Maročani nagnali Vajglovo delegacijo EU

Prejšnji teden je štiričlanska delegacija evropskih parlamentarcev, članov Skupine Evropskega parlamenta za Zahodno Saharo, hotela obiskati Laâyoune, glavno mesto zasedenega območja. Evropski poslanci so se želeli na kraju samem prepričati o spoštovanju človekovih pravic. Toda maroške oblasti so jih ustavile že v Casablanci in jim prepovedale nadaljnje potovanje. Ivo Vajgl (ALDE, Zares), ki je bil vodja delegacije, je povedal, da so jih maroške oblasti obravnavale na »nesprejemljiv in nehuman način, kot kriminalce, morda ’de luxe’ kriminalce, a vsekakor kot kriminalce. Celo na dobre in slabe so nas razdelili,« pravi Vajgl. Maroški veleposlanik pri EU jim je že na poti poslal sporočilo, da niso dobrodošli, ker je »sestava delegacije enostranska in nam ne gre zaupati«. Poslanci so morali nazaj v Bruselj.

Česa je »strah« maroške oblasti? V Zahodni Sahari že od leta 1975 vlada Maroko. Po smrti generala Franca so Španci zapustili območje, razdelila pa sta si ga Maroko in Mavretanija. Do leta 1979 so Mavretanci območje zapustili, Maroko pa je ostal, saj je kralj Hasan II. to območje razglasil za »bilad al Siba«, del velikega Maroka. Uporniškemu gibanju Polisario je že v prejšnjem desetletju uspelo v Združenih narodih doseči zavezo, da bo mednarodna skupnost zagotovila izvedbo referenduma o neodvisnosti Zahodne Sahare, vendar se to še ni zgodilo. Pol milijona pripadnikov ljudstva Sahravijcev pa doživlja stalno nasilje maroškega okupatorja, ki ima v deželi sto tisoč vojakov. Lahib Salhi, vodja upornikov, je te dni za Al Džaziro dejal, da mora mednarodna skupnost udejanjiti zavezo o referendumu, »da dobimo možnost živeti tako, kot sami hočemo,« in opozoril, da Maročane podpirajo Francija, ZDA in Velika Britanija.

Svetovna javnost le malo ve o dogajanju v Zahodni Sahari. V njej je misija, ki je veliko manjša v primerjavi z misijami drugod, kjer prav tako kršijo človekove pravice. Le šest policistov in 237 vojakov ZN nadzoruje razmere v deželi, ki je po obsegu tolikšna kot Velika Britanija. V Zahodno Saharo le redko pridejo poročevalci svetovnih agencij. Tudi poročilo posebnega poročevalca ZN Juana Mendeza ni prišlo na prve strani časnikov, čeprav je precej podrobno opisal težave pri uveljavljanju človekovih pravic v Maroku in še posebej v zasedeni Zahodni Sahari. Piše, da policija muči ljudi, jim odreka medicinsko pomoč in zdravljenje ter čezmerno uporablja silo nad demonstranti, ki se zavzemajo za neodvisnost Zahodne Sahare.

Ivo Vajgl se sprašuje, kaj skriva Maroko in zakaj oblasti dovoljujejo obisk Zahodne Sahare le deklariranim prijateljem Maroka. »Glede na to, kar se je zgodilo naši delegaciji, te države ne smemo več obravnavati kot demokratične države, kjer spoštujejo človekove pravice. Pričakujemo, da bosta Evropska komisija in visoka predstavnica baronica Ashtonova od maroških predstavnikov zahtevali natančno pojasnilo o sramotnem ravnanju z nami in zagotovili, da bodo maroške oblasti v prihodnje omogočile vstop v Zahodno Saharo vsem, ki jih skrbijo tamkajšnje razmere. Še zlasti delegacijam, ki se zavzemajo za pravično in miroljubno rešitev spora s samoodločbo ljudstva Zahodne Sahare.«