Pravica do groba

Ničesar se pri nas bolj ne zlorablja, kot je to človekova smrt. V zavesti, miselnosti in v ravnanju naših ljudi je smrt pomembnejša od življenja, za pravico do groba se pa večina bolj zavzeto bori kot za pravico do življenja! Na vsem svetu smo pri vrhu po številu samomorov ter pri porabi nagrobnih sveč. Nekaj globoko morbidnega je v naših ljudeh.

Namesto spoštljivega odnosa do vseh pokojnih, ki naj bi počivali v miru, se smrt zlorablja za sprotno politiko in za politično povzpetništvo, pa vse do najbolj nizkotnih namenov iz pohlepa po zaslužkarstvu nekaterih zgodovinarjev in njihovih prisklednikov z raziskovanjem grobov, grobišč, prekopov in izkopov ter novih pokopov. Vse to je v grobem nasprotju z vsemi etičnimi načeli in celo s preprosto spoštljivostjo do pokojnih. In tem mračnim in morečim razmeram s težkimi posledicami ni videti konca, prej nasprotno, še poglablja se vse to. Od kdaj in zakaj se je vse to zažrlo v naše ravnanje in celo v genski zapis?

Vse to so lahko samo posledice dvatisočletne vzgoje v pokori in ponižnosti do oblasti, ko so bili vsi reveži ustrahovani z mučenjem in smrtjo, če niso verno hodili za križem in prosili milosti božje. To so posledice razmer, ko sta bili v teh deželah vedno tuja fevdalna in cerkvena oblast povsem zlizani in vsemogočni nad domačimi ljudmi. Upornike so v srednjem veku pokončali na najbolj grozovite načine, razčetverili so jih, obešali, jim sekali glave in jih sestradali do smrti v grajskih ječah. V zadnjem obdobju so jih pa streljali in množično uničevali v taboriščih s plinom in z lakoto. Z današnjim besednjakom bi vsemu temu lahko rekli, da je bila to tisočletna kolaboracija domačih hlapcev in tujih vladarjev. In to je doseglo svoj vrh v drugi svetovni vojni, ko je posvetna in cerkvena oblast podpirala okupatorje, čeprav naj bi iztrebili našo raso, kar je bilo javno napovedano in vodeno vse do zmage zaveznikov nad fašizmom in nacizmom.

V vsej dolgi in kruti zgodovini so si tuji oblastniki in tudi njihovi hlapci sicer menjavali oblačila, uniforme in kočije, vendar so korenine in izvori zla ostali do danes isti in z enakimi cilji. In temu še ni videti konca, čeprav imamo prvič v zgodovini navidezno svojo državo… Sedaj nas izčrpavajo pa lastniki kapitala z desetino pri posojilih in na vojnah za tuje interese. Ob tem nam pa ena in druga domača gospoda pridiga o pokori in ponižnosti do tujih gospodarjev! Je razlika od srednjega veka samo še v tehniki in besedičenju?

Uresničujmo vse človekove pravice sedaj in v našem času, ko ljudje živijo, delajo in ustvarjajo zase in za svoje otroke. Spoštujmo življenje!