Omejevanje demokracije?

Politika bi spremenila referendumsko zakonodajo, a je o tem pozabila vprašati tiste, ki zahtevajo več demokracije

Ustavna komisija je v državnem zboru soglasno sprejela spremembe referendumske zakonodaje, potrditi jih mora še vsaj 60 poslancev. Politika bi rada onemogočila (lastne) zlorabe referendumov in hkrati povečala moč neposrednega odločanja. A tudi tokrat se hudič skriva v podrobnostih. Predlagane spremembe omejujejo pravico do referendumskega odločanja, hkrati pa zaradi nejasne definicije, o čem se lahko in o čem se ne sme glasovati, ustavnemu sodišču znova nalagajo breme, da se odloči, katere referendume bo dopustilo. Zgodovina delovanja ustavnega sodišča nas uči, da so lahko njegove odločitve nenavadne. Tako je to sodišče dovolilo referendum o človekovih pravicah, preprečilo pa referendum o finančnih vprašanjih.

Kaj so torej sprejeli poslanci v odboru? Na referendumih naj se med drugim ne bi smelo odločati o davkih, carinah in »drugih obveznih dajatvah«. Kaj pomeni dikcija »druge obvezne dajatve«, ni jasno. Nekdanji ustavni sodnik Lojze Ude tako omenja referendum o RTV. »Tudi ta je imel določbe o plačevanju naročnine, ali bomo torej takšen referendum potem prepovedali … Dikcija je takšna, da dopušča pri nekaterih zakonih odprto definicijo obveznih dajatev in še vedno se bomo lahko lovili ali pa sprožali ustavni spor.« Številni zakoni seveda vsebujejo določbe o financiranju in kaj hitro se lahko postavi vprašanje, ali je takšen referendum dopusten. Član strokovne skupine državnega zbora Igor Kaučič pa pravi drugače. Glavni namen omejevanja referendumskih vprašanj naj bi bilo omogočanje normalnega finančnega delovanja države, ustavno sodišče pa bo nazadnje lahko tisto, »ki naj bi prepoznalo resno dajatev, ki konstituira finančni položaj države,« in jo ločilo od neke neznatne, ki ni pomembna oziroma resnično sporna pri vsebini referendumskega odločanja.

Predlagana referendumska zakonodaja pa pri omejevanju vseeno vsebuje dobrodošlo novost. Po novem se na referendumih ne bi smelo odločati o zakonih, ki odpravljajo neustavnost, kar zadeva človekove pravice, oziroma drugo neustavnost. Če bo ta predlog v državnem zboru nazadnje sprejet, ustavno sodišče ne bo moglo (znova) dopustiti morebitnega referenduma o družinskem zakoniku.

Poslanci so na seji v nasprotju z mnenjem pravne stroke znižali tudi kvorum za veljavnost zavrnitvenega referenduma. Strokovna komisija je predlagala, da bi zakon na referendumu padel, če bi proti njemu glasovala vsaj četrtina volilnih upravičencev, poslanci pa so to mejo znižali na petino. To je zelo malo, primerljive ureditve v Evropi imajo zavrnitveni kvorum določen s 30 odstotki volilih upravičencev.

A temeljni problem pri oblikovanju nove referendumske zakonodaje je drugje. Javnost, vstajniki, tisti, ki na ulicah zahtevajo več demokracije, so bili iz razprave izločeni. Prav tako politika za zdaj le omejuje pravico do referenduma, ne spodbuja pa se večja politična participacija. Politika (še) ne širi možnosti neposredne demokracije, ne govori o spremembah volilnega sistema, o odpiranju parlamenta, o zmanjševanju moči strank, o drugačnih možnostih sprejemanja zakonodaje, o tem, da bi lahko volili še mlajši volivci …

Vstajniki na ulicah pa zahtevajo več in ne manj neposrednega vpliva na odločanje v parlamentu.