Prva nova stranka

Eden izmed očitkov slovenskim vstajnikom je bil, da gre za veliko, heterogeno, pogosto neartikulirano skupino posameznikov, ki sicer vedo, čemu nasprotujejo, v svoji različnosti pa ne najdejo dovolj skupne energije in tudi politične spretnosti, da bi se preoblikovali v pravo stranko, s programom, s statutom, prepoznavnimi predstavniki in jasnim političnim delovanjem. Ta očitek bo kmalu preteklost. Iz Odbora za pravično in solidarno družbo, ki je kot eden izmed poganjkov protestov nastal konec decembra, se je izluščila skupina posameznikov, ki bo ustanovila svojo stranko. »Časi so preresni, prenova slovenske politike pa prevelik izziv, da bi v teh prelomnih trenutkih gledali proč in prihodnost države prepuščali le drugim,« je zapisal vodja odbora dr. Jože Pirjevec v pozivu k oblikovanju stranke in z njim člane tega civilnodružbenega odbora, pa tudi druge, povabil k podpisovanju pristopnih izjav. Za ustanovitev stranke jih potrebujejo 200, potreben je še statut, ustanovni kongres, ime nastajajoče stranke pa naj bi pobudniki že imeli. Prva stranka, ki bo nastala iz nedavnih slovenskih protestov in vstaj, naj bi se imenovala Solidarnost – za pravično družbo.

Zakaj Solidarnost, ni težko ugibati. Stranka naj bi programske zasnove črpala iz manifesta Odbora, v katerem govorijo o družbeni pravičnosti, javnem dobrem, okoljski vzdržnosti itd. V svojih programskih izhodiščih sicer niso tako nekompromisni kot kakšni drugi deli vstajniškega gibanja, ki zahtevajo prenovo celotnega političnega sistema in uvedbo demokratičnega socializma, pobudniki nove stranke se nagibajo bolj na stran socialnega liberalizma. Kljub temu pa vseeno predstavljajo pravi levi politični pol, ki ga v slovenskem parlamentu že nekaj časa ni več.

Težje od programskih zasnov bo verjetno najti dobrega predsednika stranke. Stranka Solidarnost ima dve možnosti, lahko poišče kakšnega znanega Slovenca, nekateri omenjajo kot primer odhajajočega predsednika računskega sodišča Igorja Šoltesa, in ga izvoli za predsednika. Podobno je bilo nekoč z Janezom Drnovškom, ki so ga pripeljali za predsednika vlade in predsednika LDS. Poteza tedanjih ZSMS-jevcev se je leta 1992 izkazala za uspešno. Igor Šoltes, ki se je nepričakovano odpovedal kandidaturi za predsednika računskega sodišča, je prejšnji teden dejal, da ne bo pasiven in da je vprašanja, s katerimi se je ukvarjal doslej, še vedno pripravljen reševati. »Mogoče v kakšni drugi obliki«. Šoltes seveda v tem trenutku ni kandidat za predsednika, kot človeka, ki bi ga radi videli v tej funkciji, ga omenjajo le nekateri člani odbora.

Nova stranka lahko poskusi tudi drugače. Lahko izberejo razmeroma neznanega vstajniškega človeka, ki se je izkazal v zadnjih nekaj mesecih, in poskusijo z njim. Mariborčani so tako na volitvah za župana izbrali Andreja Fištravca, ki se prej s politiko ni aktivno ukvarjal.

Nova stranka ima pred seboj seveda dolgo pot. Njeni pobudniki niso prvi, ki so zaznali, da na polju parlamentarne levice ni pravih zagovornikov vrednot leve politike, tudi niso prvi, ki ustanavljajo novo stranko. Eni so bili pri tem uspešni, drugi ne. Gotovo pa se bodo ob njenem nastanku nanje vsule kritike konkurentov, ki bodo v njenem ozadju iskali temne strice ali neprave levičarje, pa tudi vstajniških kolegov, ki jih bodo obtožili, da se želijo polastiti vstajniškega gibanja. Eno in drugo seveda ne drži. Kdor želi prevzeti ali pa vsaj vplivati na oblast, mora v parlamentarnem sistemu ustanoviti politično stranko in se z njo napotiti v prepričevanje javnosti in iskanje volivcev. Nastajajoča Solidarnost, pa tudi kakšne druge skupine, ki bi lahko v naslednjih tednih izstopile iz množice različnih vstaj, bi morale vedeti, da so ankete razkrile, da je navdušenje javnosti nad kritiko oblasti z Janševim odstopom začasno ponehalo. Ankete prav tako razkrivajo, da si vedno manj ljudi želi hitrih volitev in novih strank …

A pomembno je, da se je začelo.