Slaba realizacija

Hotel Evropa
Krekov trg 4, Celje
Tel.: 03 426 96 06
www.hotel-evropa.si
Restavracija Evropa je hotelska, torej obratuje vsak dan: od ponedeljka do sobote od 7. do 22. ure, ob nedeljah pa začnejo uro kasneje in končajo uro prej.

Fino:
tartufovi ravioli s kozicami

Ne tako fino:
sladice
jagenjčkovi kotleti
kovač na žafranovi rižoti

Končni evroznesek na računu za štiri jedi, izbrane z jedilnika, se vrti nekje okrog številke 35.

Bili so časi (in to ne še prav dolgo tega), ko je v tej državi beseda Evropa ali pa vsaj njen prvi del, evro/euro, pomenil neki certifikatski pojem kakovosti, sodobnosti, napredka, nečesa hudo frajerskega. Tam nekje ob Celovški se je nekemu trgovcu celo zdelo, da bo njegova štacuna s čevlji bolj prosperirala, ako se bo imenovala Eurošlapa. Dandanes, ko tudi mati Evropa kruh režejo bolj na tanko, je jasno, da njihovo ime samo po sebi še ni porok za kak vrhunski presežek, kar je na svoji koži občutila tudi delegacija Konzumove iniciative za preseganje geopolitičnih stereotipov. Sprva je bila navdušena nad prijetnim in trendovskim lookom obnovljenega glavnega celjskega hotela, dobro razpoloženje pa se je raztegnilo tudi še na obdobje branja atraktivnih sestavin in obetavnih kombinacij polnega jedilnega lista, grizljanje domačih grisinov in prve požirke razkošno bahavega in s 15 volumskimi odstotki že kar prealkoholnega Marofovega šardoneja Breg 2009.

Do tu torej vse lepo in prav, od tu pa je bilo iz krožnika v krožnik bolj jasno, da imajo v celjski evropski kuhinji precejšnje težave z realizacijo zapisanega: napovedani marinirani žrebičkov karpačo z zeliščnim ovojem je bila v resnici z zeliščnim namazom napolnjena rulada iz tankega zrezka, rezine hobotnice z agrumi na korenčku z zelišči pa je v resnici le fantazijsko ime za hobotnico s krompirjem, ojačeno s koščki pomaranče. Kremna bučna juha z rezinami dimljenega govejega jezika je bila okusna, vendar bi se z njo v tako ambicioznem placu lahko še malo poigrali in iz nje naredili kaj zanimivejšega. Tudi luštnim tartufnim raviolom z grahovo kremo in dvema umetelno oblikovanima kraljevima kozicama bi težko očitali kakšno resno napako. A na tej točki se zmerno zadovoljstvo tudi konča, mastnost gosjih jeter je pač treba štihati s čim bolj osvežilnim, kot je redka polenta z razdišanimi tartufi; vsak kuhan riž rumene barve še ni žafranova rižota (še posebej, če ima okus kot mlečni riž); fileja tako drage ribe, kot je kovač, se v takšni restavraciji res ne spodobi prepeči do gumavosti, tako kot se ne spodobi, da je na krožniku z jagenjčkovimi zarebrnicami najbolj prepričljiva stvar za žlico omake s sušenimi paradižniki. In še: nizka pita z do konca presušeno skuto pač ni cheesecake (kaj šele limetin) in čokoladni creme brulee je vse kaj drugega kot pa do trdote zaškrobljen čokoladni puding z do grenkobe zažganim debelim sladkornim pokrovom.

Z eno besedo: preambiciozno.