Svetovni dan vode: voda je naša last!

Udeleženci četrte vseslovenske vstaje so nosili transparente z napisi, da je voda javno dobro

Na današnji svetovni dan vode je zaradi ekonomske krize, ki ji v Evropi kar ni videti konca, govora predvsem o njeni privatizaciji. Podobno kot se je to pred 15 leti dogajalo v Boliviji, ko sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka tej državi v razvoju nadaljnje kreditiranje pogojevali s privatizacijo upravljanja z vodo, se namreč privatizacija vode omenja kot sredstvo reševanja prezadolženih evropskih držav. Strah civilne družbe je podkrepljen še z evropsko direktivo o podeljevanju koncesijskih pogodb, ki predvideva liberalizacijo oskrbe s pitno vodo – poleg lokalnih skupnosti naj bi z njo upravljala še privatna podjetja. Čeprav koncesijsko upravljanje z vodo pri nas že imamo, se je po obvestilu, da je slovenska vlada brez javne debate omenjeno direktivo podprla, takoj aktivirala civilna družba.

Udeleženci četrte vseslovenske vstaje so nosili transparente z napisi, da je voda javno dobro. Protestivalovci, ki na vstajah skrbijo za umetniške in kulturne vsebine, pa so danes z ustvarjalci platforme Danes je nov dan s sprehodom po prestolnici in mimo parlamenta opozarjali, da voda ni blago. »Evropska unija želi rešiti krizo in obvarovati finančne trge s privatizacijo skupnega. Kot vir dobička sedaj vidijo tudi vodo. Prodaja vodne infrastrukture in podeljevanje koncesij privatnim podjetjem se uveljavlja kot mehanizem reševanja zadolženih držav, privatizacija vode pa postaja pogoj odobritve novih posojil. To se dogaja v Grčiji, Španiji in na Portugalskem, to se je s katastrofalnimi posledicami za ljudi zgodilo v Latinski Ameriki in Afriki,« piše na letakih, ki so jih delili med tiste, ki so ob s soncem osvetljenih barskih mizah mirno srkali svojo pijačo.

»Voda ne sme biti vir privatnega dobička, saj je vir življenja in osnovna človekova pravica,« je odmevalo iz megafona. Pa ne gre zgolj za privatizacijo. Zaradi segrevanja ozračja bo po predvidevanjih znanstvenikov v pomanjkanju vode živelo vse več ljudi. Organizacija združenih narodov predvideva, da bo do leta 2025 resno ogroženih okrog 2 milijardi svetovnega prebivalstva. Težavo predstavlja še onesnaženje vodnih virov, zanemariti pa ne gre niti povečevanja svetovnega prebivalstva.

Voda je lahko tudi strateški vir. Zaradi podpore Damaska kurdskim upornikom je leta 1990 med Sirijo in Turčijo naraščala napetost. Da bi Turki pokazali Sircem, kaj se lahko zgodi, če bi še naprej podpirali Kurde, so zajezili reko Evfrat in v Siriji – nehote pa tudi v Iraku, saj je Evfrat tudi tam pomemben vodni vir – povzročili pomanjkanje vode. Čeprav sta bili v hladnih odnosih tudi Sirija in Irak, sta se državi hitro povezali in napovedali skupno vojaško posredovanje, če Turčija ne bi ponovno spustila toka reke. Da je Ankara v tem primeru popustila ni toliko pomembno, kolikor je pomemben prikaz, kako se lahko odnosi med državami v trenutku spremenijo, ko je v igri voda. Tako kot sta Sirija in Irak v trenutku postali prijateljski državi, bi lahko prijateljske države postale sovražnice.

Sirija in Irak sicer nista osamljen primer dogovarjanja glede vode. Čeprav so že dolgo v sporu, se o vodi neprestano pogovarjata Izrael in Palestina. Tudi Pakistan in Indija sta, kljub temu da sta bili državi v vojni, imenovali posebno delegacijo, ki se je dogovarjala o delitvi vodnih virov. Medijsko najbolj odmeven pa je spor na Nilu. Egipt je od te reke odvisen, Etiopija, kjer izvira Modri Nil, ki v Nil prispeva kar 90 odstotkov vse vode, pa že gradi jez, s katerim bi zmanjšala količino vode, ki odteče v Sudan in Egipt. Kot je oktobra 2012 poročala privatna obveščevalna agencija Stratfor, naj bi se Kairo in Kartum zato že dogovarjala o bombardiranju še nastajajočega jeza.

Slovenija si s sosedami deli kar nekaj rečnih tokov. Iz naše države tečejo Soča, Vipava in Nadiža v Italijo, na Hrvaško pa teče reka Sava. Iz Italije čez Avstrijo k nam priteče Drava. Ob hudem pomanjkanju vode se nam morda obeta kar nekaj sosedskih sporov. Kako bi se denimo odzvali Italijani in Hrvati, če bi Slovenija zaradi morebitnih izrednih razmer zajezila reke ali pa zmanjšala njihov pretok toliko, da bi popolnoma »potešila« lastne vodne potrebe? Kaj bi rekli Slovenci in Hrvati, če bi Dravo prestregli Avstrijci?

Iz vodnih sporov in praks v drugih državah lahko sklepamo, da se nam rožljanja z orožjem ni bati. Ne glede na to, kako skregane so bile države, se je zadnji vojaški spopad za vodo zgodil pred 4500 leti. Od takrat se vodni spori rešujejo po diplomatski poti. A v diplomaciji je vse nekaj drugega, ali si Slovenija ali Turčija. Slovensko-hrvaški mejni spor in objavljeni posnetki seje vlade, kjer zunanji minister Samuel Žbogar govori o neznosnih in nediplomatskih pritiskih EU na Slovenijo, nam povedo, kakšnim – res samo diplomatski, pa vendar – pritiskom bi bila Slovenija izpostavljena, če bi omejila pretok omenjenih rek.

Sloveniji najverjetneje nikdar ne bo treba zajeziti rek, da bi imela vode dovolj. Po podatkih Eurostata smo s 16 tisoč kubičnimi metri na prebivalca med evropskimi državami na tretjem mestu, za vodilnima Švedsko in Finsko, ki imata okrog 20 tisoč kubičnih metrov vode na prebivalca. Sloveniji primerljivo količino vode imajo Latvija, Slovaška in Bolgarija. 97 odstotkov vse, ki je porabimo, načrpamo iz podzemlja, in čeprav se kar četrtina te vode izgubi v dotrajanih vodovodih, ostane v podzemlju vode dovolj tudi za dodatno namakanje, če bi kdaj nastopila huda suša. Tudi obeti za prihodnost niso slabi. Kljub segrevanju ozračja, naj bi v Sloveniji padlo dovolj padavin, da bi oskrba ostala nemotena, čeprav bo vode manj. Za normalno preživljanje posameznik potrebuje minimalno 1000 kubičnih metrov vode letno.