Simon Hajdini: O kapitalizmu in lenosti

Lenoba, ki se kopiči v denarnih sredstvih, je materializirani počitek, ki pa si ga ni mogoče vzeti.

Simon Hajdini, ki je pred dvema letoma doktoriral pri Mladenu Dolarju, je letos izdal knjigo o lenobi, dolgčasu in počitku. Knjiga je sicer tu in tam zahtevno filozofsko, a tudi zabavno branje, skozi katero pa se samo z lenobo težko prebiješ. Lenoba je kot takšna seveda ideološki pojem in zato nekaj popolnoma drugega kakor delo, ki ga časti in jasno tudi zlorablja ravno kapitalistični sistem.

Slovenci zase radi pravimo, da smo pridni. Smo res?

Gre za kočljivo vprašanje. Lenoba je ena od tistih stvari, ki so pravično razporejene po vsej populaciji. Tako kot zdrava pamet. Povsod se najdejo lenuhi, lenuh je transhistorična kategorija, kar nakazuje, da je lenoba ideološki pojem.

Se strinjam. Ampak ali smo Slovenci pridni, recimo Črnogorci pa leni.

Glede pridnih Slovencev bi rekel, da so morda naši predniki preveč brali klasične politične ekonomiste in tako menili, da se bodo s pridnostjo zavihteli do statusa brezdelnih bogatašev. To se seveda ni zgodilo, a se mi zdi, da še kar naprej poskušamo. Ker je vprašanje šaljivo, tako tudi odgovarjam. Pred kratkim sem slišal vic o Črnogorcih, češ, zakaj se Črnogorci množično selijo v Slovenijo. Zato, ker so slišali, da tu ni dela. In v tej maniri lahko nadaljujemo, da tu ni dela, ker so ga pridni Slovenci že vsega opravili …

Podmena mojega vprašanja je bila, zakaj je len vedno kdo drug. Leni so sosedi, ki ne obrezujejo žive meje, leni so delavci, ki slonijo na lopati, leni so brezposelni, ker si nočejo poiskati službe.

V krščanskih seznamih smrtnih grehov vsi grehi omogočajo neko obliko identifikacije, lenoba je edina, ki je ni mogoče vzeti nase. Celo skopost, škrtost, ki jo navadno preziramo in delegiramo na radikalno drugo instanco, na Gorenjce, na Škote, lahko v formi varčevalnih ukrepov postane zastavek identifikacije. Lenoba pa se temu upira, ne preziramo je le pri drugih, ampak celo pri sebi.

Verjetno zato, ker naj bi bila nekaj absolutno slabega. Ampak zakaj? Kaj je narobe z lenobo, zakaj deloholiki niso grešniki?

Nisem prepričan, da niso. Z vidika krščanske morale bi deloholike lahko šteli med skopuhe. Če veliko delajo, da bi veliko zaslužili, jih vodi nekaj drugega od ljubezni do dela, vodi jih sla po zaslužku. Greh skoposti pa se v izvirniku, pri samih začetkih asketske tradicije, imenuje ravno ljubezen do denarja. Lenoba je nemoralna tudi v kapitalizmu. Pri starih Grkih pa je bila neka vrsta lenobe zelo čislana. Pravo delo, kot ga razumemo danes, so opravljali sužnji. Današnja morala dela in delovna etika je bila z vidika stare Grčije suženjska morala.

Naj obrnem vprašanje: če je lenoba greh, ali je potem delo vrednota? Zakaj moramo ljudje delati?

Konkreten odgovor bi bil, da zato, ker smo v kapitalizmu na slabšem, če moramo počivati. Če smo podzaposleni, nezaposleni, nezaposljivi. Abstrakten odgovor pa bi bil, da moramo delati zato, da bi zadovoljili svoje potrebe. Imperativ na strani potrebe se prevaja v imperativ na strani dela. Francoz Paul Lafargue je leta 1880 objavil znameniti spis Pravica do lenobe. V njem ni ožigosal le kapitalistov, pač pa ves delavski razred zaradi gojenja kulta dela, neke sle po delu, ki so mu jo vcepili prijatelji trgovine skupaj s sifilisom, kakor pravi, in krščanstvom. Če bereš Marxov Kapital, je zanj presežno delo, torej tisti del dela, ki ga delavec ne opravi zase in mu ni povrnjen v obliki plače ali mezde, edino, ki producira presežno vrednost. Produkcija presežne vrednosti pa je sam fokus kapitalizma, ta funkcionira samo zato, da bi iz neplačanega dela iztisnil dobiček.

Bi bila potem radikalna kritika kapitalizma radikalno zavračanje presežnega dela ali celo vseobsežna lenoba?

Obstaja tradicija socialistično usmerjenih avtorjev izpred stotih let, ki so vseskozi napadali dogmo dela in kot alternativo predlagali vizijo družbe, ki bo temeljila na tri- ali štiriurnem delu in potrošništvu. To je bila neka ultimativna utopija. Osebno sem skeptičen do teorij, ki v lenobi vidijo sublimnega prvoborca proti sivi realnosti kapitalizma in kapitalističnega izkoriščanja. Zakaj? Kot sem dejal že prej, je lenoba že sama po sebi ideološki pojem. Koncept nima zgodovine, vseskozi funkcionira na podoben način, različni procesi ekonomske in družbene transformacije se ga ne dotaknejo. Vsaka uporaba lenobe kot argumenta proti represiji dela in delovni etiki je morda lahko taktično uporabna, v svojem izhodišču pa je zgrešena. Prvi korak kritike bi moral biti demistifikacija pojma lenobe. Naj vam dam podoben primer. Gre za polje spopada med starim humboldtovskim modelom univerze in novo bolognizirano različico. Tisti, ki napadajo stari model, navadno govorijo o njegovi neučinkovitosti, ker naj ne bi ustvarjal uporabnosti …

… kot imamo danes v Sloveniji Fakulteto za uporabne družbene študije in tisto staro, katere znanje naj bi bilo torej neuporabno?

Ta primer je indikativen. Težava je v tem, da se pri branjenju starega sistema univerze prevzame retorika kritike, retorika oblasti, ki žigosa univerzitetnike kot lenuhe. Odgovor gre v smeri, morda smo univerzitetniki res neuporabni lenuhi, a ta lenoba je pogoj produkcije novega. Novo namreč vedno nastaja na terenu neke odprtosti, kjer se ne ve, kam gremo. K temu se nato priročno doda še etimologija šole, ki sega tja do grškega scholē, ki označuje prosti čas ali brezdelje, pa do artes liberales, svobodnih ved ali umetnosti. A ponavljam, ta kritika ni zadostna. Ustvarja se vtis, da je lenoba z vidika kapitalizma nekaj ničvrednega. Toda že če pogledaš Marxovo analizo zgodnje, manufakturne dobe kapitalizma, opaziš, da obstajajo drobni otočki lenobe, počitka v samem delovnem procesu, ki so za kapital vir vrednosti. Zakaj je to mogoče? Zelo na kratko. Z vidika kapitala so te pore počitka na prvi pogled čista izguba, nekaj ničvrednega. A če jih pripojimo presežnemu delovnemu času, pričnejo delovati kot zastavki presežne vrednosti, vstopijo v uvrednotevalni proces. Toda med ničvrednostjo in vrednostjo je na delu dodatna operacija. Da bi bil ta prehod mogoč, je treba paradoksno izničiti sam nič. Delavcu se ukrade pora počitka. Ko mu to ukradeš, se poveča dobiček, a tudi izkoriščanje delavca.

Zakaj? Če izgine počitek, potem delavec ni več tako produktiven in je končni rezultat dela slabši.

Mislim, da ne. Velja ravno nasprotno, kraja teh drobnih otočkov oddiha generira presežno vrednost. Svoboda, kakšna ura oddiha v individualnem delu, morda poveča produktivnost, v industrijskem obratu pa so ta individualna nihanja nepomembna. Tu šteje povprečje.

Seveda, a samo, če v izhodišču sprejmeš tezo, da je vsako delo smiselno, da vsako delo ustvarja vrednost, da ne gre samo za »prelaganje papirjev«, kar je stigma, ki jo radi pripisujejo ljudem, zaposlenim v javnem sektorju.

Z vidika skrbnikov interesa kapitala je vsako delo v javnem sektorju neproduktivno. In pri kritiki kulta dela in kapitalizma je na to treba paziti. Kot pravi Mao: ne dvigajmo kamna, da ga ne odvržemo na lastne noge.

Današnja morala dela in delovna etika je bila z vidika stare Grčije suženjska morala.

Ne samo to, da ima neko delo vrednost, drugo pa naj je ne bi imelo. Tudi delalo naj bi se na različne načine. Kanclerka Merklova je recimo dejala, da so za finančno krizo krivi leni, nedelavni Grki.

Ta argument je docela neupravičen. Za dolžniško krizo nikakor ni kriva mediteranska ležernost Grkov in Špancev, ampak so zadaj drugi razlogi. Če poenostavim: Nemčija je v osnovi izvozno gospodarstvo, mediteranske države so predvsem uvoznice blaga. Da so te izdelke kupovale, so najemale posojila. Zadolževanje je bilo forsirano, zadolžila pa so se večinoma zasebna podjetja in gospodinjstva. V prvem valu krize se je uveljavila politika socializacije dolga, kar naenkrat je javni sektor postal preobsežen, socialna država pa potratna …

… in zganile so se množice in so za krizo obtožile bogati finančni sektor, ki je špekuliral s kapitalom?

Tako, ja. Kriza je najprej zajela finančni sektor. Mimogrede bi vseeno dodal tole. Slavoj Žižek je opozoril na simptomatičnost boja proti finančnemu kapitalu. Ustvarja se vtis, da poleg slabega, razsipniškega finančnega obstaja še neki drugi, dobri kapitalizem.

Tu gre za past, kot pišeš v knjigi Na kratko o dolgčasu, lenobi in počitku, v trenutku, ko se kritizira razsipništvo bogatih slojev, to pripelje do kritike razsipništva socialne države.

Poglej samo slovenske proteste. Ti so nekaj posebnega, gre za pisano množico posameznikov z različnimi ozadji in stališči. Še vedno pa prednjačijo zahteve, ki bi jih lahko povzel s pojmom kritike razsipnosti. Sem spada tudi kritika tajkunskih kraj ljudskega užitka in kritika skorumpiranih gospodarskih in političnih elit, kar v civiliziranih tonih pomeni boj za več pravne države. To vse spada pod kontekst razsipništva. Kaj je narobe s tem? Ne govorim, da korupcija ni problem, a fokus protestov bi morali obrniti. Kritika logike razsipnosti ne bi smela biti temeljna zahteva protestnikov. Morali bi kritizirati njeno nasprotje, morali bi kritizirati logiko varčevalnih ukrepov.

Gre za preverljiva dejstva, del političnih in gospodarskih elit v Sloveniji je skorumpiran. Kaj je narobe s kritiko takšnega stanja?

Mistificira razmere. Je kdaj obstajala družba, ki je čislala krajo? A naj na vprašanje odgovorim z vprašanjem: kje naj država varčuje? Kje mora varčevati? Če se skrči javni sektor, ki se financira iz dobičkov, se s tem izniči potreba države po pobiranju davkov. S tem pa se del stroškov, ki jih država prek svojih socialnih mehanizmov zagotavlja tistim, ki jih potrebujejo, prenese na pleča ljudi, ki danes protestirajo. Problem kritike razsipništva je ravno v tem, da te kritike delujejo proti interesom tistih, ki jih izrekajo.

Pa ni razsipništvo, želja po življenju na kredit, vzrok za krizo?

Morda, a pravi vzroki za krizo niso v ljudeh, ki so si pod noro ugodnimi pogoji sposojali denar za nepremičnine, ki jih nikoli niso mogli odplačati. Vzrok je v sistemu, ki forsira akumulacijo dolga in ki zahteva vedno višje donose. Nekoč je bil bogataš tezavrator, tvorec zaklada, kopičil je bogastvo tako, da je varčeval. V kapitalizmu pa je trošenje pogoj bogatenja. Če pa ni dovolj akumuliranih sredstev za generiranje bogastva, je v osnovi dovolj zadolževanje.

Vrniva se k vprašanju dela in lenobe. Kult dela nima zasnove samo v ekonomsko-političnem sistemu, pač pa je del kulturne matrice, ki jo je v Evropi razširila protestantska etika. Velja, kdor je delaven, je bogat, bogati pa bodo nagrajeni v posmrtnem življenju.

Šlo je za zelo harmonično razmerje med porajajočim se kapitalizmom in protestantizmom. Lafargue je to zelo dobro izrazil, ko je opozoril, da je v Ancien Regimu v vsem letu obstajalo 90 prostih dni. Zapisal je, da je bila glavna vloga protestantizma v tem, da je svetnike vrgel z njihovega nebeškega prestola, da bi tako odpravil njihove praznike na zemlji. Ko je šlo v Sloveniji za razpravo o odpravi nedeljskega dela, kar je zahtevala konservativna desna in cerkvena opcija, tega vprašanja levica ni razumela. Zaradi nekega proticerkvenega refleksa je spregledala, da gre za boj za proste dni. Marx tako večkrat govori o osvoboditvi dela. Kapital vedno osvobaja delo ravno s tem, da zasužnjuje in krade prosti čas delavcu.

Pa ne gre za neki paradoks, veljalo naj bi, da je tisti, ki veliko dela, tudi bogat, a hkrati praviš, da so lahko leni tisti, ki imajo dovolj sredstev, da ne potrebujejo dela za zadovoljevanje svojih potreb?

Ruski slikar Kazimir Malevič, velik entuziast, kadar je šlo za brezdelje, počitek, lenobo, obenem pa velik borec proti kultu dela, je dejal, da rubelj ni nič drugega kot droben košček lenobe. Mladen Dolar je v knjigi O skoposti zapisal, da je naša potrošniška družba najvarčnejša družba v zgodovini družbeno-ekonomskih formacij. Potegnil je podobno analogijo, ljudje kupijo neki izdelek, ki stane 9,99 tolarja (ali evra), ne zaradi njegove uporabne vrednosti ali potrebe, ampak zato, da se prihrani ta en cent. In ta cent, rubelj, je košček lenobe. Iz tega razmisleka je največ brezdelja in lenobe pri tistih, ki konstantno delajo. Pri deloholikih, o katerih sva govorila, je lenoba vedno prelagana v prihodnost, to je lenoba na kredit. Lenoba, ki se kopiči v denarnih sredstvih, je materializirani počitek, ki pa si ga ni mogoče vzeti. Avstrijski filozof Robert Pfaller to imenuje interpasivnost. Ni ti treba zapravljati denarja za ugodje, užitke, brezdelje, počitek, ampak denar počiva že namesto tebe.

Prvi korak kritike bi moral biti demistifikacija pojma lenobe.

Kdor je zgaran od dela in brez denarja, se s tem filozofskim premislekom pač ne bo strinjal. Ali ne velja, da največ delajo ljudje, ki so na socialnem robu?

Seveda. In ravno to, da živijo na družbenem robu, jih ohranja v konstantnem delovnem procesu. Še več, kapital jih namenoma ohranja na socialnem robu, da bodo več delali. To so dobro vedeli že angleški industrialci, ki jih je skrbela morala delavcev. Če bi delavcem dali preveč sredstev za premalo dela, se bi polenili.

Zakaj naj bi bilo samo delo tisto, kar proizvaja denar. Zakaj ni delo tudi skrb za družino, skrb za okolje, branje knjig, medosebni odnosi …?

Kapital bi rade volje vse to štel za obliko dela. Facebook neposredno propagira, da se prava vrednost skriva v medosebnih odnosih, in tako služi enormne vrednosti. Težava je seveda v tem, da ta dikcija vodi k poblagovljenju, h komodifikaciji vsega, kar obstaja zunaj sfere produkcije, zunaj logike profita. Naj ponovim, vse to, kar naštevaš, je delo, ampak moramo paziti, da ne postane ali da ne ostane tudi blago.

Naj vprašam drugače. Je lenoba to, da ne pomivaš posode?

Nepomivanje posode je gotovo lenoba, vsaj s stališča krščanskega diskurza. Gre za dopuščanje nemarnosti. Nemarnost, opuščanje ali negligentia pa je tvorilo enega ključnih vidikov krščanskega pojmovanja greha lenobe. To je v srednjem veku pomenilo še nekaj drugega, predvsem v odnosu vernika do cerkve in do obligacij, ki mu jih nalaga. Če je kdo zaspal v cerkvi, je bil lenuh. Cerkev danes ni tako toga, kar je bržčas povezano s tem, da je po vernikih, vsaj kar zadeva Evropo, povpraševanje, tako da lenuhi cerkve načeloma ne motijo več. Si pa danes lenuh, če ne pomiješ posode. A naj ponovim, z vidika kapitala je lenoba vsako neproduktivno trošenje delovne sile.

Lahko pa bi argumentacijo tudi obrnili. V času lenobe lahko ljudje izberejo, da počnejo tisto, kar si res želijo. Lenoba je v tem smislu prosti čas, čas s katerim razpolagaš sam, ne pa kdo drug. Kapitalizem pa nas sili v vedno manj prostega časa.

A prosti čas tudi prodaja. Samo pomisli na industrijo zabave in razvedrila. Včasih se zdi, da ni mogoče uživati prostega časa, če za ta užitek ne plačamo. Če mu poprej ne nadenemo blagovne forme. Za Lacana je užitek tisto, kar ne služi ničemur, tu pa si ga lahko vzamemo le, če ga tako rekoč zaposlimo. Je pa seveda imanentni gon kapitala, kot zapiše Marx, izkoriščati delo 24 ur na dan. A nekatere oblike dela, ki so seveda drugačne od tovarniškega, zahtevajo, da ga ljudje nosijo s seboj. Tudi ko ne delajo. Tudi v obdobju počitka. Tudi v obdobju lenobe. In zato, paradoksalno, nekateri največ delajo takrat, ko lenarijo. V tem smislu je lenoba tudi produktivna.