Skodlarstvo, stara ljudska obrt

Ostre zime in obilne padavine so še vedno pogost pojav v alpskem svetu, čeprav so še do nedavnega razglašali, da se nam bližajo korenite vremenske spremembe in vsesplošna otoplitev planeta. Ker podnebne razmere v Alpah niso ravno mile, zaradi velikih temperaturnih razlik med zimo in poletjem, ker pozimi pade obilo snega, poleti pa pogosto pada toča, se je že v ’pamtiveku’ izkazalo, da je lesena kritina za ta območja najustreznejša. »Prednost lesenih streh je toplotna izolacija poleti in pozimi. S pokrivanjem streh na naš, gorenjski način pa je streha tudi zelo močna.

Odporna je proti toči, ta se le odbije od nje, in tudi proti vetru. O trdnosti nove lesene strehe govori dogodek iz moje večletne prakse. Med našimi prvimi deli je bilo naročilo, da pokrijemo streho na Predjamskem gradu. Kmalu po tem, ko smo končali, se je iz skalne gmote nad gradom odtrgala 250 kilogramov težka skala in padla na streho stolpa. Od nje se je le odbila. Sicer je nekaj skodel popokalo, to pa je bilo tudi vse. Celotno ostrešje je zdržalo. Zamenjati smo morali le približno kvadratni meter popokanih skodel. No, če bi bila streha starejša, bi bila občutljivejša, a nove skodel so to težo zdržale,« pripoveduje Bojan Koželj, ki se že od leta 1987 ukvarja s skodlarstvom. Takrat je uradno prijavil obrt in je še danes med redkimi, ki so registrirani izdelovalci skodl in hkrati krovci, specializirani za delo na višini.

Včasih so rekli krovcem, ki so strehe pokrivali s skodlami, šinklerji, beseda izhaja iz nemščine, kjer se cepljeni deščici reče schindel, ta beseda pa izvira iz latinske scindula ali scindo – trgati, cepiti, klati. Iz nemščine izvirajo slovenske inačice – na Gorenjskem rečejo šinkl, na Štajerskem šikl, na Koroškem šinktl, na Notranjskem in Kočevskem pa šindra. Knjižno se cepljeni deščici reče skodla, sicer pa so s skodlami krite strehe značilne za ves alpski svet.

Koželj pravi, da se je s to staro obrtjo seznanil že v otroštvu, saj je materi in očetu pomagal pri obnovi pastirskih koč na Veliki planini. Sodi že v tretjo generacijo njihove družine iz Stahovice pri Kamniku, ki se ukvarja s skodlarstvom. Danes njegovo družinsko podjetje, v katerem so z njim vred zaposleni štirje ljudje, ob sezonskih vrhuncih pa najame delavce na podlagi podjemnih pogodb, organizira šolski učni prikaz izdelave skodel na srednjih lesarskih šolah, pa tudi splošno – takrat se njihovih delavnic udeležujejo študentje in restavratorji. Koželj z veseljem razloži, kako se naredi skodla. Za izdelavo je potrebnega kar nekaj znanja, poznavanja starih mojstrskih skrivnosti, spoštovanja tradicionalnega izročila, upoštevanja sodobnih spoznanj, pa tudi veliko vztrajnosti.

Vse se začne v gozdu, ko Koželj skupaj z logarji išče ustrezen les za skodle. »Zdaj že vem za revirje, kjer rastejo dovolj visoka in ravna drevesa, brez grč, saj imam že tridesetletno izkušnjo. Najboljše je sekati novembra, decembra, takrat les počiva in nima sokov. Moram se držati teh starih pravil, od tega je odvisna kakovost lesa.« Poiskati morajo ’resonančni les’, to pomeni, da ima ravne in goste letnice, ti so kazalec kakovostnega lesa, na kakovost pa vpliva tudi nadmorska višina rasti. Više ko drevo raste, manj ugodne so razmere in posledica tega so gosteje razporejene letnice. Pravijo, da mora drevo za izdelavo skodel rasti počasi in enakomerno. Kakšen bo les, odločajo podnebje, vrsta tal in oblikovanost terena. Logarji in gozdni delavci pravijo, da najpogosteje najdejo ustrezna drevesa v kotanjah ali na drugače zaprtih območjih. »Gostota lesa je tista, ki odloča o kakovosti skodel, se pravi o čvrstosti in odpornosti proti vlagi, pa tudi proti suši in – to je še posebej pomembno – o neprepustnosti za vodo. Za sečnjo je najprimernejši čas ob stari luni. Streha s skodlami iz takšnega lesa zdrži več deset let, seveda pa je to odvisno od vrste lesa. Najdlje zdržijo macesnove skodle, tudi do osemdeset ali celo do sto let, smrekove in hojine pa do trideset let ali več,« razloži Koželj in nam cepljenje lesenih ’krhljev’ tudi prikaže. Orodje, ki ga uporablja, je še vedno takšno kot pred desetletji oziroma podobno tistemu izpred stoletij. Poleg gozdarske žage in sekire uporablja za cepljenje skodel dogarsko klavnico, pravi ji šinklerica, namesto lesenega bata in kija uporablja bat iz trde kaljene plastike, za čiščenje in obtesavanje skodel pa dogarsko tesarko. »Šinklerica se rabi za zasekovanje in naravnavanje cepljenja na čelni strani hlodiča in cepanice, jaz ji pravim krhelj. Krhelj zataknem v širši utor na tnalu in začnem cepiti. Šinklerica je narejena iz približno dvaindvajset centimetrov dolgega simetričnega železnega rezila, na katero je pravokotno nasajeno ravno okroglo toporišče. Pri cepljenju mora šinklerica narediti razpoko, v katero potem zabijem klin. Zato je nanjo treba udarjati z batom. Pri cepljenju cepanice v skodle se rabi šinklerica tudi za ravnanje smeri cepljenja. To dosežem tako, da nagibam toporišče v smeri, ki jo želim. Krhelj postopoma razcepim na osem delov.« Teh osem cepancev se počasi spreminja v skodle – izloči sredico, ’srce’ debla, ker je to redek, slab les, pa tudi skorjo in belino. Če obojega ne bi odstranil, bi začelo gniti na strehi, les na obeh straneh krhlja pač ni dovolj kakovosten. Na deščici mora še poravnati morebitne grče, jo obtesati in po potrebi izravnati, tako da so vse skodle enake velikosti. Koželj izdeluje skodle predvsem iz macesna, te so dolge šestdeset centimetrov, smrekove pa do sto centimetrov, debelina posamezne skodle je do dvanajst milimetrov, širina do petnajst centimetrov. Na dan izdela tudi do osemsto skodel, ki jih nato zloži v skladovnice do dva metra visoko in jih na vrhu obilno obteži. »Tukaj v lopi, kjer so skladovnice, ves čas piha veter in jih suši. Ob sušenju se sesedajo. No, ta zaloga je za prihodnje leto in v tem času se bodo skodle zravnale, posušile in ’navadile’ na dnevno temperaturo ter tako postale pravi material za strešno kritino.«

Za pokrivanje streh ima skodla pred žagano desko bistvene prednosti. Cepljena deska ali skodla obdrži naravne lastnosti, vlakna ostanejo neokrnjena in enakomerno razporejena po površini skodle. Les ohranja večjo elastičnost in odpornost proti škodljivim vplivom padavin in temperaturnih sprememb. Cepljena vlakna ustvarijo na površini skodle drobne žlebičke, po katerih voda hitro odteka. Pri žagani deski voda naleti na ovire, ki pa imajo hkrati tudi lastnosti vpijanja. Zato ima skodla trikrat daljšo življenjsko dobo od žagane deske v enakih razmerah. Koželj pravi, da so za izdelavo skodel najprimernejši iglavci, listavci manj. Tu in tam je naletel na hrastove skodle, a tiste najstarejše, ki jih je moral zamenjati na cerkvenih strehah, so bile iz macesnovega lesa, stare več kot sto let. »V poštev pridejo iglavci zaradi svoje smole. Svež macesen ima zlatkasto barvo, z leti pa sivi. V letu in pol dobi sivo patino, pravzaprav ga vreme impregnira. Macesen ima v sebi veliko zaščite. Vsebuje smolo, ki se imenuje pilph. Na primer na Veliki planini ima vsaka planšarska hiša, ki je prekrita z macesnovimi skodlami, tudi strešno vodo, kapnico. Voda, ki teče po macesnovih skodlah, postane dobra pitna voda. Imamo narejene štirne, kapnica gre še prek filtra, oglja in peska, in dobimo čisto pitno vodo.«

Pokrivanje streh s skodlami v različnih deželah izpeljejo različno. Koželj se drži močnih gorenjskih skodel in jih polaga v dveh slojih. Skodle se pribijejo na late v vertikalni legi, v drugem sloju pa se stik dveh spodnjih prekrije z vrhnjo. Prekrivanje se začne na spodnjem robu strehe in kap se ojača z deskami, čez pa se položijo skodle, ki jih pribije z žeblji iz nerjaveče žice. Za baročne strehe zvonikov morajo skodle zviti. »Les oparimo v kotlih; naredimo mešanico olja in vode, da postane prožnejši. Ko je vroč, ga vzamemo iz kopeli in ga oblikujemo po vzorcu. Nato ga damo v mrzlo vodo, da zakrkne. Temu se reče, da kalimo les, in tako tudi obdrži obliko.«

Koželjeva ekipa najpogosteje pridobi delo na razpisih za obnovo zgodovinskih stavb, ki sodijo v register kulturne dediščine. V glavnem pokriva sakralne stavbe, tu in tam tudi kakšno zaščiteno staro kmetijo ali pa počitniško hišico. Pokrili so kulturne spomenike po vsej Sloveniji, na Uršlji gori in Prevaljah, Blejski grad, Rusko kapelico pod Vršičem, v Mojstrani, na Jezerskem, v Begunjah, Kamniški Bistrici, Dvoru pri Polhovem Gradcu, Bovcu, Hudičev turn, v Semiču, Bazo 20, pa tudi Rotundo v Selu v Prekmurju in še veliko drugih.