Kam z našo jezo?

V zadnjih tednih se kar vrstijo medsebojni napadi med vstajniki. Grobi, izključujoči. Glavna tarča so člani Društva slovenskih pisateljev, od javne tribune v Cankarjevem domu naprej. A ne samo oni. Med protestniki in njihovimi podporniki se pojavljajo žaljive oznake. »Kdo so ti starci, da bodo govorili v mojem imenu?« Starci? V čem pa se ta oznaka razlikuje od šovinistične oznake SDS, ki je Alenko Bratušek premerila po dolžini krila? Prvič se je to zgodilo, ko so televizije kot pobudnika protestov prepoznale Uroša Lubeja, urednika novomeškega portala Čuvar. »Kdo je ta, da si upa govoriti v našem imenu?« Pa spet: »Zakaj si je vzel Protestival pravico, da izbira govornike na protestih?« Nihče, ki le malo pogleda iz množice, ni dober. Pa to ni edino merilo izključevanja. »Nihče, ki je že bil v politiki, ne sme priti zraven, vsi so isti,« je slogan, ki se ves čas ponavlja. Je to družba, ki si jo želimo? Ker družbo, ki temelji na ekskluzivnosti in izključevanju, že imamo.

V Nemčiji prav zdaj spremljajo propad Piratske stranke. Bila je izjemna ideja, dosegla je velik uspeh, a danes klavrno propada. Le še zmerljivke so jo. Če se je še pred letom dni zdelo, da stranke nič ne more ustaviti, se danes posmeh, ki so ga nad polnostjo demokracije, ki naj bi ji bila zavezana ta stranka s svojo elektronsko komunikacijo, izkazuje za upravičen. Nekdanji voditelji in protagonisti se danes po gostilniško zmerjajo, bolj zmerni med njimi pa se razočarano umikajo.

Zakaj je grška Siriza v opoziciji? Ker stranke »stare grške levice« kljub trudu predsednika Sirize Aleksisa Ciprasa z njo nočejo sodelovati.

Napadi med različnimi skupinami slovenske vstaje so izbruhnili po tribuni, ki jo je organiziralo Društvo slovenskih pisateljev 31. januarja v Cankarjevem domu. Naslov je bil »Slovenska kultura sredi razpada vrednot«. Že takoj po tribuni so se pojavile kritike, češ, zakaj organizatorji niso dali več in prej besede predstavnikom drugih skupin, pa od kod članom pisateljskega društva pravica, da si uzurpirajo prostor. Kritike so sledile tudi v medijih, z napadi na Vena Tauferja, pa Spomenko Hribar in druge predstavnike društva. Kako si lahko jemljejo pravico nastopati v imenu vstajnikov? Neizprosno jih je napadel tudi filozof Slavoj Žižek v Sobotni prilogi Dela, v soboto, 2. marca: »Omeniti je treba tudi zborovanje v Cankarjevem domu, kjer si je vstajniško gibanje poskušala prisvojiti pisateljsko-kulturniška elita. Ko sem videl obraze, ki so sedeli na odru prve pol ure, se mi je strgalo – pa kaj imajo ti kulturniški jamrači (vsaj večina med njimi) opraviti z vstajniki, ki so sicer na tem zborovanju prišli do besede šele proti koncu, ko se je dvorana že praznila.«

Vsaki kritiki Slavoja Žižka je treba prisluhniti. In prisluhniti je treba tudi preostalim kritikam omenjene tribune, pa tudi ravnanja pisateljskega društva. A vendar: Kaj so v resnici naredili narobe pisatelji? Naredili so tribuno oziroma tisto, kar zmorejo in znajo. Sami so vnaprej povedali, da je to njihov prispevek k skupni stvari. Nič več od tega. Upali so, da bo morda na koncu tribune podpisana deklaracija. In da, seveda se je tribuna razvlekla. Skoraj nobeden od nastopajočih ni spoštoval omejitve časa. Kar se na takšnih tribunah praviloma zgodi. Seveda so nastopili najprej njihovi člani, med njimi pa tisti najstarejši, staroste. A ta tribuna je bila le en prispevek, prispevek te skupine, k skupni stvari.

Napad, ki je sledil, je bil tako slovenski. Nič ni bilo dobro, na koncu se je pisateljem očitala že njihova starost. In da, odbojevali so veliko bojev, v nekem drugem času in nekem drugem prostoru. In danes ni več isti čas, so ponavljali kritiki. Morda so danes res drugi časi, a to nikomur ne daje pravice, da drugemu odvzema pravico, da naredi, kar zna. To je bil njihov kamenček v mozaik upora. Vsak prispeva v okviru svojega znanja in zmožnosti. Nekdo organizira vstaje, drug tribune, tretji naredi plakate. Tako so izkušnje iz Grčije in Islandije, na primer. A v Sloveniji je bilo to drugače sprejeto. Ne kot eden od prispevkov k skupnemu. Eni dogodki uspejo bolj, drugi manj – a pomembno je, da si vsi prizadevajo za skupni cilj. A ne v Sloveniji. V Sloveniji je treba z gorjačo nad vsako glavo.

Za vsako izmed skupin, ki sodelujejo pri protestih in vstaji, je mogoče najti takšno kritiko. Za vsak dogodek. In z marsikatero kritiko se je mogoče strinjati. Vsaka izmed skupin ima namreč svojo agendo, svoje cilje, vsaka tudi svoje ambicije, zmožnosti in znanje. Izkušenj je malo. A če se to ne želi videti, lahko vsak izključi vsakega. Je to ta družba, ki jo hočemo? V tej prihodnosti, ki jo danes rišejo glasniki protestov, je namreč na koncu gotov vsak. Nihče ne bo dovolj dober, če je že zdaj vsak izmed njih pričakan z nabrušenim nožem, v trenutku, ko se z njim kdo ne strinja.

A tovrstnih meril izključevanja, ki se sidrajo v javnosti, je veliko. »Čas je, da politiko prevzamejo mladi,« na primer. Kakšno merilo pa je to? Poskusimo s podobnim, enakim: Politika je samo za moške. Je to merilo kaj drugačno? Je mogoče, da leta 2013 od tistih, ki se borijo za družbo vključevanja, slišimo takšno merilo? Smo mar zdaj izvedli neko drugo lustracijo? In kdo je mlad? Obstaja starostna meja? Na primer 45 let? Alenka Bratušek jih ima 40. Ona ne spada med mlade politike? Je merilo torej 35 let? Potem izpade tudi Barbara Rajgelj. Ona pa je sprejemljiva, kljub starosti? Bo torej obstajala komisija, ki bo spuščala »naše« naprej? Ali pa je to merilo v resnici le evfemizem za nove obraze oziroma za izključevanje tistih, ki zdaj enemu, zdaj drugemu niso všeč? Levo volilno telo je sicer že na vsaj trojih zaporednih volitvah zahtevalo nove obraze. In jih tudi dobilo, jih ima že v parlamentu. Ni se ravno posrečilo. Pa so bili skoraj sami nepopisani listi, mar ne? Mimogrede: kaj pa pokojni Stéphane Hessel, avtor uspešnice Dvignite se? Je bil pri svojih 93 prestar in zaradi svoje preteklosti še »star obraz«, ne nazadnje je bil partizan in visok diplomat?

Kaj je temeljno sporočilo protestov? Da je dovolj izključevanja, da mora biti Slovenija prava socialna država, v kateri se spoštujejo človekove pravice in zakoni. To so temeljne zaveze, ki so jim predane vse skupine, ki so jim predani vsi, ki hodijo na proteste. Potem se začnejo razlike. In teh res ni malo. Slavoj Žižek pravi: ne več enotnosti, več razlik. Absolutno ima prav. A problem, ki se kaže tudi med protestniki, na enak način kot v »stari« politiki, ni odsotnost razlik, ampak odsotnost spoštovanja razlik. Seveda Delavsko-punkerska univerza nikoli ne bo govorila enakega jezika kot Društvo slovenskih pisateljev. Zakaj bi ga? Saj nočemo te družbe. To družbo ponuja že Janez Janša. V Sloveniji ni problem različnost, ampak sposobnost sodelovanja različnih. Dovolj je ekskluzivnosti, sodobna družba govori o inkluzivnosti.

Čas je, da politiko prevzamejo mladi. Kakšno merilo pa je to? Poskusimo s podobnim, enakim: Politika je samo za moške. Je to merilo kakorkoli drugačno?

Primerov ekskluzivnosti je še veliko. Nova levica, ki nastaja, ne sme sodelovati s staro levico, torej s strankami, ki se v državnem zboru ali zunaj njega deklarirajo kot leve stranke, je še eno uveljavljeno geslo. Po navadi je izrečeno hkrati z naslednjim: Slovensko protestniško gibanje bi moralo prerasti v nekaj podobnega, kot je Siriza v Grčiji. Res je. Siriza je res lahko zgled. A Siriza ima problem – je v opoziciji. Zakaj je v opoziciji? Ker stranke »stare levice« kljub trudu predsednika Sirize Aleksisa Ciprasa, z njo nočejo sodelovati. Obratno je, torej: Siriza bi sodelovala. Nobene ekskluzivnosti.

»Obstoječe leve stranke so namreč začele krasti ideje vstajnikom.« Če današnja slovenska »stara levica« prevzema ideje protestnikov in jih posluša, zakaj bi bilo to nekaj slabega? Zakaj bi to pomenilo krajo vstaje? Mar ne gre prav zato, da se slovenska politika na vse možne načine prekvasi s tem novim, drugačnim pogledom na družbo, stran od neoliberalnih zablod? Del vstajnikov to razume. Del ne želi sodelovanja z nikomer, ki je karkoli že bil, ki je kakorkoli povezan s starim. Seveda je tudi to možno. A rezultat tega si lahko ogledamo v Italiji.

Pot v politiko vodi skozi parlament. Seveda je mogoče poskusiti tudi drugače. Mladina je januarja 2010 lansirala peticijo Ukinimo vojsko. V naslednjih mesecih smo zbrali 9000 podpisov podpore, preverjenih in dejanskih. To je res visoka številka. A vse, kar smo v resnici dosegli, sta bili dve obravnavi peticije na dveh različnih odborih državnega zbora. Naprej nismo prišli, ker naše ideje ni prevzela nobena stranka. Do tu nese neposredna demokracija. Poti do političnega vplivanja pa gredo skozi parlament. Kdor hoče imeti politični vpliv, bo moral na volitve. Seveda je mogoča druga pot: španski uporniki so na primer rekli, ne gremo se volitev. Danes jih nikjer ni, nimajo nobenega vpliva, od prečrtanih volilnih lističev ni nastalo nič. Grški so rekli, gremo na volitve, in prišli so najdlje. A rekli so: hočemo sodelovati. Ker je Siriza že v izhodišču zveza različnih.

Kdor hoče vstopiti v politiko, ve, kako se to stori. In to lahko naredi tudi kdo drug, s katerim se prvi ne strinja. To so res elementarne zapovedi. Danes dajati navodila, kdo sme in kako sme, sploh s tako nepotrebnimi merili, kot smo jih navedli, pomeni ne pristajati na demokracijo. Ne moreš biti hkrati za novo družbo, pri tem pa na poti do te družbe zagovarjati in uporabljati vsega tistega, kar naj bi, ko boš do oblasti prišel, zavračal. Vključujoča družba je družba drugačnih odnosov, kot jih imamo danes. In če današnji vstajniki ne bodo razumeli, da so si med seboj zelo različni, in te različnosti spoštovali, bodo na koncu morda ustanovili veliko strank, se medsebojno obdelovali, nobena pa ne bo dosegla resnega rezultata. In to je tudi sporočilo pisateljev, ki ni prišlo do naslovnika. Mar kdo misli, da imajo Veno Taufer, France Bučar in Spomenka Hribar politične ambicije? Ne, le pomagati hočejo, sodelovati, prispevati za boljšo družbo.

Če tega razumevanja različnosti ne bo – pri čemer je res: najbolj neučakani so mediji, ki nanje ves čas pritiskajo –, na koncu ti ljudje, ki so zmogli politično reaktivirati javnost, kar je res izjemno, ne bodo zmogli sestaviti niti skupne liste, na primer. Ker bo en prestar, drug z madežem, tretji del pisateljskih jamračev … In pri tem bodo oni tisti, ki bodo zapravili priložnost za spreminjanje družbe, ki so jim jo pripravljeni dati volivci. A volivci jih že danes opazujejo. Ne gre jih podcenjevati.

Današnje protestniško gibanje je res prepomembno, da bi ga na takšen način zapravili. Zbudilo je prebivalce te države, jih politično reaktiviralo. In res ponuja možnost neke druge družbe, družbe spoštovanja in medsebojnega priznavanja.