Konec pravljice

»Odločitev Evropskega parlamenta pomeni konec evropskega pristopa k boju proti podnebnim spremembam.« Tako je v prvem odzivu na glasovanje evropskih poslancev, ki so prejšnji teden zavrnili popravke Evropske sheme za trgovanje z izpusti toplogrednih plinov (EU ETS), dejal strokovnjak za podnebno politiko Felix Matthes z nemškega Öko-Instituta. In ni edini, ki meni tako. Odločitev je namreč prvič zelo nazorno pokazala, da je tudi Evropska unija pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov pripravljena vztrajati le, dokler je to (preveč) ne udari po žepu.

Popravki EU ETS, ki bi ceno onesnaževanja vsaj nekoliko dvignili s smešno nizkih pet evrov za tono CO2, bi po mnenju večine evropskih poslancev namreč dvignili cene energije, s tem pa še poslabšali evropsko konkurenčnost in ogrozili še dodatna delovna mesta. To pa je kljub plemenitemu namenu nesprejemljivo. Evropski uradniki sicer hitijo poudarjati, da gre le za začasen poraz in da bodo potrebne reforme emisijskega trga prej ali slej uveljavljene, a gre pri tem verjetno bolj za strah pred priznanjem poraza in političnimi posledicami, ki bi jih to prineslo.

Evropska politika se na področju boja proti podnebnim spremembam očitno spušča na realna tla. Dolga leta so se v Bruslju lahko hvalili s svojimi naprednimi podnebnimi stališči in politikami. In čeprav so učinki vseh prizadevanj komaj zaznavni, je Evropa doslej veljala za svetovni zgled. Vsaj na videz. Dejansko je edina otipljiva posledica evropske naprednosti visoka cena energije. Države so vzpostavile radodarne podporne sheme za obnovljive vire energije, nato pa zaradi naraščajočih stroškov ena za drugo hitele zniževati subvencije. Kljub temu da so obnovljivi viri energije doživeli velik razmah, niso vplivali na zmanjševanje izpustov. Kvečjemu so nekoliko upočasnili rast. Najpopularnejši evropski energent lanskega leta pa je bil premog. Nizka cena emisijskih kuponov (ki bo zdaj še nižja) in padanje cen premoga sta najbolj umazani energent naredila stroškovno najbolj učinkovitega. Plinske termoelektrarne so zapirali in zaganjali tiste na premog. Evropo je preplavil poceni premog iz ZDA, kjer, ravno nasprotno, vse več elektrarn prehaja s premoga na plin. Zaradi razmaha pridobivanja zemeljskega plina iz plasti skrilavcev s pomočjo hidravličnega frakturiranja je namreč zemeljski plin v ZDA trenutno približno trikrat cenejši kot v Evropi. To s seboj prinaša več posledic. Kot prvo konkurenčnosti evropskega gospodarstva ne ogrožajo več samo azijski tigri, temveč tudi ZDA, kot drugo pa so ZDA, ki so na področju boja proti podnebnim spremembam veljale za problematično državo, v zadnjih letih pri zmanjševanju izpustov uspešnejše od Evrope.

Jasno postaja, da Evropa sama ne more storiti prav ničesar, razen sama sebi skopati grob. Dokler drugi deli svet ne upoštevajo enakih pravil, bomo ob vztrajanju pri trenutnih politikah izgubljali delovna mesta in konkurenčnost ter na koncu obupali še sami. Evropa je morda v minulih 20 letih res zmanjšala svoje izpuste toplogrednih plinov, a ne zaradi svojih naprednih politik, temveč predvsem zaradi deindustrializacije in selitve proizvodnje v tujino. Edini učinek tega je bil, da ti izpusti zdaj nastajajo zunaj Evrope, uvozimo pa jih v obliki končnih izdelkov. Za planetarni problem, kot so podnebne spremembe, je to brez pomena. Neracionalne odločitve, kot je na primer predčasno zapiranje nemških jedrskih elektrarn, stanje samo še poslabšujejo.

Jasno postaja, da Evropa sama ne more storiti prav ničesar, razen sama sebi skopati grob.

Stebri evropske energetske politike so kritično načeti. Trgovalna shema po odločitvi evropskega parlamenta obstaja tako rekoč samo še zato, da evropskim politikom ni treba priznati svoje zmote. Spodbujanje obnovljivih virov energije se je izkazalo za drago in neučinkovito. Nepredvidljivost sonca in vetra ter odsotnosti dovolj obsežnih zmogljivosti za shranjevanje presežkov elektrike vodijo v nestabilnosti v omrežju in potrebo po dodatnih elektrarnah v rezervi. To pa, tako kot državne subvencije, pomeni višje račune za elektriko. Kitajska podjetja so poleg tega dodobra načela tržne deleže evropskih proizvajalcev sončnih in vetrnih elektrarn, zato so tudi obljube o novih delovnih mestih vse bolj vprašljive. Vlaganje v energetsko učinkovitost pa vse prevečkrat pomeni zgolj to, da je mogoče prihranke usmeriti v povečanje proizvodnje ali potrošnje, kar pridobitve dodobra izniči.

»V Evropi se pretvarjamo, da delamo nekaj konstruktivnega, dejansko pa je to daleč od resnice,« je letos za Mladino dejal oxfordski energetski ekonomist Dieter Helm. »Dokaz za to je, da nismo prav nič vplivali na neprekinjeno povečevanje svetovnih izpustov toplogrednih plinov.«

In res, svetovni izpusti od začetka množične uporabe premoga do danes naraščajo z enako hitrostjo, za približno dva odstotka na leto. Izjema je le nekaj vmesnih let, ko je svet doživljal najgloblje faze gospodarske krize.

Generalna direktorica Mednarodne agencije za Energijo (IEA) Maria van der Hoeven je prejšnji teden opozorila, da so prizadevanja za ’očiščenje’ svetovne energetike zastala. »Kljub velikim besedam svetovnih voditeljev in kljub velikemu razmahu obnovljivih virov energije v minulem desetletju je povprečna enota proizvedene energije danes tako rekoč enako umazana kot pred 20 leti,« je bila jasna. Za proizvodnjo energije, enake toni nafte, so emisije CO2 leta 1990 znašale 2,39 tone, leta 2010 pa 2,37 tone. Kazalnik se je komaj premaknil.

Zagon pojenja. Vlaganja v obnovljive vire energije so po rekordnem letu 2011, ko so znašala 230 milijard evrov, lani padla na 206 milijard evrov, torej za več kot 10 odstotkov. In padanje se glede na četrtletne rezultate nadaljuje tudi letos. Že res, da padajo tudi cene solarnih modulov in vetrnih elektrarn in je posledično za enako zmogljivost potrebnega manj denarja, a padanje cen ponavadi spodbuja investicije v tehnologijo. V Sloveniji naj bi se vlaganja v sončne elektrarne, potem ko je konec lanskega leta vlada interventno znižala subvencije, tako rekoč ustavila.

206 milijard evrov je seveda spoštovanja vredna številka. A naftna podjetja so v tem času v raziskovanje in razvoj novih nahajališč ogljikovodikov vložila trikrat toliko denarja.