BrezUP

V Sloveniji je bila ta teden glavna velešampionka Tina Maze. Pa ne govorimo o medijih in javnosti. Bila je glavna skrb politike. Odhajajoči predsednik vlade Janez Janša je kot svoj osrednji dogodek tedna ovekovečil kosilo s Tino Maze in njeno ekipo, na primer. Predsednik republike Borut Pahor je obžaloval, ker je zaradi slovesnosti ob prevzemu pontifikata papeža Frančiška ni mogel sprejeti. Seveda je prav, da tudi politika takšni športnici izkaže, da jo ceni.

A v resnici bi se morala politika ukvarjati s čisto drugimi stvarmi. Njena skrb bi moral biti na primer koprski Cimos. 7000 zaposlenih, več kot 500 milijonov prometa v letu 2012. V tem trenutku je zaradi njiju in njunih vlad resno ogroženo podjetje. A teh dveh gospodov Cimos ni zanimal. Cimos spada med pomembna in velika podjetja. A če tega, da je preživetje perspektivnih podjetij, ki so vitalnega pomena za slovensko gospodarstvo, prednostna naloga, ne bo razumela tudi nova predsednica vlade Alenka Bratušek, potem je čas za brezup. Slovenija ima zadnjo priložnost, da se začne reševati. Reforme in krčenje javne uprave so v primerjavi z reševanjem ključnih podjetij nepomembni. Kot bi pri hiši, ki se ji udira streha, načrtovali energetsko varčno fasado.

Država je prek državnih skladov pomembna lastnica Cimosa, Cimos pa je res velikan. V skupini Cimos je zaposlenih 7000 ljudi, kar 83 odstotkov prodaje skupine pomeni njegova avtomobilska divizija. Podjetja ima v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Nemčiji, Franciji in Srbiji. Cimos nima težav s poslovanjem, zaradi kreditnega krča pa potrebuje dokapitalizacijo. Da lahko normalno posluje, potrebuje svež denar, edini resni vir je država. V resnici gre za majhen denar, če ga primerjamo s sredstvi, ki se pretakajo v okviru državnih financ: 20 milijonov evrov. A paradržavni skladi, ki bi morali dokapitalizacijo izvesti, so med seboj sprti, zato Cimosova dokapitalizacija stoji. Sistemsko se problema ni lotila že prejšnja vlada Boruta Pahorja, vlada Janeza Janše se ni odzvala – z državnimi skladi se je ukvarjala le toliko, da je tja nameščala svoje strankarske vojščake.

Reforme in krčenje javne uprave so v primerjavi z reševanjem ključnih podjetij nepomembni. Kot bi pri hiši, ki se ji udira streha, načrtovali energetsko varčno fasado.

Za Cimos to ni šala: brez svežega denarja lahko pride do zamud pri dobavi avtomobilskih menjalnikov nemški avtomobilski industriji. Če se to zgodi, se bo Cimos zlomil. Izguba naročil, večmilijonske pogodbene kazni. Ni ga resnega državnika, ki bi se igral s takim podjetjem. Razen v Sloveniji. Kako velik je Cimos za Slovenijo, pove naslednji podatek: če bi zaposloval enako število delavcev glede na število prebivalcev v Nemčiji, bi šlo za več kot 280.000 zaposlenih. Volkswagen jih zaposluje 500.000. Bi Angela Merkel tako ravnala s Volkswagnom? Ga prepuščala med sabo sprtim uradnikom in trgu, ki naj opravi svoje?

Dosedanje vlade to ni zanimalo, pa tudi pomembnih medijev ne. Javno televizijo je na primer bolj zanimalo, kaj ima o novem finančnem ministru Urošu Čuferju povedati užaljeni, predvsem pa neuspešni Janšev finančni minister Janez Šušteršič. Slednji je Sloveniji zapustil porazno bilanco enoletnega dela: napovedoval je, da bo z varčevalnimi ukrepi vlada prihranila 349 milijonov evrov. Seveda se to ni zgodilo, pa čeprav so z varčevanjem v histerijo in grozo spravili celotno nacijo. Domnevni prihranek je namreč izničilo znižanje BDP-ja, ki je posledica prav tega prenaglega in preostrega varčevanja. Znižanje BDP-ja bo letos še enkrat večje od prihranka, ki naj bi ga prineslo varčevanje. A to ni najhuje. Proračun za leto 2013 je zastavljen povsem nerealno, kar vedo malodane vsi na finančnem ministrstvu – ki pa seveda Šušteršiču niso smeli ugovarjati. Predvideni so prihodki v višini 50 milijonov evrov od novih okoljskih davkov. Teh davkov ni. 60 milijonov naj bi v letu 2013 prinesli prihodki od dviga davka na dodano vrednost za določene izdelke. Tudi tega davka vlada ni uvedla, postavka pa je ostala. Skupaj naj bi bilo takšnih navideznih prihodkov za 250 milijonov evrov, k čemur pa nismo prišteli prihrankov, ki so bili uvedeni protiustavno, na primer znižanje pokojnine 26.000 upokojencem na nacionalni podlagi. Janševa vlada je sicer pravilnost svoje usmeritve ves čas dokazovala s padanjem pribitka na slovenske državne obveznice. Pribitki se res že od jeseni lani znižujejo. A ne zaradi vlade, ampak predvsem ker je lani evropska centralna banka prevzela jamstvo za obveznice evropskih držav. Od takrat pribitki vsem padajo. Ravno pretekli teden so se na primer neodvisno od slovenskega političnega dogajanja znižali na 4,75 odstotka. Ne zaradi ukrepov stare vlade, pa tudi zaradi oblikovanja nove ne, da ne bo nesporazuma.

Dve vladi zapored, najprej Pahorjeva, nato pa še Janševa, sta pet let krize ignorirali, da je njuna naloga pomoč podjetjem. Seveda perspektivnim podjetjem, z imenom, zaposlenimi in trgom. Spodbude, davki in drugi ukrepi, na primer razbremenitve, seveda lahko pozitivno vplivajo na gospodarsko klimo. A kot je že ob začetku krize dejal starosta slovenske ekonomije dr. Jože Mencinger, je naloga vlade v času krize, da pomaga podjetjem, da jih čim več preživi krizo, da se izgubi čim manj delovnih mest – in da lahko, ko je nekoč krize v globalnem smislu konec, ta podjetja začnejo normalno delati.

Pahorjeva vlada ni tako ravnala. Zaresov minister Matej Lahovnik (s podporo stranke, ki se danes sicer z distanciranjem od Lahovnika poskuša distancirati tudi od svojega ravnanja) se je šel boj zoper tajkunska podjetja. Zaradi zahtev vlade (in populizma) se banke niso niti drznile kreditirati teh podjetij. V imenu pokvarjenih direktorjev se je potapljalo eno podjetje za drugim – namesto da bi vlada v ta podjetja prek konverzije terjatev v lastniške deleže začasno kapitalsko vstopila (in seveda zamenjala pokvarjene uprave), je bilo bolj pomembno medijsko nastopaštvo. A drugi niso boljši. Predsednik vlade Borut Pahor je to, da vlada ne bo pomagala posameznim podjetjem, javno razlagal kot svoj moto. In zgodba se je ponovila – v še hujši obliki – v zadnjem letu. Slaba banka in slovenski holding sta se ustanovila zato, da bi se pridobil vpliv v podjetjih, eno leto pa ni v podjetja prišlo skoraj nič svežega kapitala. Denar, ki je prišel v banke, je bil porabljen za izboljšanje kapitalske ustreznosti, ne pa za pomoč podjetjem. Pa čeprav je evropska centralna banka, ki je denar posodila, to naredila prav za odpravo kreditnega krča, torej pomoč podjetjem. Če bi država denar namenila direktno podjetjem, bi s tem pomagala njim in posredno seveda tudi bankam. Še več: z ustanavljanjem slabe banke je proces reševanja slabih terjatev med bankami in podjetji zastal, saj so banke ves čas preverjale, ali ne bo zanje morda bolje vse skupaj prepustiti slabi banki oziroma državi. Bolj narobe ne bi moglo biti. In podjetja so propadala. Ko je bilo že vsem jasno, da je Slovenija na tem, da ostane brez gradbene industrije, brez katere tudi novega investicijskega cikla ne more biti (ker če delajo tuja gradbena podjetja, s tem spodbujamo v resnici razvoj v njihovih domicilnih državah, saj vse pripeljejo od tam, vključno s podizvajalci in delavci), je vlada mirno pustila propasti še Primorje in Kraški zidar, zadnji dve večji gradbeni podjetji.

Če vlada ne bo takoj začela reševati podjetij, kmalu ne bo več česa rešiti, opozarja viceguverner Banke Slovenije Janez Fabijan, ki je v okviru te ustanove vodil projekt prestrukturiranja podjetij pri Banki Slovenije. A to ni edini problem. Zaradi opisane neaktivnosti vlade, ohromelosti bank in zadolženosti podjetij so slednja postala tudi tarče potencialno sovražnih prevzemov s strani tujih multinacionalk in podjetij. Zanimajo jih le zdrava jedra teh podjetij, saj so dobičkonosna, ter znanje, ki ga imajo ta podjetja. Ta teden lahko opazujemo prevzem Ljubljanskih mlekarn, ki odkupijo več kot 80 odstotkov slovenskega mleka. Kupila jih je ena največjih evropskih multinacionalk Lactalis, prek hrvaškega Dukata. Seveda Lactalis zagotavlja, da se bo odkup mleka nadaljeval. A tako je zagotavljal tudi Nectar, ko je kupil Fructal. Ta od letos ne odkupuje več vipavskih in briških breskev, čeprav se je celotna regija zaradi Fructala v preteklih desetletjih usmerila v proizvodnjo industrijskih breskev. Neaktivnost in neodgovornost se kažeta tudi v primeru še edine velike in uspešne finančne družbe v državi: zavarovalnice Triglav. Kako se je lahko zgodilo, da je državna NLB prodala delnice Triglava družbi Croatia osiguranje, ki ga je Triglav želel prevzeti? Neposrednemu konkurentu! Glavna tarča potencialno sovražnih prevzemnikov v tej državi pa je velikan Mercator. Tudi slednji je zelo zadolžen. Če bi se po naključju zamajal Mercator, pade kapitalska ustreznost ključnih slovenskih bank pod predpisano mejo. Slovenija se igra s svojo prihodnostjo.

Kako velik je Cimos za Slovenijo, pove naslednji podatek: če bi zaposloval enako število delavcev glede na število prebivalcev v Nemčiji, bi šlo za več kot 280.000 zaposlenih.

Vlada Alenke Bratušek, ki nastopa svoj mandat v politično in gospodarsko izrazito slabem času, ima srečo. Edina institucija, ki se je v vsem tem času lotila osrednjega problema današnje Slovenije, je Banka Slovenije – in zato vlada lahko začne takoj z delom. Za nove analize ni več časa, sedanja pa je delo najboljših analitikov. V nasprotju s pozerskim Šušteršičem so se tega lotili resno, skupaj s podjetji, predvsem pa na podlagi dejanskih podatkov. V tem trenutku ima Banka Slovenije v rokah program, ki bi ga morala narediti že Pahorjeva vlada, Janševa pa le še izvajati. Obe vladi sta na Banko Slovenije doslej raje kazali s prstom, češ da so tam krivci za težave v bančnem sistemu, pa čeprav so oboji vedeli, da v posamične posle bank nacionalni bančni regulator sploh nima vpogleda. Šušteršič z njimi sploh ni hotel sodelovati. V tem smislu ima vlada srečo tudi z ministrom za finance Urošem Čuferjem, ki iz Banke Slovenije izhaja. Govori podobno kot Fabijan, ne nazadnje je sam tudi izpostavil Cimos na svoji predstavitvi. Pred tem ga nihče od odgovornih ni omenjal. Zgovoren je bil tudi njegov odziv na prodajo delnic Triglava Croatii: »Gre za bizaren posel.« Njegove reference so boljše od Šušteršičevih: od doktorata do delovnih izkušenj.

A danes ne gre več za vprašanje, ali zmorejo. Podjetja, v katerih je zaposlenih več 10.000 ljudi, so v zadnjih izdihljajih. Duši jih kreditni krč, dušijo jih neodgovorni lastniki. Država tako ali drugače kot lastnik nastopa v več kot 500 podjetjih. Če bo tudi ta vlada govorila o reformah in se ukvarjala predvsem z varčevanjem, davčnimi olajšavami, spodbudami in podobnim, ne pa s preživetjem vsakega perspektivnega podjetja posebej, bo Slovenija izgubila. Vsako varčevanje se avtomatično izniči, ko propade katero od večjih podjetij. Ker četudi bo enkrat tega globalnega kriznega obdobja konec, se pri nas nobeno podjetje ne bo moglo postaviti na noge. Ker ga ne bo ali pa bo v lasti nekega tujega podjetja, ki bo Slovenijo videl le kot eno izmed držav, iz katere prihaja njegov dobiček.