Banka Slovenije: reševalni načrt za podjetja

ZDA so sinonim za liberalni kapitalizem in svobodni trg. A ne, ko gre res za nohte. Po izbruhu finančne krize je ameriška vlada nemudoma intervenirala. Z začasno nacionalizacijo je pred kolapsom reševala zasebni bančni sektor, pa tudi nekatera podjetja, denimo avtomobilskega proizvajalca General Motors. Enako sta ravnali nemška in francoska vlada. Kaj pa slovenska?

Eno najboljših slovenskih smučišč, Kanin, kljub obilici snega ne obratuje, saj je kabinska žičnica okvarjena. Za ponovni zagon žičnice bi podjetje ATC Kanin potrebovalo pičlih 50 tisoč evrov, vendar mu teh sredstev ne uspe dobiti niti pri bankah niti pri svojih lastnikih. Prezadolženo podjetje je tik pred stečajem. Pa bi bilo treba tako malo, da se reši! Usodo smučišča ima v rokah Hypo Leasing. ATC Kanin mu dolguje približno pet milijonov evrov. Če bi Hypo s konverzijo terjatev v lastniški kapital razlastil lastnike podjetja, bi ATC Kanin preživel. A Hypo tega noče storiti. Zagato bi bilo mogoče rešiti z jamstvom države. Vendar se tudi država ne zgane. Pa bi se morala. Kajti propad smučišča Kanin pomeni propad tako rekoč celotnega bovškega zimskega turizma. Kanin ni izjema. Je pravilo. Zaradi dolgotrajne apatičnosti države in bank so se v težavah znašla mnoga slovenska podjetja, tudi nekatera najbolj perspektivna, ki ustvarjajo pozitivni denarni tok iz poslovanja, a jih potapljajo prevelika zadolženost in visoki stroški financiranja. Se politika res zaveda posledic kolapsa teh podjetij?

Multiplikativni stroški stečajev

V Banki Slovenije so izračunali, kaj bi stečaj posameznega izmed večjih podjetij pomenil za slovenske javne finance. Po najbolj črnem scenariju bi strošek že v prvem letu znašal dobrih 20 milijonov evrov, in sicer zaradi izpada davka na dobiček, dodatnih stroškov za nadomestilo za brezposelnost in izpada socialnih prispevkov. V treh letih bi strošek za proračun znašal že dobrih 61 milijonov evrov, skupaj z zagotovitvijo dodatnega kapitala v bankah, ki imajo terjatve do podjetja, pa bi bil proračun v treh letih po najbolj črnem scenariju prikrajšan za 134 milijonov evrov. In tu govorimo samo o enem podjetju! Če to pomnožimo z desetimi podjetji, bi strošek v treh letih znašal 1,3 milijarde. Ker podjetja delujejo v skupinah, bi propad enega podjetja za seboj potegnil propad mnogih drugih, manjših podjetij, ki so na to osnovno podjetje vezana. Prišlo bi do domino učinka.

Zato namestnik guvernerja Banke Slovenije in kandidat za novega guvernerja Janez Fabijan upravičeno opozarja: »Pomoč podjetjem je trenutno pomembnejša od konsolidacije javnih financ.« Javne finance je seveda treba spraviti v red, toda vsi varčevalni napori bodo izničeni, če bo vlada še naprej dopuščala množično propadanje podjetij, namesto da bi jim pomagala k novemu zagonu. Položaj je resen, ni pa nerešljiv. Rešiti ga je mogoče s skupnim angažmajem vlade, bank, centralne banke in podjetij.

Prav zato ni vseeno, kdo bo nasledil Marka Kranjca na mestu guvernerja centralne banke. O Boštjanu Jazbecu, ki med koalicijskimi strankami uživa največ podpore, se govori kot o novem vetru s strokovnimi referencami. Toda gre za izrazitega zagovornika neoliberalne ekonomske doktrine, ki se bo kot hudič križa upiral intervenciji države. Nasprotno pa Fabijan, ki je v Banki Slovenije zaposlen že dvajset let, zagovarja stališče, da mora država v tako hudi krizi odigrati aktivnejšo vlogo. Poleg tega je Jazbec edini od treh kandidatov za guvernerski položaj, ki je bil član sveta Banke Slovenije v letih 2004–2008, ko so banke odobrile največ slabih kreditov. Ali ga stranke, tudi Jankovićeva Pozitivna Slovenija, podpirajo predvsem zato, ker si želijo pri koritu svojega človeka, ko se bo brskalo po starih grehih bank? Ni vseeno, katero ime bo izbrano. Vloga centralne banke pri reševanju podjetij je pomembna. Ne sme se sicer neposredno vpletati v pogodbena razmerja med podjetji in bankami, lahko pa predlaga dobre rešitve, takšne, ki bodo gospodarstvo hitreje potegnile iz recesije.

Pomoč podjetjem je trenutno pomembnejša od konsolidacije javnih financ.

Končno se premika

Zaradi očitkov, da Banka Slovenije zavira kreditno aktivnost in s svojimi instrumenti recesijo še poglablja, se je sedanje vodstvo centralne banke odločilo za akcijo. Skupaj z Združenjem bank Slovenije in Gospodarsko zbornico že več mesecev pripravlja projekt za reševanje podjetij in posredno tudi reševanje bank. Gre namreč za vezno posodo. Propadanje podjetij dodatno poslabšuje položaj bank, te pa zato še manj kreditirajo podjetja. Posledica je, da tudi podjetja, ki imajo dolgoročno perspektivo in ustvarjajo pozitiven denarni tok iz poslovanja, ne morejo priti niti do kreditov za nakup obratnih sredstev, kaj šele do kreditov za nove investicije. »Gospodarske rasti pa ni mogoče zagnati le s fiskalno konsolidacijo, daleč od tega! Nujne so investicije v zasebni sektor, to nam govorijo vse študije preteklih kriz,« pravi Fabijan, ki omenjeni projekt vodi.

V analizo so vključili 257 podjetij, podrobne pogovore pa so opravili s 30 podjetji in njihovimi bankami upnicami. »Pripravljenost za sodelovanje in dejansko aktiven angažma sta tako pri podjetjih kot pri bankah zelo velika.«

Večinoma gre za dobro delujoča podjetja, problematično pa je, da imajo skoraj vsa premalo kapitala, da bi lahko sama prebrodila krizo. Od 257 podjetij je 130 takšnih, ki pomoči države ne potrebujejo in bi jih banke po vsej logiki morale kreditirati, vendar jih ne, ker so same v težavah zaradi hitrega razdolževanja. »Ta podjetja ne morejo tako hitro zamenjati domače banke s tujo, zaradi česar so se znašla v pat poziciji, kar je zelo nevarno. To so namreč tudi podjetja z zelo velikim številom zaposlenih.«

V ožji izbor tridesetih podjetij so vključili vsa tista, za katera ocenjujejo, da so vitalnega pomena za slovensko gospodarstvo, namenoma pa so jih izbrali tako, da so zastopane vse pomembnejše panoge. Poimenski seznam podjetij je tajen, znano pa je, da teh 30 podjetij pomeni 1,9 milijarde evrov razvrščenih terjatev bančnega sistema in zaposluje 24.722 oseb. Čeprav poslujejo v različnih panogah, se srečujejo s podobnimi težavami: visoko zadolženostjo in posledično visokimi stroški financiranja, kar onemogoča nadaljnji razvoj podjetja, neodgovornimi in finančno podhranjenimi lastniki, težavami z likvidnostjo in financiranjem obratnih sredstev, nezmožnostjo pridobitve garancij bank za vračilo avansa in dobro izvedbo del, nedefinirano in omejujočo gospodarsko politiko.

Ker je v nekaterih podjetjih država solastnica ali večinska lastnica, banke želijo, da država prispeva pomoč predvsem v obliki jamstva. V večini podjetij so banke s svojo izpostavljenostjo namreč na meji in bi bilo kakršnokoli povečevanje izpostavljenosti tvegano.

Namen reševalnega načrta je doseči dogovor o sprejemljivih pogojih za prestrukturiranje podjetij, kar naj bi postopoma izboljšalo finančni položaj podjetij, povečalo njihovo sposobnost odplačevanja dolgov in posledično izboljšalo njihovo boniteto. Izboljšanje denarnih tokov teh podjetij in njihova postopna sanacija bi izboljšala tudi stanje bančnega sistema in ustvarila razmere za ponovni zagon gospodarske aktivnosti. »Prestrukturiranje je namenjeno temu, da podjetij ne bi sredi krize prodajali na silo. Treba je narediti strategijo razvoja, nato pa naj država tisto, kar šteje za strateško, upravlja prek neke tudi finančno neodvisne inštitucije,« pravi Fabijan.

Dobra namesto slabe banke

Po mnenju Fabijana se pri nas pretirano ukvarjamo s sanacijo mrtvih podjetij, tistih, ki smo jih zavozili kot država. Tipičen primer je gradbeništvo, kjer je država lastnica povsod: v bankah, podjetjih, cestah … na koncu pa je podjetja pustila umreti. »Tako kot zdravniki bi se morali najprej ukvarjati z ranjenci, ki imajo možnost preživetja. Medtem ko se na umrlih medicina lahko le še uči.«

Poglejmo, kaj konkretno predvideva reševalni načrt. Zamisel Janševe vlade o prenosu vseh toksičnih terjatev bank na slabo banko bi opustili, saj je ta koncept operativno zapleten in dolgotrajen. Treba bi bilo namreč ustanoviti povsem novo banko. Ustreznejša bi bila sanacija prek dobre banke. Ali pa kombinacija slabe in dobre banke, za kar so se v 90. letih odločili na Švedskem.

Bankirji predlagajo uvedbo garancijske sheme, prek katere bi država jamčila tudi za reševanje slabih posojil, ki bi ostala v bankah, enako smiselna pa bi bila tudi za dobra podjetja. »Seveda garancijska shema ne sme biti namenjena zgolj mašenju problemov, uporabili naj bi jo samo pri podjetjih, za katera bi se ugotovilo, da imajo dolgoročno perspektivo. Če se bomo slepili in se bo jamstva dajalo kar počez, tudi podjetjem, ki jih ni mogoče rešiti, se bo s tem samo podaljšala agonija delavcev v teh podjetjih.« To smo že videli, denimo pri Vegradu, ko so delavci mesece čakali na stečaj.

Skupni obseg državnih jamstev naj bi znašal štiri milijarde evrov, torej toliko, kolikor je Janševa vlada že predvidela z zakonom o slabi banki. Rešitev z garancijsko shemo je manj tvegana od prenosa vseh toksičnih bančnih terjatev na slabo banko, kajti v primanjkljaj in dolg države bi se štela le zapadla jamstva. Upati je, da bi prišlo do unovčenja le manjšega dela državnih jamstev, tako je bilo namreč tudi z garancijsko shemo za podjetja, ki jo je leta 2009 uvedla Pahorjeva vlada. V okviru te sheme je bilo podjetjem danih za 323,3 milijona evrov državnih jamstev, do marca letos pa je bilo izplačanih za 49,8 milijona jamstev, kar je le 15,4 odstotka vseh danih jamstev. Pri čemer je treba vedeti, da so prek te sheme do jamstev države prišla tudi podjetja z boniteto C, recimo SCT in Vegrad, pa je bil končni obračun za državo še vedno razmeroma ugoden. »Garancijska shema zahteva dober sistem nadzora, saj sicer država tvega, da vse breme garancij pade na ramena davkoplačevalcev. Treba je vzpostaviti operativen in pregleden sistem, ki bo pil vodo,« opozarja Fabijan.

Moratorij na dolg

Poleg tega bi podjetjem priskočili na pomoč z moratorijem oz. odlogom plačila dolga, a le pod pogojem, da bodo uresničevala vse dogovorjene zaveze glede sanacije. Če se namreč izkaže, da so krediti teh podjetij zelo slabi, bi se z moratorijem na slabitve ogrozile vloge na pasivni strani bančnih bilanc, tega pa centralna banka ne sme dopustiti, saj je dolžna zagotavljati stabilnost bančnega sistema. Moratorij na slabitve bank bi seveda pomenil le kratkoročen predah, medtem ko bi bilo za dolgoročno perspektivo podjetij treba izvesti njihovo finančno in poslovno, v nekaterih primerih pa tudi lastniško prestrukturiranje. »Ne prejudiciramo, kdo naj bo lastnik – zasebnik ali država. To ni pomembno. Pomembno je, da lastnik, kdorkoli že je, odgovorno upravlja svojo lastnino,« pravi Fabijan. Med 30 podjetji, s katerimi so opravili razgovor, so našli zelo različne primere: od zelo odgovornega lastništva, ko v podjetju že dvanajst let niso izplačali dividend in so ta denar raje vložili v razvoj, do primerov izjemno neodgovornega lastništva, in to tudi v zasebnih podjetjih, ne samo v državnih. »Pri nas so si mnogi privatizacijo predstavljali tako: ko bom lastnik, bom pobral dobiček, ožel ga bom do konca, ko pa bo šlo v stečaj, bom ožel še tisto, kar je ostalo.« Za takšno plenjenje podjetij v stečaju je kriva tudi slaba insolvenčna zakonodaja, saj ta starim lastnikom omogoča, da zavlačujejo insolventne postopke. »V Banki Slovenije že od leta 2010 opozarjamo, da je zakonodajo treba spremeniti, saj zdaj ščiti neto upnike namesto ekonomskih lastnikov. Spremeniti bi jo morali tako, da bi bilo iz insolventnih postopkov mogoče hitro izločiti stare lastnike.«

Poleg odloga plačila dolga in garancij države je v igri tudi konverzija bančnih terjatev v kapitalske deleže v podjetjih. Banke bi v ta podjetja nastavile svoje prokuriste, ki bi nadzorovali, ali se program prestrukturiranja izvaja skladno z dogovorjenim. »Namen seveda ni, da bi banke postale dolgoročne lastnice podjetij. Ampak če je na ta način mogoče preprečiti stečaj podjetja, je to boljše, kot da se ne stori nič. Tudi bankam je v interesu, da podjetja preživijo, kajti komu pa bodo posojale, če ne bo več nobenega podjetja? Banke živijo od posojanja denarja, zato gre tu tudi za vprašanje njihove lastne eksistence.«

Ustaviti plenjenje

Toksične terjatve bi še naprej reševale banke, v okviru internih slabih bank. Lahko pa bi se odločile za izločitev dela slabih terjatev, ki so jih pridobile iz zastavljenih delnic normalno delujočih podjetij, na zasebna namenska podjetja, ki bi prevzela upravljanje in razpolaganje s tem premoženjem, banke pa bi v zameno dobile obveznice teh namenskih podjetij, s čimer bi zmanjšale tveganost svoje naložbene aktive in sprostile kapital za dodatno kapitalsko aktivnost. To rešitev sta že pred časom predlagala bankir Aljoša Tomaž in nekdanji minister za razvoj Mitja Gaspari. Namenska podjetja bi lahko ustanovile banke ali pa podjetja. Slaba banka, o kakršni je razmišljala Janševa vlada, pravzaprav ne bi bila potrebna, če pa bi jo kljub vsemu ustanovili, bi bilo smiselno, da bi se nanjo preneslo samo tisto, kar je mrtvo oziroma česar ni več mogoče rešiti, to pa so predvsem nasedle naložbe gradbenih podjetij. »Če bi iz bilanc državnih bank izločili gradbena podjetja, bi nedonosne terjatve bank takoj znižali za pet odstotnih točk! Se pravi, da bi se bankam s prenosom teh terjatev na slabo banko takoj občutno popravila kondicija in ne bi bila več ogrožena njihova boniteta.«

Avstrijska država lesnopredelovalnim podjetjem v celoti subvencionira transportne stroške odvoza hlodovine. Kje je tu svobodna konkurenca? Ni je! Mi pa se našim podjetjem ne upamo pomagati.

Prenos slabih naložb gradbenikov na slabo banko je smiseln tudi zato, da bi država lažje nadzorovala njihov stečaj, kajti zdaj umirajoča podjetja ožemajo do konca, ob čemer se pozablja, da gre za državno lastnino (lastnice propadlih gradbenih podjetij so pretežno državne banke). »Če je država že dopustila propad gradbeništva in z njim vred zavrgla know-how, znanje, vse nematerialne pravice, naj zdaj prepreči vsaj posthumno plenjenje svojega premoženja,« pravi Fabijan.

Naloga slabe banke bi lahko bila tudi priprava strategije za nepremičninski trg. Nasedle nepremičnine bi oblikovala v najemniški fond stanovanj za mlade, saj si ti danes preprosto ne morejo privoščiti plačila tržne najemnine, kaj šele nakupa lastnega stanovanja, in se zato še v zrelih letih obešajo na žepe svojih staršev.

Odgovorno lastništvo

Vsa druga podjetja bi morali reševati z drugimi instrumenti, predvsem z jamstvi države, pa tudi tako, da bi država neposredno dokapitalizirala nekatera ključna podjetja, ki so v njeni lasti. Če se namreč želi obnašati kot odgovorna lastnica, potem je dolžna poskrbeti za svoje premoženje. Tako ravnajo tudi druge evropske države, pa čeprav s tem tvegajo očitek Evropske komisije o nedovoljeni državni pomoči.

V EU je enakost med državami le papirna, v praksi pa je ni. Naj ilustriramo: pri nas že leta stokamo zaradi propadanja lesnopredelovalne industrije, medtem pa Avstrijci ukrepajo. Avstrijska država lesnopredelovalnim podjetjem v celoti subvencionira transportne stroške dostave hlodovine iz slovenskih gozdov do avstrijskih žag. Kje je tu tako opevana svobodna konkurenca? Ni je! Tako kot za svoja podjetja poskrbi avstrijska država, bi morala poskrbeti tudi slovenska. Zakaj ne bi Bruslja vprašali, ali država kateremu od svojih podjetij vendarle sme pomagati? Če se v strategijo upravljanja z državnimi podjetji zapiše, da gre za premoženje, ki ga je država dolžna upravljati in mu je v krizi dolžna priskočiti na pomoč z neposredno kapitalsko injekcijo, tega pač ni mogoče šteti za antikonkurenčnost oz. privilegiranje enega podjetja pred drugim na skupnem evropskem trgu. Gre samo za to, da je država svojo lastnino dolžna upravljati tako, da ne propade. S takšno argumentacijo bi Bruselj lahko prepričali, da ne gre za nedovoljeno državno pomoč. V EU bi nas bolj spoštovali, če bi vprašali, kaj smemo in česa ne, namesto da vlada že vnaprej sklepa, da nič ne sme, in se avtomatično ukloni. Kot majhno gospodarstvo si moramo pravice izboriti, nihče nam jih ne bo dal kar tako.

Reševalni načrt za podjetja bo na prvi aprilski seji obravnaval svet centralne banke, posredovali pa ga bodo tudi vladi in pristojnim ministrstvom. »Seveda vlade ne moremo prisiliti, da ga upošteva, v svojih odločitvah je avtonomna. Lahko pa ji vsaj predlagamo nabor ukrepov, ki so po našem mnenju nujni za rešitev problematike.« Nekaj je gotovo: predlagani nabor ukrepov bo izvedljiv samo pod pogojem, da bo pripravljena sodelovati tudi država. Zdaj je torej vse odvisno od nove vladne koalicije. Upanje je še, saj je ta med ključne prednostne naloge uvrstila tudi reševanje podjetij z garancijsko shemo in neposredno dokapitalizacijo.