interneta ter se pridružujejo mnenju strokovne javnosti, da je potrebno boj proti spolnemu nasliju začeti v družini ter z osveščanjem v procesu vzgoje in izobraževanja, ne pa s cenzuro in vladnimi načrti za prepoved pornografije.

V odprtem pismu islanskemu notranjemu ministru, ki ga je na pobudo Mednarodnega inštituta za sodobne medije podpisalo 40 zagovornikov človekovih pravic in predstavnikov organizacij iz 19 držav, vključno z Nemčijo, Poljsko, Veliko Britanijo, Palestino, Argentino, Perujem, Gvatemalo, Egiptom, Tunizijo, Marokom, Jordanijo in ZDA, podpisniki izražajo nasprotovanje nameram islandske vlade, saj po njihovem prepričanju vsakršno cenzuriranje interneta ter filtriranje svobodnega pretoka spletnih informacij predstavnike oblasti pripelje v skušnjavo, da bi začeli cenzurirati tudi mnenja, stališča in komentarje, ki oblastnikom oziroma nadzornikom niso povšeči, oziroma jih lahko vlada nemudoma razglasi za škodljive ali javnosti nevarne ter samovoljno prepove.

Islandska poslanka Brigitta Jonsdottir, nekdanja članica WikiLeaksa in predstojnica islandskega Mednarodnega inštituta za sodobne medije, je prepričana, da bi taka poteza islandske vlade resno ogrozila napore, ki jih organizacije za zaščito človekovih pravic vlagajo v preprečevanje cenzure v totalitarnih režimih po svetu, poleg tega pa bi številna podjetja odvrnila od gostovanja na islandskih spletnih strežnikih. Podpisniki podarjajo tudi, da nadzor vsebine na spletu ni mogoč brez nadzora telekomunikacij, kar pa lahko hitro predstavlja nevarnost za demokratično izražanje mnenj.

Poleg tega so zaskrbljujoče tudi utemeljitve, da Islandija razmišlja o cenzuriranju pornografskega materiala na internetu iz moralnih razlogov. Prav moralni razlogi so namreč tisto, s čimer poseganje v spletne vsebine ter cenzuro interneta nasploh upravičujejo totalitarni režimi po svetu. Za takšen nadzor spletnih strani ter njihovo blokado bi potrebovali tehnologijo, ki jo uporabljajo na Kitajskem v Severni Koreji. Razpoložljivi filtri varnega iskanja imajo precej težav pri blokiranju določenih vsebin, njihovo filtriranje pa je daleč od popolnega. Namera o prepovedi je v tem pogledu naletela tudi ostro nasprotovanje islandske Piratske stranke in drugih borcev proti cenzuri, ki jih je strah, da bo ta prepoved odprla vrata novim oblikam nadzora.

Islandija je država, kjer je že od leta 2010 prepovedana tiskana pornografija, pred dvema letoma pa so prepovedali striptiz bare. Poleg tega je na Islandiji od leta 2009 v veljavi zakon o prepovedi trgovanja s spolnimi storitvami, ki namesto spolnih delavk po švedskem modelu kaznuje stranke, ki iščejo in plačujejo spolne usluge. Zagovorniki prepovedi spletne pornografije svoje pobude utemeljujejo s prepričanjem, da pornografija krši osnovne človekove pravice žensk, ki v pornografskem materialu nastopajo pred kamero, drugi razlog za prepoved pa naj bi bil to, da pornografija postaja vse bolj nasilna in kot taka mladini zelo nevarna.

Halla Gunnarsdóttir, svetnica islandskega notranjega ministrstva poudarja, da je Islandija napredna in liberalna družba, ki ne preganja spolnosti, marveč nasilje, pred katerim naj bi prepoved zaščitila otroke. Raziskave namreč kažejo, da se otroci s pornografijo prvič srečajo pri enajstih letih in so pri tem prepuščeni samim sebi. Vloge staršev in vzgojo izobraževalnega sistema, ki bi morali pred cenzurnimi posegi poskrbeti za boljšo osveščenost islandske družbe, Gunnarsdóttirjeva ni posebej omenjala.

Podpisniki odprtega pisma zaključujejo svoje nasprotovanje nameravanim ukrepom islandske vlade z ugotovitvijo, da bo treba namesto cenzure, ki vedno doseže svoj nasprotni učinek, poiskati učinkovitejša sredstva za izboljšanje islandske družbe. Internet pač ni vir nasilja, je le medij, ki naredi nasilje prisotno, poudarjajo aktivisti. Ali kot je nekoč zapisal Aldous Huxley, če stvari ignoriramo, to še ne pomeni, da ne obstajajo, cenzura pa je le ena od bližnjic do popolne ignorance.