Bo Maribor dobil participativni proračun?

Mariborska skupina Iniciativa mestni zbor že več mesecev pripravlja moderirane skupščine v četrtnih in krajevnih skupnostih, katerih cilj sta »identifikacija problemov v lokalnem okolju in njihova odprava s skupinskim delovanjem«. Zbori so po besedah organizatorjev uspešni, udeležuje se jih po več kot 50 ljudi, na enem srečanju zabeležijo tudi po 40 novih idej o tem, kako urejati pešpoti in pločnike, pa kako spremeniti sestavo mestnega sveta, saj trdijo, da mestni svetniki niso nosilci občanskih avtentičnih interesov, meščani pa nimajo praktično nikakršnega vpliva na odločanje svetnikov in mestne oblasti.

V teh dneh pa je ugledal luč sveta tudi predlog instituta participativnega proračuna. Po besedah avtorja predloga, Matica Primca, ki sodeluje na zborih v imenu tako imenovane strateške skupine, je namen predloga, da bi se pooblastila za odločanje o mestnih investicijskih sredstvih prenesla čim bolj neposredno na občanke in občane Mestne občine Maribor. »Občani in občanke bi z odločanjem o investicijah lahko tako sami izboljšali kakovost življenja v mestu, saj iz prve roke poznajo ključne probleme življenja v mestu, ki bi jih kolektivno in strokovno preučili v okviru samoorganiziranih četrtnih skupnosti ter tako v čim večji meri sami oblikovali prihodnost skupnosti,« pravi Primc.

Ideja o participativnem proračunu, kjer občani na lokalni ravni sami odločajo o javnih financah, sicer ni nova. V svetu je že 1500 mest ali delov mest, kot tudi nekaj provinc in zveznih držav, kjer uporabljajo sistem participativnega proračuna. Deleži mestnega proračuna, ki jih mesta namenjajo za participativni proračun, pa nihajo vse od 0,001 odstotka proračuna v New Yorku, 14 odstotkov v Torontu, do 100 odstotkov v brazilskem Portu Allegre. Tak sistem odločanja je razširjen predvsem v južnoameriških državah in v Evropi, poznajo pa ga tudi v Afriki in v Aziji.

V pripravi predloga proračuna se je Matic Primc s sodelavci zgledoval po 1,5-milijonskem brazilskem Portu Allegre, kjer so uvedli participatorni proračun že leta 1989. Tudi to mesto se je tedaj – kot v Mariboru – srečevalo s korupcijskimi škandali, v katere je bil vpleten župan. Oblast na volitvah je nato prevzela Delavska stranka, ki je naredila pogumno potezo – odločanje o mestnem proračunu je deloma prenesla na same prebivalce mesta. S participativnim proračunom so mestne oblasti dosegle zavidljive rezultate. Odkar ljudje odločajo o proračunu, se je po podatkih Svetovne banke že leta 1996 za štirikrat povečalo število šol, za 75 odstotkov se je povečala priključitev objektov na kanalizacijo in vodovod, skupna sredstva za zdravstvo in izobraževanje so se zvišala s 15 odstotkov proračunskih sredstev na 40 odstotkov. Ob tem pa Svetovna banka ugotavlja tudi, da so se močno zmanjšali korupcija in klientelizem in utaja davkov.

Sam proces odločanja o proračunu je zelo kompleksen, zato teče vse leto. Bistveno pa je, da zbori občanov izvolijo prostovoljne predstavnike, delegate posameznih mestnih četrti, ti pa potem sodelujejo v posebnih projektnih skupinah, ki snujejo rešitve. Ti delegati potem o izvajanju projekta obveščajo občane. Gre za stalni dialog med zborom občanov in mestno oblastjo. Občani glasujejo za projekt in prek delegatov spremljajo tudi njegovo izvedbo. Mitja Svete iz skupine Neposredna demokracija zdaj!, ki se je podrobno ukvarjal s participativnim proračunom, ob tem opozarja, da so v projektih mesta vse četrti enakovredno zastopane. Če je neka mestna četrt predhodno leto dobila projekt, v naslednjem letu ni več upravičena do njega. Tako je zagotovljeno, da so projekti razporejeni po celotnem mestu. »Proces odločanja v Portu Allegre omogoča, da se javne finance uporabljajo za javno dobro, ne pa v določene partikularne namene ali pa za mokre sanje posameznih lokalnih veljakov,« pravi Svete.

V New Yorku občani sami odločajo o porabi 0,001 odstotka proračuna, v Torontu o več kot 14 odstotkih in v brazilskem Portu Allegre o proračunu v celoti.

In kako bi deloval sistem participativnega proračuna po predlogu Matica Primca v Mariboru? Podobno kot v Portu Allegre, le da bi za participativni proračun namenili 20 odstotkov mestnega proračuna. Gre za investicijski del proračuna, ki bi znašal na letni ravni od 15 do 20 milijonov evrov. Podobno kot v primeru Porta Allegre bi v mestnih četrtih periodično sklicevali zbore samoorganiziranih prebivalk in prebivalcev, ki bi odločali, kako se porabi delež investicijskega proračuna mestne občine. Ko bi določili prednostne naloge, bi v sodelovanju z občinskimi strokovnimi službami izdelali tehnične in pravne okvire izbranih projektov in po zakoniti poti izbrali izvajalca. »Celoten postopek in gradnjo bi nadzorovali na mestnih zborih izvoljeni delegati. Po sedanjem predlogu bi morali biti trije. Enega je namreč mogoče podkupiti, dva težko, treh pa ne,« še dodaja Primc. Sicer pa bi postopek izvajanja projekta, pravi Primc, potekal podobno kot doslej, drugačna bi bila le proces odločanja o projektih in nadzor nad izvedbo.