Ne samo za Avstrijce ali peč

V prispevku se je novinar dotaknil zelo perečega problema v Sloveniji, t.j. ohranjanja in razvoja proizvodnih verig od gozda do končnega porabnika. Vsi se strinjamo s tem, da je gozd naše naravno bogastvo in les strateška surovina in da smo v zadnjih letih v Sloveniji priča diametralno nasprotnemu trendu kot v sosednji Avstriji. Vendar nekatere navedbe v omenjenem prispevku ne držijo.

Največja razlika v razvoju gozdno lesnega sektorja v Sloveniji in sosednji Avstriji je, da so naši sosedi začeli s sistematičnim in usklajenim razvojem celotnega sektorja prej in bolj načrtno kot mi. Druga pomembna razlika je, da so v »kurjenju« videli priložnost za razvoj in dodaten dohodek in ne sovražnika, proti kateremu se je potrebno boriti do konca in naprej. Večina največjih žag na drugi strani meje ima poleg primarne dejavnosti še proizvodnjo lesnih pelet (iz žagovine), proizvodnjo elektrike in toplote (iz drugih lesnih ostankov) in kjer je možno, še ogrevajo sosednjo vas ali naselje. Povečevanje rabe lesa za ogrevanje (kar je posledica zelo ugodnih nepovratnih sredstev) je Avstriji prinesla več kot le visok delež obnovljivih virov energije, prinesla jim je tudi številna nova delovna mesta v industriji izdelave kotlov in vseh dejavnostih, ki so s tem povezane, hkrati pa je omogočila večjo konkurenčnost primarni predelavi lesa (žagam), ki so z dodatnim dohodkom (prodaja lesnih pelet, prodaja energije) lažje konkurirale našim malim in tehnološko zastarelim obratom. Res je, medtem ko so sosedje vlagali državni denar v razvoj lesne in strojne industrije ter v rabo lesa v energetske namene, smo se mi ukvarjali predvsem z lastninjenjem, menedžerskimi prevzemi in mahinacijami, ki so dodatno oslabile sektor. Nikakor pa ne drži trditev, da se je država Slovenija odločila raje za kurjenje kot za predelavo lesa. Nepovratna sredstva, ki jih država namenja za uvajanje sodobnih sistemov za ogrevanje na les, so namensko usmerjena v menjavo zastarelih kotlov, ki imajo nizke izkoristke in kar je najbolj problematično, visoke emisije prašnih delcev. V programu razvoja podeželja, ki je od vstopa v EU zagotavljal sredstva za investicije na podeželju, so bila sredstva na voljo tako za pridobivanje, predelavo in rabo lesa v energetske namene kot tudi za predelavo lesa in izdelavo lesnih izdelkov. Kako uspešen je bil program razvoja podeželja, pa je že druga zgodba. Pomena lesa se zavedajo tudi na pristojnih ministrstvih, kjer so ustanovili medresorsko skupino strokovnjakov, ki je pripravila program »Les je lep«, v katerem so konkretne akcije za spodbudo in ponovni zagon sektorja. Medresorska skupina je še vedno aktivna, kar kaže na voljo in željo pristojnih ministrstev ter strokovnjakov iz različnih področij (gospodarska interesna združenja, raziskovalne inštitucije, univerza, podjetja, lastniki gozdov …), da spremenijo trende v sektorju. Resno namero za razvoj sektorja je država pokazala tudi z izborom in financiranjem Razvojnih centrov slovenskega gospodarstva v lesno predelovalnem sektorju. Na razpisu (objavljen je bil 30.7.2010) je bilo kot prioritetnih za financiranje izpostavljenih osem industrijskih sektorjev, med njimi tudi lesno predelovalna industrija.

Na področju lesno predelovalne industrije so bili za financiranje izbrani trije predlagani razvojni centri, javna sredstva, ki so namenjena tem centrom, pa presegajo 25 milijonov €. In tu se dotaknemo druge teme, za katero na Gozdarskem inštitutu Slovenije menimo, da ni korektno predstavljena v omenjenem članku. V članku je namreč zapisano, da je Gozdarski inštitut Slovenije v zadnjih treh letih dobil od države 12,6 milijonov €. Gozdarski inštitut Slovenije je od države »dobil« bore malo, raziskovalci na inštitutu smo sicer del javnega sektorja, vendar večino sredstev pridobimo na razpisih (60-65% sredstev, dodatnih 20% je vezanih na uspeh pridobivanja sredstev na razpisih), kjer z znanjem ter znanstveno in strokovno odličnostjo konkuriramo drugim. Edina sredstva, ki so »nekako« zakonsko zagotovljena, so sredstva Javne gozdarske službe (večinski del te službe izvaja Zavod za gozdove Slovenije), ki pa predstavljajo v skupnem proračunu inštituta od 17 do 21% (2010-2013). Zaradi vse splošne krize, v kateri smo se znašli, je sredstev za raziskovalno dejavnost v Sloveniji vse manj, v želji po obstoju in kljub vsemu tudi nadaljnjemu razvoju pridobivamo sredstva na Evropskih razpisih. Ta sredstva so delno namenjena (1/6) tudi strokovni podpori razvoju proizvodnih verig od gozda do izdelka in/ali energije. Skupni proračun inštituta je v teh treh letih znašal manj kot 9 milijonov €, kar je razvidno tudi iz letnih poročil. Kljub težkim časom se lahko na inštitutu pohvalimo z nekaj investicijami v zgradbo, prostore in raziskovalno opremo, ki omogočajo vsem, ki delamo v tej stavbi urejeno in prijetno delovno okolje. Ena izmed teh investicij je tudi obnova dotrajane podstrehe, ki je omenjena v prispevku kot »povišanje enega nadstropja«. Stavba Gozdarskega inštituta Slovenije je delo znanega Slovenskega arhitekta Ravnikarja in je spomeniško zavarovana, zato so vsa obnovitvena dela potekala v skladu z zahtevami Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Naša želja in želja takratnega direktorja inštituta je bila, da se podstreha obnovi z lesom, vendar pa takrat predvsem zaradi finančnih omejitev ta izbira ni bila možna. Druga pomembna investicija je bila menjava energenta in sicer smo se v letu 2010 začeli ogrevati z lesnimi sekanci. Tu ne gre le za letni prihranek več kot 20.000 € (kar je letna plača asistenta začetnika), ampak gre tudi za zmanjševanje emisij CO2 in za rabo okolju prijaznega in domačega energenta. Lesne sekance dobavlja kmet – lastnik gozda iz okolice Ljubljane, torej smo na nek način spodbudili razvoj na podeželju.

Zgodba o rabi lesa v Sloveniji ni tako črno bela, kot je predstavljena v prispevku. Gre za kompleksno zgodbo, ki je skrenila iz poti uspehov že v sredini 80. let, za spremembo alarmantnih trendov v gozdno lesnem sektorju pa moramo stopiti skupaj, stakniti glave in predvsem ukrepati usklajeno. Kajti bivanje v leseni hiši, opremljeni z lesenim pohištvom in ogrevani z lesom predstavlja naš skupen cilj in zagotavlja največje udobje bivanja.